Išči

Novosti

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Zasnežena narava, 29. 1. 2018, Avtor: Boris Štupar

Objavljalci

Authors

Arhiv

Alpinistični razgledi 14/1982

Številka 14

VSEBINA

Veliki pionirji alpinizma (XIV. del)
11 Pogovor z nahrbtnikom
13 Kaj pomeni alpinizem Slovencem, Jugoslovanom?
15 Grandes Jorasses (V. del)
17 Novi vzponi
20 Novi plezalni vodniček
21 Velike stene Bosne in Hercegovine (I. del)
24 Romunija 81 ali Salvamont
26 Visoki cilji
27 Mountain 85
28 Poročila AO za leto 1981
33 Opisovanje alpinističnih tur (III. del)
38 Še o varovanju s polbičevim vozlom

 

Tu smo - vaši smo ali doživetje nas druži

Pred desetletji so na prvih straneh osrednje revije slovenskih planincev izhajali tudi pomembni članki o vsebini slovenskega alpinizma.
Marko Dular je takrat v svojem Razmišljanju napisal: Ne opazite podobnosti med planinci, gorniki, alpinisti? Cilj je skupen, le poti do cilja so različne. Doživetje nas druži.
Danes pa kot da smo pozabili na to. Planinci alpinistom očitajo, da premalo pomagajo v društvih in samo plezajo, alpinisti pa dokazujejo, da so vseeno med najbolj dejavnimi v planinski organizaciji, da jih kregajo, ker so pač edini pri roki ter da kljub vsemu želijo predvsem plezati. Pri teh sporih imajo marsikdaj ne najbolj zgledno vlogo celo nekdanji alpinisti, ki so to že pozabili. Stanje vodi do občutka, da so alpinisti odveč in celo do misli, da bi se organizirali po svoje. Poskusov ločevanja jo vedno več. Prišle je celo do nepoučenega, a zelo značilnega vpraševalca v pismih bralcev: Ali je res, da se ves denar od članarine namenja za odprave?
Na zadnjem zboru načelnikov je bilo ugotovljeno, da je stanje podobno nesporazumom po prvi svetovni vojni, ko so si morali alpinisti ustanoviti svojo organizacijo - TK Skalo. Danes pa je planinska organizacija tako celovita prav zaradi truda nekdanjih skalašev in njihovih naslednikov, zato je ponavljanje napak nedopustno! Zato je treba vedno in povsod ne le tiho prikimavati, ampak glasno poudarjati, da je alpinizem bistveni sestavni del, kakovostni vrhunsko-športni in tudi eden od kulturnih viškov našega planinstva, pa naj ob tem kdo še tako tišči glavo v pesek.
Nekateri nam očitajo, da smo alpinisti precej prispevali k ločevanju v planinskih vrstah tudi s tem, da smo se sami umaknili v Alpinistične razglede (nekateri se pri tem celo spominjajo nastanka revije Planinska matica ob predvojnem Planinskem vestniku). To ne drži! Občasno interno glasilo slovenskih alpinistov je nastalo le zato da bi najenostavneje razmnoženo in v najmanjši nakladi predstavljalo povezavo med enodnevniškimi novicami v Delu in osrednjo planinsko revijo, ki je edini trajni dokument slovenskega planinstva. Alpinistični razgledi naj bi prinašali vse, kar ne spada v Planinski vestnik, in omogočali osrednji reviji, da čim bolj sistematično ohranja vse bistveno o našem alpinizmu, ne le zato, ker alpinisti predstavljajo precej več kot desetino njenih naročnikov, ampak tudi iz tehtnejših razlogov.
Od 1. oktobra 1979 je izšlo 13 številk glasila s 448 stranmi najrazličnejšega gradiva. V zadnjem času je prišlo do težko opravičljivega presledka, sedaj pa si z novimi sodelavci prizadevamo čim bolj redno izhajati. Osnovna usmeritev glasila še vedno ostaja enaka, saj jih doslej še ni odpovedal noben naročnik, novih člankov pa se je nabralo res precej. Pri tem ni prav nič pomembno, ali je nek članek preveč planinski ali preveč alpinističen. Važno je, da je zanimiv, strokoven in se ukvarja z vzgojo, varnostjo in drugimi perečimi vprašanji planinstva in alpinizma, čeprav govori o tem morda le z zgodovinskimi podatki ali z navajanjem čisto pohlevnih planinskih zadev.
Zelo razveseljiva jo bila možnost, da bi Alpinistični razgledi izhajali kot priloga Planinskega vestnika, vendar je čas, v katerem živimo, do takih načrtov nekako slabo razpoložen. Ob tem je izredno pomembno, da je Telesnokulturna skupnost tudi za potrebe Planinskega vestnika in Alpinističnih razgledov odobrila nekaj denarja, kar naj bi zadostovalo vsaj za poskusno številko. Seveda pa morate pri odločitvi o tem pomagati tudi bralci.

France Malešič



ALPINISTIČNI RAZGLEDI, številka 14, interno glasilo slovenskih alpinistov. Prispevke pošiljajte na naslov: Planinska zveza Slovenije, Komisija za alpinizem, Dvoržakova 9, 61000 Ljubljana.
Štirinajsto številko so pripravili: Milenko Arnešek, Vojko Bučer, Tone Golnar, Lidija Honzak, Stanko Klinar, Franček Knez, Zvone Korenčan, Tamara Likar, France Malešič, Marjan Manfreda, Janez Marinčič, Nada in Bine Mlač, Bojan Pollak, Jan Pšenica, Zoran Radetič, Janez Sabolek, Franci Savanc, Janez Skok, Iztok Tomazin in Zdenko Zorič.

 

Slike na ovitku

1. stran - PRISTOJNIM RES DOBER IN OBJEKTIVEN IZBOR, PUNCAM PA DOSTI VOLJE IN SREČNO VRNITEV sta že spomladi zaželela avtorja naslovnice Lidija Honzak in Janez Marinčič. Dekleta so medtem že osvojile Pik komunizma in postavile višinski rekord, vendar bi bilo škoda, če bi slika obležala v predalu.
2. stran - STEBER ŠIT, prva zimska ponovitev, glej 18. stran.
41. stran - levo - PLANJA - SPOMINSKA SMER JANEZA ILERŠIČA, glej 17. stran.
desno - VISOKA GLAVICA - TININ RAZ - SPOMINSKA SMER TINE JAKOFČIČ, glej 18. stran.
42. stran- TURSKA GORA, SHEME SMERI IN FOTOGRAFIJA SEVERNE STENE iz novega plezalnega vodniška Logarska dolina, Matkov kot, Peči avtorja Toneta Golnarja, glej 20. stran.


Iz te številke

Posebej opozarjamo na novi plezalni vodniček, začetek nadaljevanke o velikih stenah Bosne in Hercegovine ter tretji del Opisovanja alpinističnih tur, v katerem objavljamo doslej veljavne UIAA simbole. Na sestanku o vodniški literaturi je bilo novembra ugotovljeno, da nekateri simboli ne ustrezajo več, zato jih objavljamo le kot zanimivost in prosimo vse za predloge, kakšni naj bi bili najustreznejši simboli.
Tej številki prilagamo položnico za poravnavo letošnje naročnine. Kdor prejema glasilo na domači naslov, mu je položnica pravkar padla v naročje; vsi tisti, ki jih prejemajo na domačem AO, pa naj obveznost poravnajo skupaj. Brezplačne izvode je prejelo 6 ključnih posameznikov na PZS, 2 zunanja sodelavca, 10 ustanov in organizacij, ker se to spodobi ali pričakujemo izmenjavo, 8 izvodov pa smo poslali v zamejstvo. Naročnina znaša 200 dinarjev, da pa bi se pri plačevanju počutili karseda ugodno, vam sporočamo, da jo plačujemo tudi vsi sodelavci.

