Uredništvo: info@planid.org
komentarji
| Registracija

Resnica o Morbegni

2014-10, str. 4-9

 


Ostanki prave Capanne Morbegno
so še opazni. Foto: Grega Žorž


Dokaz, da je avtor posnetka stal
na istem mestu, kakor italijanski
fotograf leta 1920 ali 1921.
Foto Grega Žorž

Princesa Jolanda Savojska

Da bi nekoliko osvetlili zgodovinski okvir časa, v katerem je vojašnica pod Triglavom nastala, ne bo odveč še nekaj besed o dinastiji Savojcev. Njihov zaton namreč sovpada z opustitvijo celotne utrjene linije ob rapalski meji in tudi s koncem obdobja italijanske zasedbe Primorske.


Mlada princesa Jolanda je bila prava lepotica. Vir: Wikipedija

Kralj Vittorio Emanuele III. se je poročil s črnogorsko princeso Jeleno Petrović Njegoš.
Paru so se v zakonu rodile tri hčere in sin. Najstarejši hčeri, rojeni leta 1901 so dali ime Jolanda. Njej v čast je bil med drugim poimenovan tudi prvi italijanski luksuzni transatlantik SS Principessa Jolanda, ki pa je doživel kaj čudno usodo. Zaradi nepravilne obtežitve se je velika ladja prevrnila in potonila že takoj ob splavitvi - pred očmi zgrožene množice, visokih gostov in številnih novinarjev. Princesko, ki je tedaj štela komaj šest let, je verjetno ta nesrečni dogodek še najmanj prizadel.

Princesa Jolanda je bila kot dekle prava lepotica in vsestranska športnica. Lahko bi se dobro poročila in v to poročno mešetarjenje se je poleg matere kralja Vittoria skušal vključiti celo Mussolini osebno, ki je hotel spraviti princeso na angleški dvor in s tem pridobiti pomembno politično zaveznico. Temu sta se odločno uprla oba starša in dejala, da zgolj v primeru, če bo dekle samo tako želelo.


Ta ruševina, ki je bila znana kot Jolanda, se v resnici imenuje Gemona po enoti alpinov, ki je gradila mulatjero na Dolič. Ruševino pretovorne postaje Jolande pa najdemo dva ovinka niže.
Foto: Dušan Škodič

Imenovanje pretovorne postaje žičnice ob poti na Dolič, ki je oskrbovala vojašnico imenovano po njenem očetu, je verjetno le drobec priljubljenosti princese Jolande, ki ga je s svojo lepoto vzbujala med vojaki v samotni dolini Zadnjici.
Kot bi slutila usodo, ki se je po drugi svetovni vojni obetala Savojcem, se je Jolanda poročila iz ljubezni z nekim konjeniškim častnikom. S to potezo je izgubila praktično vse kraljevske privilegije, ki jih je imela. Umrla je leta 1986 v Rimu.

Dušan Škodič

Blizu kamnitega mostu v Zadnjici najdemo kamen, na katerem je vklesano, da je mulatjero na Dolič gradila četa Gemona, ki je pripadala 8. regimentu alpinov.
Foto: Dušan Škodič

Planinci ob sektorskem kamnu
št. 11 na Doliču med obema vojnama.
Arhiv Tomaža Pavšiča

 

Opuščeni žičnici v Zadnjici

Na podlagi italijanskih vojaških zemljevidov je nastala tudi skica obeh žičnic. Na spodnjo postajo žičnice proti vojašnici Vittoria Emanuela bi naleteli na večji jasi deset minut hoje pred kamnitim mostom v zatrepu doline. Pri pretovorni postaji Jolandi se je nekoliko zalomila in se končala praktično na dvorišču vojašnice.


Ostanki pretovorne postaje Jolanda
Foto: Grega Žorž


Zanimiva je tudi druga žičnica, ki je še manj poznana. Njena spodnja postaja je malce pred mostom. Na mestu, kjer se pri kažipotu odcepi pot na Prehodavce, najdemo kolovoz, ki krene levo in se po petdesetih metrih konča na mali gozdni jasi. Ostanke zgornje postaje in njeno izravnavo pa najdemo deset minut pod Doličem, kjer mulatjera naredi širok ovinek.

