AR/62 - Zbral in uredil Bine Mlač
Stane Belak - Šrauf
* 13. november 1940, Ljubljana, † 24. december 1995
Stane Belak - Šrauf site:gore-ljudje.net
Šraufizmi
1967
Vode! Za požirek vode bi v tem trenutku dal pol sveta. Toda razen granita in zraka ni tu ničesar. Od nekod se pripodi megla in naju skrije vročemu soncu. Plezanje je postalo prava kalvarija. V megli plezava raztežaj za raztežajem kot v nekakšni omedlevici, z izsušenimi usti in očmi, ki mrzlično iščejo prgišče snega v skriti razpoki. Nenadoma zagledam na polici bel kupček in svojim očem ne morem verjeti. Sodra, prava sodra! Goltam cela prgišča snega in sodre. Šele čez čas zaslišim zaskrbljene Mikove klice iz meglenega kotla pod sabo. Neverjetno, kaj lahko pomeni človeku droban kupček snega.
1967
Dež, dež, dež! Čepiva v šotoru, ki ne drži več vode in turobno bolščiva v žalostni dan. Človek kar čuti, kako mu »revma« leze v kosti. Pa tako mlad!
Nikogar ni več na Montenversu, vse je pobegnilo v Chamonix. Sedaj že izpod čela gledava zalogo konzerv, ki si je nekam ustalila volumen. Nisva več zanimiva za raznobarvne pločevinaste tulce vseh oblik in premerov, ki se valjajo po šotoru.
V svesti si bližnje smrti zaradi moče, jo tretjega dne na vrat na nos pobereva v dolino. Morda si bova vsaj doli na kakšni stvarci spočila oči! Tako upava, ko se napotiva v Chamonix. Toda očitno je postal ves narod enako žalosten kot midva. Gospoda pač ne hodi po takem svetu in ni videti po mestu nikogar razen nekaj kosmatih obrazov, ki zavzeto strme v izložbe z alpinistično kramo. In ko imava vsega čez glavo (kupiti nimava kaj), se naju usmili vreme. Najprej šine droben žarek izza oblačja in nazadnje se iz vse žalosti izcimi prav prijeten popoldan.
1967
Na Col du Geant sva, ko šinejo škrlatni žarki jutranjega sonca po Mt. Blancu. Velikanska streha Grand Capucina žari kot krona na vrhu impozantnega stebra. Mrzlično vlečeva aparata iz nahrbtnika. In glej ga saboterja! Ko je škrlatni plašč najveličastneje razpet preko vzhodne stene Mt. Blanca, je s filmom v aparatu konec. Preden sem zopet nared za fotografiranje, je čudoviti prizor že mimo, sem pa take volje, da bi najraje škatlo fotografsko treščil ob tla.
Zaženeva se kot za stavo v razbito pobočje Velikanovega zoba, ki ga že oblega krdelo alpinistov in turistov z vodniki. Biti zadnji v skrotju, ki se vleče pod velikanskim granitnim robom, pomeni toliko, kot obsoditi se na bivak zaradi čakanja. Po strmem ledenem žlebu se ženeva navzgor kot »odtrgana psa z verige«. Na grebenčku sva res pred vsemi, zato pa morava lep čas čakati, da prideta za nama »iztrgani« duši.
1969
V Argentiérski koči si postreževa po gosposko, kajti v steni ne bo časa za take malenkosti, kot so hrana in pijača. Po strašni »požrtiji« si v nastopajočem mraku izpred koče še zadnjič ogledujeva mračno obličje Les Droites. Ostali naju gledajo, kot da bi že bila »odpisana«. Nato greva spat za nekaj uric. Za naju se prične nov dan sredi noči. Nasilno zbujena, se še tako toga takoj podava v gibanje. Brez odlašanja zakoračiva v jasno zvezdno noč. Ura je ena ponoči. S prvo zarjo morava biti že visoko nad robno zevjo, ki se orjaška vleče v podnožju stene.
Potem zagrizeva v strmino. Med sledovi velikih plazov pod steno odkrijeva skale spoštljive velikosti. Teh ni prinesel plaz. In to misliti!
Potem zadene stožec svetlobe velikansko belo prikazen. Orjaški serak robne zevi zapira pot. Začenja se. Brez besed se pripravljam na delo. Kovačija se iz nahrbtnikov seli na trup. Temperatura je nenormalna.