 



Bine Mlač

Veliki pionirji alpinizma (XIV. del)

Giusto Gervasutti (1909 - 1946)

Trideseta leta tega stoletja so potekala v znamenju preporoda italijanskega dolomitizma. Domenico Rudatis, neposredna priča in eden glavnih junakov teh velikih dni, je zapisal, da so prav Dolomiti tisti igralni oder, kjer gledalci hitreje in lažje kot v Alpah postanejo tudi sami nosilci igre. Danes bi temu rekli, da so postali nosilci epizodnih vlog in dejanj. Če se še naprej držimo rdeče niti te ne naravnost povedane misli, lahko pripišemo: »Hočeš, nočeš, pravzaprav v alpinizma vse poti vodijo v Rim.«, saj se Rudatisov tako imenovani plezalski oder že v petdesetih in šestdesetih letih prenese v Alpe in Kavkaz, v sedemdesetih v Ande itd. Ne smemo zanemariti, da je skoraj istočasno tudi ledno plezanje z revolucionarno iznajdbo lednega klina, doživljalo svojo drugo pomlad, ko so snežni mož Wilhelm Welzenbach in tovariši neumorno sekali led ter se sistematično lotevali najbolj odbijajočih, proti severu obrnjenih ledenih Golijatov Alp.
Zanimivo vprašanje je, kaj se je dogajalo ob koncu prve svetovne vojne. V alpinizma nič posebnega. Nastopilo je kratkotrajno mrtvilo oziroma spremembe v alpinističnih vrstah. Del starejših alpinistov se je pri plezanju tiho umaknil, nekateri so ostali in mašili vrzeli vojne. V tem vmesnem obdobju je med prihajajočimi mladimi obrazi tudi mladenič, ki je v samih temeljih bistveno opredelil italijanski alpinizem v Alpah po letu 1930. Temu alpinistu v pravem pomenu besede, ki je živel neverjetno intenzivno in bil vseskozi prepričan, da je delo in ustvarjanje najlepša oblika življenja, je bilo ime Giusto Gervasutti. Prav on je dal pečat italijanski šesti stopnji v Alpah in ne Ricardo Cassin, kot trdijo nekateri kronisti. Ostane seveda neizpodbitno dejstvo, da ne moremo in ne smemo mimo velikih Cassinovih zaslug pri enem od treh zadnjih klasičnih plezalskih problemov Alp, pri Walkerjevem stebru v severni steni Grandes Jorasses ter pri kasnejših šesticah v Petites Jorasses in Aiguille des Leschaux. Po teh prvenstvenih vzponih pa se je vrnil v Bergoli in občasno v Dolomite. Tu je bil prvi med enakimi, različno od Gervasuttija, ki je bil prvi in edini vsestransko uspešen Italijan tako v osrednjih kot stranskih zahodnih Alpah. Seveda so bili tudi drugi Italijani zelo uspešni : Gabriel Boccalatte, Renato (René) Chabod, Luigi Carrel Rivera itd. Vendar ti niso bili ne nosilci ne iskalci šeste stopnje, poleg tega pa so delovali le v eni ali največ dveh gorskih skupinah.
Poskus orisa Gervasuttija kot nenavadnega in vsestransko sposobnega alpinista ni lahka naloga, prej izziv. Zakaj? Iz njegovih dnevniških zapisov, urejenih po smrti, ugotovimo, da so to le suhoparni, doživljajsko-tehnični opisi vzponov; veliko manj pa je prekipevajočih čustev, ki nam drugače približajo marsikaj iz nekega vse bolj oddaljenega prostora in časa. Spisi o njem so zelo različna portretiranja s precej pomanjkljivosti - so brez širine in kritične globine, objektivnost se rada porazgubi v značilnem italijanskem pretiravanju. Ko naletimo na morebitne čeri, zato odgovorov preprosto ni. Ostanejo le bele lise za vsa mogoča ugibanja in umovanja. Mnenja o njem se krešejo pri vsem mogočem, celo tam, kjer vsi pravijo, da je bil na primer zelo načitan, duhovno bogat ter pronicljiv in prodoren razumnik, včasih pa tudi zelo zapletena in protislovna osebnost.
Različno omenjajo tudi njegove plezalske zmožnosti, čeprav o njih ni dvoma, saj je le še njegov slavni rojak iz Bergama, Walter Bonatti izkazal tolikšno odpornost proti najhujšemu mrazu, neverjetno žilavost in vztrajnost pri plezanju velikih alpskih sten.
Giusto Gervasutti je bil rojen 17. aprila 1909 v Cervignanu (Červinjan). V rojstni deželi Furlaniji je preživel lepo in svobodno mladost v naročju bogate narave in ljudstva okoliških krajev. Že od zgodnje mladosti je kazal izredno nadarjenost za vsak šport, ki se ga je lotil v šoli. Brez zadrege lahko zapišemo, da so mu kasneje postale zelo priljubljene in vsakdanje tudi nekatere špartanske vrline; tek čez drn in strn, plavanje v mrzlih, deročih vodah ter kot nova zanimivost nordijsko smučanje. Če ne bi postal alpinist pri sedemnajstih letih, bi postal sabljaški prvak, saj ga je narava obdarila z občudovanja vrednimi refleksi ter izborno prožnostjo. Več priznanj in zlatih odličij iz tega zelo kratkega obdobja je dovolj zgovornih, saj vemo, koliko trdega treninga zahteva ta športna veščina.
Počitnice je preživljal v Karnijskih Alpah. Po svoji naravi zelo dostopen in brez spon v sproščenem občevanju z ljudmi, je kaj hitro spletel pristne in trajnejše vezi s pastirji in planšarji. Znano je, da ti zelo neradi sprejmejo medse mestne škrice. Pritegnila jih je tudi njegova človekoljubnost. Nekoč jim je še ne petnajstleten is neke prepadne strmali privlekel poškodovanega koštruna, ob drugi priložnosti pa je nekemu pastirju, ki ga je pičil gad, nemudoma zarezal in izsesal pičeno mesto ... in takih zgodb je še veliko. V obilici zdravega in razgibanega življenja se je tehtnica prevesila na stran gora in alpinizma.
V knjigi Cento anni di alpinismo Italiano navaja avtor Massimo Mila letnico 1925 kot začetek njegovega plezanj, nekateri drugi viri pa letnico 1927, kar po svoje le ni tako bistveno. Že leta 1930 je v svoj seznam vzponov zapisal poldrugo stotico, kar je velikansko tudi danes, nepojmljivo pa je v njegovem času, ko je bilo ovir veliko več; slabe prometne zveze in počasni prevozi, pomanjkljivi vodniki, njegovo čislanje dolgih in težavnih smeri in večno prisotni ter na koncu življenja usodni spremljevalec - slabo vreme.
Prijatelji, ki so urejali njegovo pisno zapuščino, so ugotovili, da ima skoraj osmina njegovih dokončanih smeri mokro obeležje. »Teh njegovih plezalnih začimb nisem nikdar maral,« pravi Boccalatte, ki je z njim doživel in preživel nič koliko tesnobnih ur, ko je šlo v hudourniških slapovih za biti ali ne biti (Gabriel Boccalatte: Piccole e grandi ore alpine, Milano 1939, stran 67).
Zimo poprej, leta 1929, je imel kot študent medicine med zvezki patologije in fiziologije še knjigo starega mojstra Mummeryja. Znal jo je skoraj na pamet. Naključje je hotelo, da je v tem zgodnjem obdobju zorenja krepko občutil »sunek rogovja« (glej XIV. poglavje Mummeryjeve knjige Radosti in kaznovanja gora) v severni steni Monte Sierre (Sappada). Sam pravi: »Bolečino treh polomljenih reber je odtehtal topel stisk še vedno močne roke starega gorskega vodnika.« Na vrhu gore je ob veličastnem pogledu v skrivnostne modre daljave radovednost zamenjalo občudovanje: »Pred menoj se je risalo novo, široko in prostrano gorniško življenje, ki me je navduševalo in popolnoma prevzelo.« Kot študent si je vzel precej svobode in se od domačega ognjišča oddaljil bolj, kot je bilo v navadi tedanjih patriarhalnih družin. Njegove gorniške poti so vodile v Dolomite, od tod v gorsko verigo Mont Blanca in za plezalno popestritev spet pogosto nazaj v Dolomite. Izkusil je trdo šolo granita, srečanja s prhkim in gnilim snegom, črnim ledom in zahrbtnimi ledeniki ter vse prepogosto z že omenjenimi vremenskimi preobrati.