Izravnava in ostanki zgornje postaje žičnice na Dolič se nahajajo deset minut hoje pod kočo. Zadaj se vidi mulatjera, ki pripelje iz Zadnjice.
Foto: Grega Žorž


Verjetno je bila prvotno namenjena oskrbi alpinov, ki so gradili mulatjero in so jo imeli v bližini svoje barake za nastanitev, pozneje pa je služila tudi za potrebe oskrbe Rif. Napoleone Cozzi.

 


 

Opomba:
*
Dokument je podpisal brigadni general, vendar je zelo verjetno šlo le za potezo, s katero je poveljstvu v Rimu upravičil preprečitev premika finančnih stražnikov na izpostavljeno vojašnico tik pred kapitulacijo Italije, saj enota bi v tem primeru ostala odrezana v visokogorju. Če bi partizani poleti 1943 dejansko zasedli to vojašnico, dogodek vsekakor ne bi ostal nezabeležen v naših arhivih (op. ur.)

 


Pod Triglavom ni prostora za še eno kočo

Srečanje z Lojzom

 

 

 

 

ponedeljek, 15. december 2014, ob 05:32, Dušan Škodič, ogledov: 6074

O znanem objektu, ki smo ga sedemdeset let napačno imenovali - Vojašnica Vittoria Emanuela pod Triglavom

Ta majhna lesena kočica je zaradi napačnega zapisa za sedemdeset let posodila ime naši najbolj znani ruševini pod Triglavom, vojašnici V.E.III. Vir Alpinismo Goriziano

Ime Morbegno (ali Morbegna), je tekom desetletij postal simbol italijanske navzočnosti v našem visokogorju ter še danes vzbuja mešane občutke v vsakem pohodniku, ki zagleda žalostno propadajoče ruševine nekoč najvišje zgradbe v slovenskih gorah. Sam sem se z njo srečal šele po nekaj letih sprva amaterskega, kasneje pa znanstvenega preučevanja utrjevanja Rapalske meje ter jo vzel poimensko takšno kot je – brez kančka dvoma o njeni zgodovini, saj je Morbegna neusihljiv vir tako slovenskih kot italijanskih člankov ter knjig. A vendar sem letos prejel italijanski dokument iz leta 1943, ki me je "vlekel" po arhivih toliko časa, dokler nisem sestavil celotne kronološke podobe slovenskega visokogorja od Mangarta do Porezna iz časov pod težko italijansko nogo. Prezrti italijanski arhivski viri se namreč v skoraj vsem razlikujejo od danes sprejete interpretacije tistega obdobja ter podajajo drugačno sliko planinskih koč, mulatjer ter vojaških objektov. S to objavo v Planinskem vestniku javnosti prvič predstavljam zgolj zelo majhen del svojega magistrskega dela z delovnim naslovom "Utrjevanje rapalske meje ter njen turistični potencial", s katerim želim prikazati celotno sliko območja za rapalsko mejo.

Italija zasede velik del našega visokogorja

Vse se je pričelo konec leta 1918, ko so avstrijski generali podpisali prekinitev ognja na italijanskem bojišču ter poiskušali ohraniti monarhijo, čeprav so že nastajale narodne države. Listine se je prijelo ime "Villa Giusti", v njem pa so bili po Londonskem sporazumu prvič postavljeni temelji kasnejše Rapalske pogodbe. Čeprav je bila uradna meja podpisana leta 1920, zakoličena pa v naslednjih šestih letih, so italijanski alpini in za njimi seveda tudi planinci, že leta 1919 ponosno zakorakali na novo pridobljeno ozemlje. Triglav, ki ga je nova meja delila med dve kraljevini, je imel že takrat številne dostope, vendar so vse obstoječe planinske koče ostale znotraj Kraljevine SHS. Italijani so za vzpon proti Triglavu lahko uporabili le tri poti – Čez Plemenice, staro Kugyevo pot ter plezalno pot čez Komar. Na območju med Sfingo ter Kanjavcem, pa so lahko le opazovali njim nedostopne planinske postojanke. To je bil razlog za gradnjo novih planinskih koč, ki jih (nekatere) še danes uporabljamo.