1969
Prijatelj ima v severovzhodni steni neke še neporavnane račune iz preteklih let. Prav mika me vedeti, kje misli izsiliti prehode preko stene, ki kažejo dokajšnjo previsnost. Majski izlet tole pač v nobenem primeru ne bo.
Med zelenečimi macesni, ki gledajo iz snega, se naglo bližava steni. Med hojo pomalem kinkam. Prve jutranje urice so prav mučne še za navadne državljane, ne pa za nas ponočnjake.
Ko že dokaj visoko pod steno zijava v previse in zajede, me boli vrat. Najbrž zaradi neprespane noči niti ne mignem, ko Boro razpleta svoje načrte o prvenstveni. Bova pač bingljala, če naju bo pri tem malo namočilo, tudi nič ne de, bova pa bolj sveža.
Pet je ura, ko prideva do vstopa v Schinkovo smer. Izza Karavank se širi poplava svetlobe, ki ima barvo močno zrelega paradižnika. Prav vzpodbudna ni. Kljub temu se hrabro zaljšava z raznimi plezalskimi pripomočki. Nekaj čez peto sva končno nared.
Da bi se čim prej dokončno prebudil, načnem prvi raztežaj kakih dvajset metrov od vstopa v Schinkovo smer in po lepih razčlembah dosežem polico, kjer zavije smer v desno. Pač bo poleti, ko pod steno ne bo toliko snega, najbrž nedostopna. Boro se zapraši za menoj, kot bi se utrgal z verige. Še vrvi ne utegnem povzemati in že je pri meni. Nemudoma mi pokloni »kredenco«, ki je nastala po integraciji najinih nahrbtnikov.
1969
Popoldanska služba 5. marca je bila zame ječa. Opolnoči pregledujem še zadnje malenkosti in ob treh zjutraj z Maticem komaj še ujameva prvi vlak za Jesenice. Mraz je, da kar reže. Vreme nam gre prvič v letošnji zimi resnično na roko. Odličen sren drži vse do Krnice. Tako naju z Maticem že ob devetih zjutraj gosti veliki bolvan v Gruntovnici. Zadnji »bumerang« v obliki kurjega bedra poleti oglodan v grapo, ko se pojavi tudi tretji zarotnik Heminng.
7. marca prisveti beli dan na smrčeča prijatelja, kar je najlepše pričevanje za odlično prespano noč v steni. Obeta se čudovit dan, kar najavlja tudi nizka temperatura. Togo se pripravljamo za odhod. Vedno je tako, ko gre človek na »bojišče«. Ob devetih imamo zopet »oddajo«. »Gospe generalici«, ki je to pot pri oddajniku, se pozna, da je včerajšnja. Naglo smo zmenjeni. Poglavitna je vremenska napoved. Sami superlativi. Kar čudim se, da nam bo sploh treba plezati ...
1970
Tam nad Pakistanom je na delu monsunsko deževje. Mogočni kumulusi se poganjajo iz daljin, kot bi se po njih podilo brez števila parnih lokomotiv. Temperatura komaj 10° C pod ničlo na tej višini pa ni porok za lepo vreme. Tonačev kosmati obraz, ki izdaja že lepo število na divje preživetih tednov, pokuka od časa do časa iz šotora in zahteva zdaj sneg, žlico in drugo za kuho potrebno orodje. Sam mu pridno asistiram pri njegovem cmarenju. Dokler ni »coprnija« gotova, nimam prostora v malem višinskem šotorčku.
Hladen veter vleče, ko se spusti noč tudi na visoke Lunkove grebene. Tudi sam se zavlečem v šotorček in zadrgnem režo. Vse redkejše so besede o jutrišnjem naskoku na vrh.
Okoli polnoči naju zbudi grmenje. Mogočen kumulonimbus se je približal iznad pakistanskih ravnin in njegovem sladoledu podobne kope trepetajo v svitu bliskavic. Ko se ozračje nekoliko umiri, se usujeta sneg in sodra tako, da z žalostjo pokopavam vse upe na jutrišnji uspeh. V svesti si, da bova naglo bežala v dolino, zaspiva kot polha.