Znašel se je v obdobju, ko se je že močno uveljavilo geslo: »Nič ni nemogočega!« Še prav posebej je k temu obdobju veliko prispeval in ga tudi vseskozi potrjeval. Njegova živahna razumnost in nesporne moralne vrednosti so imele znaten vpliv na ožjo plezalsko tovarišijo. Sklepati se da, da so govorili, živeli in se obnašali kot nekakšni Dumasovi mušketirji, vsaj v načelu: Vsi za enega, eden za vse. V današnjih časih vse večje odtujenosti in izumirajoče družabnosti imajo omenjene besede svojo posebno težo kot protiutež opaznemu posploševanju: »Kar poglejte alpiniste! Nikdar niso bili niti malo družabni.« Naj je šlo za mejne plezalske situacije ali vsakršne vremenske zagate, je ostal Gervasutti vedno popolnoma miren in gospodar novega položaja tudi tedaj, ko se je najtrdnejših začelo lotevati malodušje in obup. Lucien Devies se spominja, da so se v svojih gorskih romanjih zaustavili na tej ali oni planini, posedeli ob skledi skute ali merici mleka: »Gervasutti, podjeten, kot je bil, je prisedel k ognju, ga delno pogasil, nametal podarjene krompirčke v žerjavico ter jih preobračal s cepinom, drugi pa so stresali mladostne modrosti ali dovtipe, pač kakor je naneslo. Tu pa tam je Giusto vstal, se postavil v nekakšen narejen položaj in po svoje povedal misel kardinala Richelieuja: »Umetnost plezanja je dana v izražanju, bodi pripravljen na to, kar je mogoče in tudi nemogoče.«
Preden pregledamo njegove vzpone, se ustavimo pri njegovi čudno priljubljeni in nemalokrat izgovorjeni misli iz Svetega pisma (iz grščine): Vanitas vanitatum et omnia vanitas - ničevost ničevosti in vse je ničevost oziroma vse na svetu je nično in minljivo. Tu se pri Gervasuttiju znajdemo v slepi ulici problematičnih možnih razlag. Potrtost zaradi neuslišane ljubezni dekleta, ki brez nadaljnjega zahteva, da pusti nevarne poti v gore in se posveti zdravniškemu poklicu? Gre nemara za slutnjo mladeniške tuge, saj je hodil nekaj korakov pred tistim, kar je še dovoljevala alpinistična etika in je zasekal pregloboko? Ali pa gre za sprijaznjenje in vdanost v usodo? Zadnje je najmanj možno.
Zanimivo je vprašanje, kako so nanj vplivale knjige raznih eksistencialističnih filozofov, ki jih je nekaj časa kar požiral. Tudi tu ni točnega odgovora. Zato se raje vrnimo v gore. Na sleherni visokogorski turi, daleč nad ledeniki, v samotnih alpskih nočeh med snežnimi vršaci in zvezdami, ko se tudi najbolj zaprta hribovska duša odpre, izpove ali potoži, je bilo marsikaj zaupanega. Vendar se tudi tu znajdemo brez odgovora. Nihče ni hotel ali znal razložiti otožnih senc na Gervasuttijevem obrazu, tudi Lucien Devies ne, čeprav v zadnjem članku v Annales G. H. M. omenja nepozabnega prijatelja Giusta, komaj pa nas pritegne z nejasnim obravnavanjem »nekdanjega danes«: »Tudi naju so nekoč večkrat razdražila nostalgična besedičenja in miselnost starejših, posebno tedaj, ko so iz shramb preseženega mišljenja in ravnanja jemali plašnice in nam jih hoteli za vsako ceno natakniti.« Ker manjkajo podrobnosti, lahko le ugibamo, da se zgodovina medsebojnih generacijskih težav in spopadov ponavlja.
V naslednjih letih je Gervasutti sproti določal razsežnosti svojih strmih želja na zahodu. Njegove izvirne pobude so postale v zelo kratkem času stvarnost in še hitreje preteklost, s katere izkušnjami se je loteval novih podjetij. Sodil je, da je za alpinista najhuje, če ne ve, čemu gre pripisati neuspehe. Tedaj si je treba spet pomagati z voljo in razmišljanjem. Že pozimi leta 1932 se je v izredno trdih razmerah povzpel na Nordend v pogorju Monte Rose in preplezal večji del Furggenovega grebena v Matterhornu. Tovariš pri prvem vzponu je bil Andreis, pri drugem pa Boccalatte in Derege. V prvih pomladanskih dneh istega leta se je odpravil na izvidniški ogled Alp. Opravil je šesto ponovitev Mummeryjevega ozebnika v Aiguille Verte v dobri uri plezanja, z njim pa sta tekla navzgor še stara alpska svizca Chabod in Boccalatte. Naravnost sijajne razmere so spremenile drugače resen vzpon v lahek, česar pa ne moremo reči za kasnejši čas, ko mu montblanške gore niso več prizanašale. Njegova neukrotljiva plezalska strast se ni ozirala na dvomljivo vreme, po stenah razbohoteli led in težak nahrbtnik za ves teden. Uspele ture so bile brezštevilne, zaradi nenasitnosti pa niti ni utegnil razmišljati o lastnih mišicah, ki jim je nalagal napor za naporom. Ko je moral zaradi neodložljivega posla domov in ga opravil v rekordnem času, je kljub poletnim nevihtam skočil še pod Civetto ter od sobote popoldne do nedelje zvečer zmogel Videsottovo smer v Pan di Zuchero, Rudatisovo v Torre Coldai in še Castiglionejevo v Torre Venezia. V knjigi Sealate nelle Alpi obravnava svoje obiske Dolomitov kot nekakšen delovni oddih, bralca pa spremlja občutek, da tudi najresnejše dolomitske plezarije ne jemlje preveč resno. Ko ga je prijatelj Boccalatte nekoč prosil, naj ga vpelje v svet strmih in previsnih sten Dolomitov, se je večkrat ponovljena prošnja spremenila v moledovanje. Potem, ko je bil uslišan, zveni Boccalattejevo roganje biblijsko: »Drugi dan, drugega tedna, enajstega meseca, leta triintrideset, se me je po milosti božji gospod Gervasutti usmilil in našel nekaj prostih dni za naporen šolski pouk.« Prva šolska ura: četrta ponovitev Sollederjeve smeri v Sas Maorju; druga: Raz tančic v Cimi della Madona v snežni vihri …
Kmalu po letu 1933 je Gervasutti naletel na razpis, ki ga je spomnil na pozabljene dilce in se je zato nemudoma prijavil. Znameniti Trofeo Mezzalama je naporno smučarsko tekmovanje po ledenikih Monte Rose, vključuje pa še prečenje štiritisočakov Castorja in Lyskammovega nosu. Kronist Massimo Mila piše, da je slišati kot hvalisava fraza, da je bil Gervasutti v svojem skoraj dvajsetletnem neprekinjenem alpinističnem in občasnem siceršnjem športnem udejstvovanju najmočnejši, najhitrejši in najuspešnejši v vsem, česar se je lotil. Tako ni čudno, da je dragoceno trofejo odnesel domov v Turin. Preostanek mile zime in tople dneve pa je namesto pomladanskega vplezavanja izkoristil za ponavljanje novejših razvpitih dolomitskih smeri. S poletjem pa so ga moči vladarja Alp ponovno pritegnile v svoja nevarna nedrja. Tu je začel s prvo ponovitvijo južnega grebena Aiguille Noire, nadaljeval z delnim prečenjem Hudičevih igel, nato pa so se prijatelji nekaj razhudili med sabo in sestopili v dolino Arve. Gervasuttija je čakala vabljiva osvežitev - povabilo CAI na majhno alpinistično odpravo v Perujske Ande. Tik pred odhodom se je povzpel sam na Velikanov zob, še isti dan sestopil ter v noči prišel po smeri Major čez Brenvo na vrh Mont Blanca.