Postavitev prave Morbegne in drugih planinskih koč

Že septembra 1919 je bila uradno odprta Capanna Morbegno (2500 m), ki je "zakuhala" najbolj pomembno zmoto v modernem poimenovanju območja pod Triglavom. Morbegno je dobila po istomenskem manjšem italijanskem mestu v provinci Sondrio ob Švicarski meji. Capanna po italijansko pomeni preprosto leseno zgradbo - nekaj, kar bi po slovensko najbolje opisali kot brunarico, saj je termin baraka po italijansko baracca. Iz italijanskega planinskega vodnika izdanega leta 1930 (napisanega leto prej) izvemo, da je šlo le za zasilen bivak: "V Capanni Morbegno, ki je povojna lesena zgradba, odsvetujejo spanje. V njeni notranjosti ni veliko prostora, niti nobene klasične ponudbe planinske koče. Stoji pod ostenjem, 70 m južno ter 450 m zahodno od vrha Triglava." Dandanes na tej lokaciji najdemo le še kamnite temelje.



Izsek iz italijanske karte IGM 1:25.000 iz leta 1934, ki prikazuje območje Triglava (Tricorno). Jasno je razvidno, da gre za dva različna objekta. Levo velika vojašnica in desno lesena kočica Morbegna.

Prvih deset let italijanske okupacije je prineslo veliko novih planinskih poti ter koč (italijansko Rifugio). Tako so naprimer zrasle Rif. Sillani (danes koča na Mangrtskem sedlu, prvotno nemška koča), Rif. Suvich v Loški Koritnici (ne obstaja več), Rif. Antonio Seppenhofer (poleg današnjega Pogačnikovega doma na Kriških podih), Rif. U. Polonio (ob spodnji postaji tovorne žičnice do Pogačnikovega doma), Rif. Furioso in Rif. Bassano ob mulatjeri južno od Ozebnika mimo planine Trebišnice do Prehodavcev (ne obstajata več) ter Rif. Alba na Prehodavcih (blizu sedanje Zasavske koče). Bralec naj mi ob tem naštevanju seveda odpusti uporabo italijanskih imen, ki jih navajam zgolj zato, ker omogočajo lažje iskanje po italijanskih virih (tako vojaških kot planinskih).

Dostop na Triglav

Nobena od teh koč pa ni stala na območju dostopa na sam Triglav. Stanje se je pričelo spreminjati leta 1928. Italijanski planinski vodnik iz tistega časa pot na Triglav že opisuje takole: Izhodišče je zaselek Na Logu, kjer pričnemo pot po dolini Zadnjice (Val Zadnizza) do njenega zatrepa, kjer prečkamo most. Tu se prične udobna mulatjera, ki nas pripelje do razcepa. Leva pot odcepi do Luknje (Passo Forame), desna pa proti Doliču (Passo Dolez). Na tem razcepu zavijemo desno na novo mulatjero (kar pomeni, da je bila zgrajena malo pred letom 1929; op. avtorja), ki se drzno vije nad dolino. Po eni uri pridemo do Capanne Jolanda (1840 m, kjer je bila do sredine tridesetih let končna postaja tovorne žičnice; op. avtorja). Kmalu nato pridemo do naslednje – Capanna Superiore, ki jo kasnejši viri omenjajo kot Rif. Gemona. Le ta leži na višini 1880 m. Tu je tudi odcep za staro Kugyevo pot (Via Kugy). Pot nadaljujemo po mulatjeri mimo "Vallone Kugy" in kmalu vstopimo v strm svet "Vallone Dolez", kjer je mulatjera vklesana v živo skalo ter na mnogih mestih podprta z zidovi. Po strmem vzponu pridemo do številnih barak, ki so jih za sabo pustili alpini, ki so gradili mulatjero. Od Capanne Jolande do barak je ena ura hoje. Pot se nato vzpne čez melišče, nato zopet poravna ter obrne proti vzhodu – to je "lažni" prelaz Dolič (false passo Dolez). Na pravem prelazu Dolič najdemo mejni sektorski kamen "Cippa Principale 11" ter čudovit pogled na jugoslovanske gore. Blizu lažnega prelaza oz. pod vrhom Svete Margarete (Šmarjetne glave) bodo leta 1930 pričeli z gradnjo nove planinske koče, ki jo bodo financirali Tržaški gimnastičarji ter planinski odsek CAI Trst. Kočo so res odprli 19. oktobra 1930 ter jo poimenovali Rifugio Napoleone Cozzi (po znanem alpinistu iz Trsta).