1973
Pol ure pozneje se oba prav neugledno priplaziva iz luknje zopet na svetli dan. Sprejme nas tako zračno stojišče, da bi se ga razveselili kvečjemu kavri. Tudi za spolzkost in blato je priskrbljeno. Toda svet nad nama je tako negostoljuben, da zaman iščeva nadaljevanje. Vzpon naravnost bi pomenil nekaj dni kamnoseškega dela, da o kakšni plezalski etiki niti ne govorimo. Preostaja nam edinole prečnica vodoravno pod previsi. Divja zadeva na pogled. Vendar druge izbire razen povratka pravzaprav nimava. Dolgokraki Zoran previdno odpolzi iz vlažne sence v modro praznino. Izpostavljenost je popolna. Pod nogami izginjajo gladke plati v zatrep, kjer se je pričela najina pustolovščina. Le nagli sunki vrvi pričajo o borbi z gravitacijo, ki je tu vse prevladujoča sila.
Ko sledim Zoranu za rob, ga odkrijem na stojišču, ki zasluži svoje ime le zaradi lepšega. Prilepljen na nekakšni lašti sredi plošč, počasi povzema vrv. Iz koče v Krnici se mora videti najino početje kot marionetna predstava.
1974
Mrzel krivec, ki je pričel poditi neprijazne ribaste oblake čez Karavanke, ima na grebenu veliko moč. Vse pogosteje se vsipljejo zavese snega čez plošče, najdejo vsako poro in naganjajo kurjo polt po hrbtišču. Končno se vrv izteče na mestu, ki oznanja veliko dela. Vse je zabetonirano pod skorjo snega in požleda. Neznansko naglo mineva čas, toda stojiščni klin zaman išče primerno razpoko. Potem celo Marjanu prekipi in začenja z govornimi vajami. Skoraj že dvomim v najin uspeh. Prijatelj z obupanim glasom ugotavlja, da bo moral vrtati. To je zanj poraz, čeprav predstavlja svedrovec res edino možnost za zavarovanje stojišča. Po steni zadone enakomerni udarci, ki po petnajstih minutah rode spodobno luknjo za klin. Še tlesk vponke, potem pa sledi prizor, ki bi se mu kdaj drugič nasmejal, to pot pa mi vzbuja nelagodne občutke. Prijatelj kot kokla počene na klin, kar je tudi znamenje, da je zanj zadeva končana. Potem mu sledim.
1975
»Good morning, saab!« me budi krepki Sarkejev glas šestega septembra že tako zgodaj, da bi motilca najraje utopil v velikem čajniku, s katerim kolovrati od šotora do šotora. Le s trudom odprem zalepljene oči in ugledam umazane prste kuhinjskega pomočnika, namakajo se v skodelici tekočine, ki ji pravi čaj.
1976
Brez luči ponoči v Zermatt ne bo šala. Tudi zgonjena sva kar solidno, pa se zato odločim, da bom pobaral v bajti, če ni morda kje kakšne zanikrne luknje za dva zbankrotirana »jugo-bergfürerja«. Izkaže se, da je oskrbnik hipijevsko zaraščen mladenič - neki Zumkler, ki nama brez obotavljanja ponudi prenočišče in to na skupnih ležiščih. Preden greva v senco pa dobiva še vsak eno zajetno švicarsko juho, ki jo Marjan le s težavo zdela - pa jo mora že zaradi vljudnosti. Potem greva spat, zunaj pa narašča veter. 100 % vremenski zajeb.
Vlak za Täsch odpelje s švicarsko natančnostjo. Voziva se v polnem vagonu brezveznih turistov, za katere sem prepričan, da tu niso zaradi gora, temveč zgolj zato, ker je na svetu nek svetovno znan Zermatt, ki ga je pač treba obiskat. Rahitični gospodje s špancirštoki in zavaljene ali pa degenerirane babure. V to druščino spadava kot vile v žep.
Na avtocesti imam težave z denarjem. Zmanjkalo nama je lir za cestnino. Ko skušam v ta namen vnovčiti bencinske bone, ugotovim hudo mafijo tudi na bencinskim črpalkah. Nikjer mi nočejo vrniti denarja v lirah. Ko mi to uspe, pa mi zaračunajo »porez na budalu 50 %«. Takrat sklenem, da bodo v prihodnjem Italijani pri meni v nemilosti. Tudi pri tankanju me na Agip postaji ogoljufajo za najmanj 8 litrov - na števcu mi namerijo 41 litrov, pa tank še ni poln, čeprav drži maximalno 37 litrov. Kurbe laške!
Zbral in uredil Bine Mlač