V Andih jim je plaz odnesel tovariša, ko so komaj opravili aklimatizacijo. Moštvo se je zaradi spoštovanja do mrtvega tovariša odločilo za vrnitev. Neučakan si je komaj tri dni po vrnitvi s prekooceanko zapisal dve novi ledni smeri: severovzhodni ozebnik Mont Blanca du Tacula in vzhodni ozebnik Tour Ronde, oba z Renatom Chabodom.
V tem letu sklene čvrsto in iskreno prijateljstvo iz bežnega znanstva v bivaku Leschaux ter kasnejših dolgih razgovorov o isti veliki ljubezni - gorah. To je bilo dolgoletno prijateljevanje z utemeljiteljem francoskega alpinizma, Lucienom Deviesom, dolgoletnim predsednikom CAF (FFA), slavnim kronistom in alpinistom, ki je preplezal dobesedno vse smeri v ostenjih Dauphineje, ki so nastale do leta 1940 in jih obelodanil v zajetnem vodniku. Na skupno ogrlico naveze sta poleg množice drugih nanizala še tri prvenstvene bisere grenobelskih gora:1934 severovzhodna stena Pic d'Olana, 1935 jugovzhodni greben Pic Gasparda in 1936 krona njune idealne naveze -severozahodna stena Ailefroide.
V letu 1934 je z Renéjem Chabodom skoraj uspel v Crozovem stebru in nato vedno obžaloval vrnitev v slabem vremenu, ko pa sta naslednje leto spet prišla pod severno steno Grandes Jorasses, sta Peters in Meier že zalivala svoj veliki uspeh v stebru. Kljub zamudi in bolezni, ki se ga je lotevala, je imel 48 ur po uspehu prvopristopnikov skupaj s Chabodom, Lambertom in Loulou Boulazovo v žepu že prvo ponovitev Crozovega stebra. Edini časopisni junak dneva postane drobna in neuničljiva gospodična Boulazova. Nekaj dni kasneje je Gervasutti z Deviesom na poti v Bernsko višavje, saj ne smemo pozabiti, da so bile oči in želje vseh uprte v severno steno Eigerja, ki so mu domačini včasih pravili Orkus (kraljestvo mrtvih). Zahodni vetrovi, ki so razsajali in butali oblake v njegovo steno, so nasuli snega do zadnjih travnikov Alpiglena, zato se nemudoma vrneta pod Mont Blanc in sta v tveganih in nevarnih igrah z vremenom kos osmim veleturam; vsaka od njih pa je nekakšna odisejada zase. Očitno sta na vrvi k sreči dva moža izjemnih orientacijskih sposobnosti, ki morata v svetu spreminjajočih se ledeniških razpok, nepredirni megli in na plazovitih pobočjih ukrepati kar se da hitro in premišljeno. Večinoma so sestopi nepopisne kalvarije brez počitka in bivakiranja, ker bi to pomenilo zanesljivo smrt; zato v primrznjenih ledenih oklepih deset, petnajst ali celo dvajset ur gazita sneg, padata in se plazita ... »Podobno kot Giustu se mi zdi, da je to početje brez vsakega smisla. Zadnje tedne sva suha edinole, če se slečeva do golega. Zakaj hudiča rineva vedno znova! Jutri ali pojutrišnjem me bo ponovno ali pa jaz njega vprašal: »Ti, kam greva jutri?«« Nek izjemoma lep dan izkoristi Gervasutti v navezi s prijetno družbico za Lastovičji greben, ki ga podaljša v celotno prečenje Jorassov in doda še vratolomni sestop. Kot v neslani šali pusti na smrt utrujene prijatelje pri prvih dolinskih skalah, sam pa oddirja v Courmayer na neko balinarsko tekmovanje, ki predstavlja staro šego domačinov gorjancev.
Kmalu potem ga Devies povabi v Dolomite pod Civetto. Smer Solleder-Lettenbauer je za Italijane še vedno »prijeten hladen obliž kafre«, za Francoza pa nekoliko prenapeta parola »z Nemci opraviti v najkrajšem času«. Preostali del tedna je namenjen privlačnim dolomitskim doživetjem, na primer Comicijevi smeri v Dito di Dio (Božji prst) - kar resna šeststometrska zadeva z mnogimi bleščečimi predelki šeste stopnje.
Koledar z letnico 1936 je poln raznih solo domislic. Za Božič si Gervasutti omisli prečenje Matterhorna. Po italijanskem grebenu, okovanem v led in sneg, navzgor, na vrhu prenočevanje, nato pa sestop po švicarskem, potem pa 28 kilometrov peš do Andreasa Maquignaza v Valtournanche, kjer je pustil opremo. Redki sprehajalci po snežnih potkah in gazeh okoli Cervinije in Zermatta se nikakor niso mogli načuditi, kaj neki sredi trde zime dela na vrhu Matterhorna premikajoča se lučka. V čemernem poletju izstopata tretja ponovitev zelo čislane severne stene Druja in elegantno speljana nova smer v južnem razu Punte Gugliermine. Za slednjo v vodniku še danes lahko preberemo, da je »ena najlepših in najtežjih prostih plezarij v zanesljivi steni«.
Zima 1938/39 dovoli dve zimski turi v Beca di Gay in Punta delle Cenghie. V trojni navezi je tudi mlad plezalec Ettore Giraudo, ki Gervasuttija povabi v svoj domači kraj. Gore nad Cannesom ga presenetijo, saj kot dober poznavalec neštetih gorskih skupin ni verjel, da Obmorske Alpe nudijo tako imenitno plezanje v zanesljivi steni. V navdušenju je vsekakor pretiral, saj kar 23 novih smeri nosi njegovo ime.
Leta 1940 zapiše v dnevnik: »Povsod lahko grem, če hočem, razen v stene Mont Blanca ne, tja namreč moram.« S Paolom Bolinijem najde v južni steni belega mogočneža vitki divji Frenêyski steber in ga uvrsti med svoje težje prvenstvene smeri. Že naslednji dan po nočnem sestopu in nadaljevanju pod vzhodno steno Grandes Jorasses se pod vzhodnim stolpičjem umakneta novemu snegu in toči kamenja. Bolini je huje ranjen. Podvig mu uspe šele leta 1942 z Giuseppejem Gagliardonejem in danes šteje kot njegov vrh. Ponavljalci so večino njegovih smeri opremili z železjem, v tej smeri pa so 3 njegovim dodali še 30 klinov, a še vedno niso dosegli njegovega plezalnega časa.
Stroge vojaške zapore in posebna dovoljenja so med vojno le tu in tam omogočala obisk Dolomitov. Gino Solda, nekdaj neprekosljiv plezalni stilist, »paša za oči med plesom v steni«, se spominja nekaj smeri, ki jih je z Gervasuttijem preplezal na črno: Comicijeve v Torre Grande di Lavaredo, Cassinove v Zahodni Cini v enem dnevu ter še nekaterih.
Maja 1945 je končana druga svetovna vojna. Grand Capucin, Petit Capucin, Boccalattejev steber v Mont Blanc du Taculu - kot vedno same prve in druge ponovitve.
1946. Peščena ura nekega plodnega alpinističnega življenja se izteka. Mont Blanc du Tacul. Samoten, še nepreplezan steber. Vremenski preobrat. Spust v orkanu. Slabo zabiti klin ...
Doma v Torinu leži na knjižni polici zadnja, še ne docela prebrana knjiga norveškega pisatelja in dramatika Henrika Ibsna: Nikogar ni, nikogar v vsem vrtečem se kaosu, nikogar v breznu, nikogar pod nebom. Duša se torej neizrečeno bedno lahko povrne v nič, v sivo meglo.
Ostaja Gervasuttijeva misel: »Ideja, kateri služiš, za katero goriš in se boriš, te neutrudljivo in nepretrgoma vodi, je znotraj tebe in zahteva privrženost ter pogum, navdušenje in trdnost, ljubezen in sovraštvo, zmernost in previdnost.«