Položaj obeh nekdanjih objektov pod Triglavom. Foto: Grega Žorž

Vojašnica pod Triglavom

Leta 1929 se je mulatjera uradno končala na "lažnem" prelazu Dolič, viri pa nam povedo, da je bila od tu do Capanne Morbegno že v gradnji ter naj bi bila predvidoma končana leta 1930 ali 1931. Leta 1929 so tako planinci že hodili po deloma zgrajeni mulatjeri skozi divji kraški svet in v eni uri in pol prispeli do Capanne Morbegno, ki stoji pod Triglavsko škrbino. Kar je za nas najbolj pomembno pa je sledeče besedilo: "20 minut preden prispemo do Capanne Morbegno, se z mulatjere odcepi še ena pot. Ta nas pripelje do gradbišča večje zidane zgradbe na višini 2558 m, malo pod vrhom Glave v Zaplanji".
S tem dobimo prvi zaznamek v javnosti dostopni literaturi, o gradnji novega ter najvišjega objekta v naših gorah, vendar še ne izvemo pravega imena ter lastnika. Ti podatki so namreč dosegljivi le v vojaških virih. Prvo omembo imena te neznane zgradbe sem tako zasledil šele na karti italijanskega vojaškega geografskega inštituta v merilu 1:50.000, ki je bila narejena leta 1929 ter ponatisnjena leta 1932. Tam je označena kot "Cas.ma Rif." kar pomeni Caserma Rifugio oz. po slovensko "Gorska vojašnica". Njeno pravo ime pa sem zasledil šele kasneje v dokumentih, ki se navezujejo na gradnjo tovornih žičnic.

Tovorne žičnice, udobne poti in telefonska povezava

Opisan je potek tovorne žičnice do nove vojašnice. Odsek št. 1 je bil speljan s predela Utro (zatrep doline Zadnjice, levo od ceste pred kamitim mostom) do Capanne Jolande. Odsek št. 2 pa od Capanne Jolande do Caserme Rifugio Vittorio Emanuele III di Monte Tricorno. Če ime prevedemo v slovenščino, se torej pravilno ime ruševin, ki jim danes napačno pravimo Morbegna, glasi takole: Triglavska gorska vojašnica (kralja) Vittoria Emanula tretjega. Vojašnica je spadala v okvir enot G.A.F. – Guardia Alla Frontiera Zgornjesoškega sektorja, ki je imel svoj sedež v "Caserma GAF Cantore" v Trenti Na Logu, tam kjer je danes zgradba Informacijskega središča Triglavskega narodnega Parka.

Potek obeh italijanskih žičnic v dolini Zadnjici.
Izdelava zemljevida: Grega Žorž


Kot je bilo že napisano v nekaj člankih, je bila vojašnica z dolino res povezana s telefonskim kablom, žičnico ter mulatjero, po kateri se je na pregled vojašnice pripeljal tudi poveljujoči oficir – iz Trente z motorjem.
Z letom 1931, ko Italija tudi uradno prične z gradnjo utrdb Alpskega zidu (Vallo Alpino), se prvič pokaže potreba po novi vojaški enoti, ki bi v teh objektih nadomestila alpine. Znotraj armade se tako oblikuje enota obmejne straže (GAF), ki je v visokogorju nadomestila patrulje alpinov, ki poslej razen manjših enot tam niso imeli več nameščenega stalnega moštva. Slovenske gore pa ponovno dobijo bolj vojaško podobo, ko se s pričetkom tridesetih let prične militarizacija in utrjevanje meje.