 

Prečnica in prečenje ali
prečka in prečkanje?

Že dalj časa je, odkar se je za bolj ali manj vodoravno napredovanje pri plezanju v steni povsem uveljavil izraz prečenje. Če gre le za del raztežaja, raztežaj ali nekaj raztežajev, ki jih na ta način preplezamo levo ali desno, to poimenujemo prečnica v levo oziroma prečnica v desno. Če tako prečimo vso steno, je to prečenje stene. Če zaporedoma obiščemo več vrhov in se pri tem držimo njihovih grebenov, smo opravili grebensko prečenje.
Izraz prečka uporabljamo torej le za prečni del pri stremenu oziroma lestvici ter pri lestvah nasploh. Če pa gremo preko ceste, trga ali proge, lahko rečemo, da smo jo prečkali ali pa tudi prečili, važno je le, da predvsem pazimo, da nas pri tem kaj ne povozi.

 

Marjan Manfreda - Marjon

Pogovor z nahrbtnikom

»Prekleto, si pa res težak. Ne vem, kdo te bo prenašal!«
»Sam si me naredil, zato me boš tudi nosil.«
»Vse, kar sem vložil v tebe, bom potreboval.«
»Potem se pa nikar ne pritožuj. Sicer pa, zakaj ti je sploh treba plezati po tistih trapastih skalah, ko bi pa lahko hodil po ravnih gladkih poteh, tako kot hodi večina pametnih ljudi. Tako ne bi potreboval nobenega železja in druge šare. Pa še meni ne bi bilo tako težko. Ti sploh ne veš, kako me ti tvoji klini in ne vem kaj še vse, zbadajo. In da boš vedel, ko plezaš, z menoj ravnaš kot s sovražnikom.«
»Saj tudi si sovražnik, kaj le imam v takih trenutkih dobrega od tebe. Same težave. Samo prenašam te, se mučim s teboj, ko bi pa iz tebe rad dobil kaj pametnega, pa tako ne dobim.«
»Saj tudi ne moreš dobiti, če prej ne vložiš. Si sedaj prepričan, da je v meni vse, kar boš potem potreboval?«
»Daj, da še enkrat premislim. Na dnu je vetrni komplet, prva pomoč, zaščitna folija, potem pa vrv, klini, vponke, kladivo, vrvne zanke, lestvice, plezalni pas, plezalni čevlji, majica, pulover, miksal vrečka s hrano, gurda z malinovcem - upam, da je zaprta, čelada, v pokrovu pa še rokavice, čelna svetilka, opis smeri, nož, sveča, vžigalnik. Razen zatičev, katere sem pozabil, mislim, da je vse.«
»Če me boš odpiral, prosim, da pogledaš, kaj je s kladivom na levi strani, da me tako bode.«
»Si sedaj zadovoljen. Mislim, da lahko greva.«
»Te ni nič strah, ker odhajaš sam?«
»Strah? Seveda, vedno me je strah, vendar proti temu ne morem dosti. Vem pa, da bo minilo takoj, ko bom prvič prijel za skalo, ko bom začel plezati. Sedaj je važno samo to, da nekako preživim, vzdržim to uro dostopa. Ta je vedno neprijeten, kadar sem sam. Takrat preveč črnogledo razmišljam. Vseeno pa se svoji poti, katero hodim sam, ne odrečem, ne morem odreči.
Na dostopu sem vedno dvojen, razdvojen: Sem, ki se priganja, hrabri, vzpodbuja, in sem, ki si brani, moleduje, nasprotuje. In tako bo tudi danes in tudi to vem, kateri jaz bo zmagal, čeprav si to zmago želim, ne veselim se je pa ne. Pod steno ne bom več razdvojen. Spet bom samo eden, združen, zbran. Odpadli bodo vsi smiselni in nesmiselni razlogi enega in drugega za in proti. Ob prvem dotiku z goro bo vse pozabljeno. Misli ne bodo več hitele, plavale, blodile. Nastopilo bo sanjsko obdobje zbranosti in mirnosti. Vse bo posvečeno, osredotočeno na eno samo misel - živeti! Življenje je za to, da ga živim, zato ga ne smem nesmiselno zapravljati, uničevati. Ne smem ga ogrožati. Živeti ga moram. Vem. Čutim pa, da ga bom lahko svobodno živel, ko bo ta ovira, ta vzpon za menoj, prej ne. Pa kaj ti to sploh razlagam, saj ti tega tako ne razumeš.«
»Zdi se mi, da nisi povsem pri pravi, ali pa si tako bolestno ambiciozen.«
»In kdo je po tvojem pri pravi? Morda tisti, ki živijo samo zato, da se hranijo - stroji za uničevanje hrane? Morda tisti, ki se peha za materialnimi dobrinami in to tako, da jih potem ne more izkoriščati, ker je izčrpan, uničen? Sicer pa, ali ni to tudi bolestna ambicioznost. Me spet izzivaš, kaj? Ne vem, zakaj si vse težji, pa še strmina je večja. Vroče mi postaja, zato se bom pri tistile skali slekel in nekoliko odpočil.«
»Pazi, kako me boš odložil.«
»Nič se ne boj, dokler si mi potreben, bom pazil nate in lepo delal s teboj.«
»Že, že, vendar je med lepo in lepo lahko tudi razlika.«
»Razlika je odvisna od okoliščin. Kadar se moram odločati med menoj in tabo, se ve za koga se odločim. Bog je najprej sebi brado ustvaril.«
»Samo ti si daleč od boga.«
»Zase se brigaj. Sploh pa ne vem, kdo neki te je ustvaril tako nečloveškega. Sploh ne veš, kakšne bolečine mi povzročajo te tvoje ozke naramnice, ko se mi zajedajo v ramena.«
»Ne vem, zakaj toliko hrupa. Sam dobro veš, da nisem pretirano težak in tudi naramnice so dobre. Če si pa ti slabo pripravljen in še nervozen, je pa to tvoj in ne moj problem. Sploh se mi zdi, da je vse to nerganje zaradi tega, ker te je strah, ker se bojiš, bojiš se smrti, bojiš se zapustiti vse, kar je lepega v življenju, in ker je lepega veliko, te je toliko bolj strah. In kdo te sili v to početje. Tvoja nečimrnost, želja po slavi, pomembnosti, želja po ekstravagantnosti. In kaj misliš, bodo govorili, ko boš nekje odletel? Nič dobrega, nič lepega. Morda kakšno besedo usmiljenja, prazno besedo, katere zvok bo odnesel veter. Da pa pri vsem tem na mene sploh ne misliš, je jasno.«
»Veš kaj, sedaj pa že pretiravaš. Ta tvoja razmišljanja mi niso prav nič všeč. Res je, da se bojim, to se mi zdi povsem naravno, človeško. Da mi je do slave, pomembnosti, tudi to je res. Komu pa ni. Samo različne načine in različna pota ubiramo. Predvsem pa ne odhajam zato, da se ne bi vrnil, ampak zato, da bi se vrnil, vrnil bogatejši za spoznanje, kako veliko mi življenje pomeni. Da pa nisem pripravljen, pa sploh ni res. Dobro veš, da se ne odločam za tvegano pot, če nisem pripravljen nanjo. Mislim pa, da o takih stvareh sedaj ne bi rad razmišljal. Rad bi razmišljal o čem drugem, veselem.«
»Nikar si ne delaj utvar. Dobro veš, da to ni mogoče. Vsaka tvoja misel se začenja in konča pri tem vzponu. Tvoj svet se je skrčil. Čeprav grejo miselni tokovi svojo svobodno pot, se na koncu vseeno združijo v en sam tok, eno samo misel, kako premagati steno.«
»Morda imaš prav, da ne morem razmišljati o drugih stvareh, vsaj za dolgo in sproščeno ne. O tem, kako bi premagal steno, pa ne razmišljam. Dolgo že vem, da stene ne premagaš, da ti stena samo dovoli ali ne dovoli, da jo preplezaš.«
»Kaj pa, če ne bo šlo, če ne boš zmogel, se boš vrnil, boš poizkušal za vsako ceno, boš čakal? In kaj, če odletiš?«
»Če bi dvomil, se ne bi odločil. Verjemi, da sem o vsem dobro premisli. Ničesar nisem prepustil naključju. Tudi to vem, da bo najtežje obdržati popolno zbranost. Vse čas vzpona bom vse misli, čustva, občutke moral podrediti eni sami stvari, kako z najmanjšo možno mero tveganja pridobiti meter višine, doseči naslednji oprimek, priti na rob stene. Tam pa se bodo misli spet sprostile, iztrgale, poletele. Prišlo bo obdobje blažene sprostitve. In sedel bom tam gor na robu prepada, zrl v sončni dan (upam, da bo sončen), brez skrbi in problemov. Na novo priborjeno življenje bo lepo, pot pred menoj gladka, brez ovir. Zadovoljen bom sam s seboj in mislil bom, da bi tudi drugi morali biti zadovoljni z menoj. Pred mano bo kot na dlani neskončna pokrajina, ki v primeru z menoj ni minljiva, je večna, pa vseeno drugačna, vedno zanimiva,in nikoli ponovljiva.
S pogledom bom romal po znanih in neznanih obrisih pokrajine in ti
mi bodo izvabljali spomine na to, kar je že bilo in na to, kar še
bo. Misli bodo hitele naprej, prehitevale čas in se spet vračale
nazaj v preteklost. Na trenutke bodo razposajene, igrive in potem
spet otožne, okorne. In ko se bom naužil samote, bom vesel, potešen odšel nazaj med ljudi.«
»In zakaj takoj ne odideš med ljudi?«
»Sem ti že povedal, da moja pot vodi tu čez.«
»Potem pa srečno.«

 


Jani Pšenica

Kaj pomeni alpinizem Slovencem, Jugoslovanom?

Nič. Očitno popolnoma nič. Vsaj tak občutek sem dobil ob pregledu najuspešnejših športnih dogodkov preteklega leta, ko občila ob novoletnem obračuna tega športa še omenila niso. Čeprav alpinizem ni šport, v katerem bi Jugoslovani zaostajali za svetovnim vrhom ali pobirali kolajne samo po zaslugi požrtvovalnosti posameznika, pač pa šport, ki je lani prispeval dva največja alpinistična dogodka v svetovnem merilu, šport, ki ima samo v Sloveniji zaledje 1000 aktivnih plezalcev, med katerimi je vsaj 30 vrhunskih. Slovenski alpinisti štejemo sezono 1981 za najuspešnejšo v stoletni zgodovini. Uspešnejša je od predlanske, ko smo stali na »strehi sveta« in vendar, kot da se nam ne zdi vredno ob »uspeh« nogometne reprezentance postaviti dvomesečno garanje na Lotseju v »steni leta 2000« (kot jo je ocenil Reinhold Messner - najboljši svetovni alpinist), niti fantastičnega podviga mini odpravice v 4000-metrski steni Daulagirija.
Ne spada v alpinistično etiko povzdigovati svoja dejanja, vendar če svetovne publikacije, kot so Mountain, Alpinismus in Montagne et alpinisme, posvetijo cele številke uspehom, kot je Lotse, če ga največja med tovrstnimi revijami, ameriški Alpine Journal postavi na prvo mesto v sezoni 1981, medtem ko pri nas ta uspeh ne pomeni skoraj nič!? To je tako, kot bi v letnem pregledu izpustili Petričevo zlato na evropskem prvenstvu in dosti huje, kot če bi izpustili uspeh Dubravčičeve. Lotse svetovni mediji enačijo z zlato olimpijsko medaljo in Daulagiri je gotovo vreden zlata na svetovnem prvenstvu.
Prisiljen sem alpinizem primerjati z drugimi športi, čeprav še zdaleč ni le to. Tako kot noben drugi šport gradi človekov odnos do narave, družbe in soljudi. Alpinistu se zdi zamalo povedati, kako je garal, da je dosegel cilj. Medtem ko pri večini drugih športov to delo opravijo novinarji, ko gledalci sami ocenijo in občudujejo protagonista, v alpinistovi areni ni gledalcev, ni poveličevanja, je le večna podrejenost največji sili - naravi. In ta boj, prvobitni odnos do narave izven medijev, povzdiguje alpinizem nad šport ter ga uvršča med kulturno delovanje.
Zakaj se torej Jugoslovani do alpinizma obnašamo tako mačehovsko? Ker ga ne poznamo? Ker se o njem premalo sliši? Ker se o plezanju ne da gledati neposrednih prenosov? Ker se povprečen človek v udobnem naslanjaču ne more enačiti z izmučenimi kreaturami v grozljivih zaledenelih stenah? Mislim, da je alpinizem pri nas še vedno žrtev zgrešenega pojmovanja, še vedno se ga drži prizvok norega tveganja, iracionalnega soočanja s smrtno nevarnostjo, daleč od normalnega, vsakdanjega. Kaže, da se alpinizem povprečnemu človeku zdi družbeno škodljiv in nepotreben. Večkrat slišim, da bi bilo potrebno prepovedati odprave, saj so predrage, ljudje tam izgubijo prste, cela stopala ali celo življenje. Pa niso predrage, saj stane odprava dosti manj kot gostovanje košarkarjev po Ameriki, pomeni pa v svetu dosti več!
Tveganje (po Alpinismusu šele na 14. mestu med športi), ki pa je prisotno, nikoli ne odtehta koristi, ki jo družba dobi v formiranem človeku, pripravljenem na neverjetna samoodrekanja v najhujših okoliščinah, namesto stremuških slabičev. Poškodbe so dosti redkejše kot pri hokeju ali nogometu, čeprav so resnejše, največkrat posledica neznanja ali neizkušenosti. In zakaj omrzline na odpravah? Kot pri vsakem drugem vrhunskem športu naletimo na faktor, ki se imenuje denar. Vrhunski alpinizem ima enake potrebe kot ves vrhunski šport. Odprave so drage, za svetovno uveljavitev pa so nujne. Mi pa hočemo vrhunsko uveljavitev, denarja pa ne damo športu, v katerem smo predvsem po zaslugi samoiniciative na vrhu. Vrhunski šport je prestiž in če prestiž hočemo, ga tudi široko družbeno podprimo!
V današnjem jugoslovanskem vrhunskem alpinizmu situacija še zdaleč ni rožnata. Uspehi so vrhunski, podpora pa je omejena na planinsko organizacijo in na organizacije združenega dela, ki so neposredno reklamno zainteresirane. Poglejmo po svetu: Japonci imajo v sezoni približno deset odprav, od tega pride na štiri odprave en uspeh, pa tudi Poljaki in Čehi so v Himalaji najmanj dvakrat letno. Naš alpinist vrhunskega formata pa ve, da na odpravi mora uspeti, saj bo naslednja šele čez dve ali več let, da je v Himalaji morda prvič in zadnjič in tudi marsikateri kos opreme obremeni njegov finančni proračun.
Namenimo alpinizmu toliko denarja, kot na primer smučanju, košarki, nogometu, pa bomo videli, da so v Sloveniji tudi alpinistični Stenmarki. Na žalost mora vrhunski alpinizem poudarjati športno plat in uspešnost, da si sploh omogoči obstoj. Mora iskati podobnosti z drugimi športi, da si zagotovi finance za delovanje. To pa ga obenem izčrpava in oddaljuje od prvotnega namena. Po moje bi se dalo najti tudi drugačno rešitev, kot da se v alpinizmu spuščamo v vrednotenje in točkovanje ter po domače rečeno v prosjačenje za denar, ki omogoča izvenevropsko delovanje.
Ne morem si kaj, da ne bi citiral slovitega Walterja Bonattija, ki pravi, da »... v svetu domišljavcev in povprečnežev vrhunski alpinisti ne smejo biti skromni«, kot tudi niso vrhunski športniki drugih panog. Iz njegove izjave naj bi sledilo, da moramo alpinisti sami obveščati javnost o svojem delovanju. To brez večjega pompa ves čas tudi počnemo, a se izogibamo tistega očitno najvažnejšega faktorja, ki privlači množice - atraktivnosti. Kaj sme biti ta odločujoča pri tem, koliko te bo družba podprla?!