Dogajanje na Doliču

Vojaški arhivi XI. Armadnega zbora nam odkrivajo zgolj zadnja leta fašistične vladavine na naših tleh. Iz njih izvemo, da je imela že prej omenjena tovorna žičnica do vojašnice Vittoria Emanuela še svojo sosedo, ki je oskrbovala Rif. Napolene Cozzi na Doliču. Ravno gradnja te planinske koče je povzročila zaton Capanne Morbegno, ki je ostala zaradi nefunkcionalnosti zapuščena. Tudi Rif. Napoleone Cozzi je kmalu po vojni doživel žalostni konec, saj se je leta 1951 sesedel pot težo snega. To kočo so sicer že pred drugo svetovno vojno planinci z Jugoslovanske strani meje imenovali Tržaška koča (po graditeljih in upraviteljih iz Trsta) tako, da se je ime prijelo tudi novozgrajene koče, ki jo leta 2009 na malce drugem mestu hudo poškodoval snežni plaz.

Stara koča Rif. Napoleone Cozzi je stala lučaj od današnje koče na Doliču. Njeni ostanki so še vidni. Foto Grega Žorž in razglednica C.A.I. Trst

Zadnjo omembo Vojašnice Vittoria Emanuela pa najdemo v dokumentu, ki je pravzaprav krivec vsega brskanja po arhivih. Dokument sta mi v želji po lociranju do sedaj neznanega objekta poslala goriška raziskovalca (ter uslužbenca) Finančne straže, Michelle Di Bartolomeo in Federico Sancimino, ki sta pred kratkim izdala knjigo o delu njune organizacije na italijanski vzhodni meji v 20. stoletju.

Vojašnica ostane zapuščena in obsojena na propad

V dokumentu z dne 26. 7. 1943 lahko preberemo, da je bila vojašnica zasedena s strani bande ribelli (skupine upornikov, torej partizanov), čeprav je bila tja že poslana poletna posadka. Vsebina tega dokumenta seveda odpira več vprašanj kot pa jih zapira, saj je bilo poletje 1943 obdobje med odstavitvijo Mussolinija ter kapitulacijo Italije, ko so vse enote dobile ukaz, da se morajo vrniti za staro mejo ter jo ponovno zasesti.*
Vojašnica Vittoria Emanuela je torej le en izmed mnogih primerov napačne interpretacije objektov ali poteka dogodkov iz obdobja 1918 do druge svetovne vojne, ki smo jim z neprestanim ponavljanjem ter nekritičnim pristopom odprli pot v strokovno literaturo ter zgodovinske učbenike.

Izsek iz armadnega dokumenta, kjer so omenjena redna popravila na vojaški tovorni žičnici, ki je povezovala Zadnjico s postajo Jolando in to naprej z vojašnico Vittoria Emanuela. Dokaz, da je bila Jolanda pretovorna postaja žičnice in ne malce više ležeča ruševina.

Vsekakor pa si zaslužijo pravilno razlago ter zgodovinski spomin – navsezadnje potem potvarjamo svojo lastno polpreteklo zgodovino. Naj poudarim, da nisem zagovornik Italije in z velikim ponosom sprejemam dejstvo, da lahko ta članek objavim v svojem jeziku in Rapalsko mejo ter njene ostanke preučujem zgolj kot geograf in zgodovinar. Menim, da sem podal dovolj preverljivih ter originalnih virov, da bo tistemu žalostnemu kupu kamenja vrnjeno pravo ime, čeprav šele po dolgih 70 letih. Ponižanje edine po kralju poimenovane zgradbe na našem ozemlju z navadnim imenom "Capanna/brunarica" je pravzaprav povsem primerno odnosu do najvišje ležeče zgradbe, ki smo jo pustili propasti.

Grega Žorž

Viri:
Guida del Friuli, Societa Alpina Friuliana. Udine 1930.
Zemljevid IGM 1 : 25.000, list Trenta. Leto izida 1934 (hrani NUK).
Zemljevid IGM 1 : 50.000, list Trenta. Leto izida 1929 (hrani Kartografska
zbirka Oddelka za geografijo Univerze v Ljubljani).
Zemljevid 1 : 5000, sekcija 11.Commissione italo–S.H.S. per la delimitazione dei confini fra il Regno d'Italia e il Regno S.H.S. (hrani Zemljepisni muzej GIAM ZRC SAZU).

eXTReMe Tracker