Namesto praznega prostora ali vinjete

Vstopili smo v ves zamotan kaos dolgov, upnikov in dolžnikov. Še imamo dolžnikov, ki si ne delajo časti s tem, da še danes odtegujejo podružnici večletne zastanke članarine. Te malozavedne naj se skuša v prihodnjem letu prisiliti k plačilu sodnim potom, tudi če bi jih s tem skrajnim korakom odtujili podružnici; taki člani ne hasnijo nobenemu društvu.

Iz dobrega starega PV (1906/48)



Nada Mlač

Grandes Jorasses (V. del)

Zimski vzponi

Zimsko plezanje v Grandes Jorasses se je začelo 14. januarja 1891. Paolo Gussfeldt in prijatelji vodniki Emile Rey Laurent in Fabien Croux ter David Proment so opravili prvi zimski vzpon na Walkerjev steber - za tiste čase res čudovito dejanje. Več kot petdeset let kasneje sta 24. marca 1948 Toni Gobbi in Francois Thomasset opravila prvi zimski vzpon po grebenu Hirondelles. Leta 1964 pa sta vodnika Attilio in Alessi d'Ollier s klientoma preplezala zahodni greben.
Toda največji zimski podvig vseh časov pripada Walterju Bonattiju in Cosimu Zapelliju, ko sta opravila zares junaški vzpon po Walkerjevem stebru. Plezala sta od 25. do 30. januarja 1963. To je bil Bonattijev najboljši vzpon, čeprav ne smemo pozabiti na njegov prvenstveni zimski solo vzpon v Matterhornu. Tu sta plezala v navezi na klasični način - brez zveze z dolino in pomočnikov, ki bi jima pod steno prinesli vso opremo, prav tako tudi nista napeljevala vrvi. Poskus, ki sta ga izvedla v marcu leta 1962, je prinesel nasprotujoča si mnenja o taktiki pri zimskem plezanju, zato se je Bonatti odločil, da bo smer preplezal v klasičnem stilu. Sama sta si prinesla opremo pod steno in po bivakiranju v vznožju vstopila zgodaj zjutraj 25. januarja. Napredovala sta izredno počasi zaradi slabih lednih razmer in izredno težkih nahrbtnikov. Drugič sta bivakirala dokaj nizko v steni. Naslednji dan sta dosegla Allainovo zajedo, tu pa ju je zajelo slabo vreme in sta morila zato bivakirati na istem mestu kar dva dni. Že sta mislila na umik. Ko pa sta se 28. januarja zbudila, je bilo jutro prečudovito, razmere v steni pa tudi niso bile tako slabe. Ponovno sta premetala nahrbtnike in s seboj vzela samo najnujnejše za tri dni. Naslednjič sta bivakirala pod Sivim stolpom (Tour Grise). To noč se je vreme spet poslabšalo, zato sta se naslednji dan obupno trudila, da bi preplezala težave v Rdečem stolpu (Tour Rouge), še preden bi se vreme dokončno pokvarilo. Veter je vsako uro huje pihal in začelo je ponovno snežiti. Temperatura je padla na -35° C. Bonatti je uspel preplezati zadnji težji raztežaj, nato se je spustil do Zappellija. Še zadnjič sta bivakirala v steni. Naslednji dan sta prišla na vrh v pošastnem vetru ter se začela spuščati proti Courmayeuru, do katerega sta prispela že v mraku. 33-letni gorski vodnik Walter Bonatti je tako še enkrat potrdil svoj vzdevek »človek, ki se vedno vrne«. Izjavil je, da so se mu roke večkrat kar zvarila od mraza, oči je imel večinoma zaprte, obrvi so se obdale z ledenim oklepom ...
René Desmaison in Jacques Batkins sta opravila drugi zimski vzpon med 6. in 8. februarjem istega leta. Ta vzpon je bil pravo nasprotje prvemu. »Ne vem, če bi še imel pogum vstopiti v tako steno v slabem vremenu!« je v 10. številki La Montagne leta 1963 na koncu napetega članka pristavil René Desmaison.
Osem let kasneje sta med 10. in 13. februarjem 1971 Jean Claude Marmier in Georges Nominé opravila prvenstveni zimski vzpon v tistem delu Grandes Jorasses, ki je poimenovan po Michelu Crozu, slavnem francoskem vodniku iz Whymperjevih časov osvajanja Matterhorna. Vzpon, ki si ga bomo ogledali kasneje, je zasenčila tragedija, do katere je prišlo ob istem času v levem boku Walkerjevega stebra.
10. januarja sta se iz Chamonixa proti Pointe Crozu odpravila René Desmaison in Serge Gousseault. Ko sta prišla do vstopa, sta opazila, da sta v steni že dva plezalca, zato sta se odločila za novo smer, ki naj bi potekala med Walkerjevim stebrom in Mrtvaškim prtom. Šest dni sta porabila za dve tretjini stene, ko je Gousseault začel tožiti zaradi pomrzlih prstov na obeh rokah. Kmalu potem je zadivjala nevihta. Serge je ugotovil, da sploh ne bo mogel več plezati, vendar je želel kljub vsemu nadaljevati. Sestop je bil nemogoč, edina pot v življenje je vodila k vrhu. 20. februarja sta se moža znašla na okrajku, vendar teh zadnjih sto metrov do vrha nikakor nista mogla preplezati. Oprema je bila že uničena, hrane pa le še za tri dni. Močneje je snežilo. Gousseault ni zdržal napora in je 21. februarja zaradi izčrpanosti izdihnil. Desmaisonova žena, ki je imela bazo v La Flegère, že od 16. februarja ni imela nobene zveze z navezo. Zadnje sporočilo se je glasilo, da je vse v redu. 17. in 20. februarja je helikopter preletel steno. Desmaison je signaliziral z obema rokama, kar je pilot Gérard Devouassoux razumel, da je vse v redu. 21. februarja se je stena spet ovila v oblake in gospa Desmaison je poklicala reševalno ekipo. Minili so štirje dnevi, da je helikopter sploh mogel poleteti na goro; reševalce je spustil na sedlo med Walkerjevim in Whymperjevira stebrom. Desmaison je končal v chamoniški bolnišnici brez posebnih posledic zaradi mraza, obenem pa je doživel najhujše kritike na rovaš svojega početja ter izbiro soplezalca, ki ni bil kos tej dolgotrajni izčrpavajoči zimski kalvariji.
Zaključimo lahko, da je bilo za to tragedijo več vzrokov: med 15. in 25. februarjem je bilo izredno slabo vreme, prekinitev radijske zveze, Desmaisonova odločitev po 15. februarju, da bo nadaljeval kljub slabemu vremenu.
Ob tej nesreči se lahko marsikaj naučimo, vendar ne smemo pozabiti, da ne bi bila preplezana prav nobena smer, če plezalci ne bi tudi tvegali. Desmaisona nesreča le ni toliko pobila, saj je pozimi leta 1972 še večkrat poskušal, smer pa mu je uspelo preplezati šele leta 1973.
Januarja 1973 se je René Desmaison vrnil pod Grandes Jorasses, da bi dokončal tistih zadnjih sto metrov. Z njim sta bila Michel Claret (Desmaisonov zet, ki se je smrtno ponesrečil dve leti kasneje kot samohodec) ter courmayeurski vodnik Giorgio Bertone. 9. januarja so vstopili v zanesljivem vremenu, 13. januarja so bili le še 300 metrov pod vrhom. Tega dne je Desmaison izgubil zvezo z dolino, spet z ženo, nastanjeno v La Flegère. Istočasno so oblaki ovili Grandes Jorasses in začelo je snežiti. Nekaj dni helikopter ni mogel poleteti. V Chamonixu in Courmayeuru so preživljali tesnobne ure. Posebno so se bali za neizkušenega Clareta. 17. januarja so plezalci prišli na vrh. Bivakirali so že na italijanski strani med sestopom. Tu jih je pobral vojaški helikopter ter jih prepeljal na Entrèves. Desmaison je izjavil: »Prvič sem bil v steni leta 1968. Leta 1971 se je vsa stvar tragično končala. Želel sem dokončati smer, saj me je čakalo samo sto metrov. No, premagal sem jo!«
Njegova žena pa je dejala: »Za Grandes Jorasses ne želim nikdar več slišati!


Alpinist je človek, ki ne misli le na stene, če pa že misli, potem misli samo na stene.
Po definiciji plejboja Alberta Sordija


 


Kamniške in Savinjske Alpe

Vežica - severna stena

Ogledalo

 

Prva plezala 23. oktobra 1980 Milenko Arnejšek-Prle in Zoran Radetič.
Smer sta poimenovala po gladki sivi plošči sredi svetle okolice v sredini stene.
Ocena VI-/IV-V, približna višina 130 metrov, čas plezanja 4 ure.
Potrebna oprema: 15 vponk, 5-7 Jeseničanov, 3 profilci, zatiči.
Spodnji raztežaj je krušljiv, sicer pa je stena zanesljiva.
Dostop: S Korošice čez Petkovo njivo, proti Šraj pesku in levo do ogromne votline med severnim in severozahodnim razom Vežice.
Opis:
1. R Preko treh krušljivih previsov in po lažji grapi na vrh stolpa in desno na stojišče pod zajedo.
2. R Prečnica desno nad votlino do zajede nad desnim robom votline (zelo izpostavljeno) in po zajedi navzgor do Ogledala. Po majhnih oprimkih in stopih do oporne poči (tu je možno zabiti klin pod njo) in po njej v dno kamina.
3. R Po njem ter malo desno čez previs (uho za varovanje) in po počeh v gladki škrabasti plošči do police.
4. R Nad desnim robom police v kamin, po njem do konca ter čez previs do severozahodnega raza. Po njem na vrh Vežice.
Milenko Arnejšek
Zoran Radetič

 


Vzhodne Julijske Alpe

Planja - severna stena

Zajeda - spominska smer Janeza Ileršiča

(Glej levo shemo na predzadnji strani!)

Prva plezala Janez Sabolek in Janez Skok 8. in 9. septembra 1979.
Smer je posvečena postojnskemu alpinistu Janezu Ileršicu, ki se je ponesrečil 29. julija 1979 v Whymperjevem ozebniku v Aiguille Verte skupaj z ljubljansko alpinistko Tino Jakofčičevo.
Ocena VI-, A1 e/V, A0, približna višina 500 metrov, čas plezanja 16 ur.
Dostop: Od Tičarjevega doma na Vršiču po zaznamovani poti, ki vodi proti Kriškim podom, do Mlinarice, nato pa po meliščih do podnožja severne stene Planje (3 ure). Po cesti z Vršiča navzdol proti Trenti do cestarske koče. Nato peš po lovski stezi mimo lovske koče navzgor pod steno (1 ura).
Opis: Kakor za Centralni steber do konca snežišča. Vstop je v kotu približno 30 metrov levo od vpadnice izrazite zajede. Preko krajne zevi v kot, po kaminu navzgor ter prečnica desno pod previsi po polički in poševno navzgor proti desni do zajede. V zajedo, 4 metre desno na plati in navzgor nazaj v zajedo (k). Čez previs in umik v desno ter navzgor na poličko. Desno v manjšo zajedo, do previsa (kk) in levo čez plati (k, ee) v žleb. Iz njega levo navzgor (kk) in okoli razka v lažji svet ter po njem dva raztežaja navzgor. Naprej preko plati pod široko strehe med razom na levi in veliko votlino na desni. Pod streho levo v kamin. Po njem navzgor proti desni okoli roba v lopico in čez previs (kk) ter v desno zajedo. Po njej do konca in desno na poličko. Navzgor v grapo in preko zajede nad njo v kamin (zajedo), prekinjen s previsi. Desno čez plati okoli stebra (k) v majhno zajedo in naprej desno po kotu do dveh zajed. Po desni navzgor, čez previs (kk) in levo okoli vogala ter po ploščah pod strehe. Prečnica levo (kk) in navzgor čez drobljiv žlambor tar levo navzdol v grapo. Navzgor na prislonjen stolpič in z njega naprej po razčlembah in grapi v lopo. Po polici desno. Navzgor ter nazaj levo proti zajedi. Po kaminu ter desno okoli previsa v grapo pod veliko streho. Navzgor po kotu proti strehi in desno (kk) do razčlemb. Po njih navzgor v sipek žleb. Na koncu žleba desno na polico in na rob stene. Po grebenu na vrh Planje.
Sestop: Po markirani poti na Kriške pode ali pa po pobočjih Razorja do Mlinarice, od tod pa lahko na Vršič, v Trento ali nazaj pod steno.

Janez Sabolek, Janez Skok

 

Velebit - Paklenica

Visoka glavica - južna stena

Tinin raz - spominska smer Tine Jakofčič

(Glej desno shemo na predzadnji strani!)

Prva plezala 24. in 26. aprila 1982 Lidija Honzak in Janez Marinčič.
Smer sta posvetila ljubljanski alpinistki Tini Jakofčičevi, ki se je z Janezom Ileršičem ponesrečila 29. julija 1979 v Franciji (glej 17. stran spodaj).
Ocena V, A2 e/IV, A1, približna višina 220 metrov, čas plezanja 17 ur.

 

Vzhodne Julijske Alpe

Šite - severna stena

Steber Šit

(Glej shemo na drugi strani!)

Prvo zimsko ponovitev Stebra Šit so od 23. do 25. januarja 1981 opravili Zoran Bešlin, Janez Marinčič in Janez Sabolek. Potek zimskega vzpona je bil enak poletni smeri razen pikčasto označenega raztežaja, ocena pa je navedena na osnovi poletnih ponovitev.
Ocena VI-, A2/V, A1, približna višina 560 metrov, čas plezanja zimske ponovitve 36 ur.

Janez Marinčič

Zvone Korenčan

Trenirajte, zimska sezona se bliža!


V težkih trenutkih stori to, česar te je strah.

Dober gornik je tisti, ki se previdno loti neprevidnih dejanj.
Josef Dorn



Novi plezalni vodniček Logarska dolina, Matkov kot, Peči

(glej fotografijo in sheme smeri v Turski gori na drugi strani AR)

Pravkar je izšel novi plezalni vodniček avtorja Toneta Golnarja. Na 128 straneh vsebuje opise 196 smeri s tega področja, 30 fotografij in 40 strani shem za skoraj vse smeri. Opremljen je z izčrpnim kazalom, podatki o dolinah in alpinistični zgodovini tega področja, podatki o izhodiščih, literaturi o tem koncu, vsebuje pa tudi pregledni zemljevid, na koncu pa še zaledenele slapove in vprašanja poznavalcem.
Avtor je v letu 1980 izdal vodniček po Pečeh na začetku Logarske doline. Ob tem si je nabral bogate izkušnje, z izredno vztrajnostjo je nato zbiral podatke za ves ta konec, razčiščeval nejasnosti glede starih in novih smeri, temeljito uporabil osrednji arhiv PZS ter v neverjetno kratkem času pripravil gradivo za tisk. Sheme je po njegovih predlogah narisal Zdenko Zorič. Plezalni vodniček je sicer naše ustaljeno poimenovanje za enostavno razmnoženo gradivo, ki obravnava manjše področje, vendar nova knjižica daleč presega ta okvir. V primerjavi z ogromno odlično opravljenim delom so nekatere pomanjkljivosti izredne malenkosti (na primer nekateri simboli na shemah niso povsem v skladu z UIAA, nekatere smeri niso točno preverjene). Za knjižico avtorju lahko samo čestitamo, saj pomeni praznik ne le mariborskih, ampak vseh slovenskih alpinistov. Za bogato vsebino tudi cena 200 din ni pretirana, pri 5 ali več izvodih pa je v prodajalni Planinske zveze 15 % popust!
Vse alpiniste, ki obravnavani konec poznajo, prosimo, da pobrskajo po spominu, zapiskih, plezalskih dnevnikih in še kje ter se oglasijo s pripombami, dopolnili ter odgovori na vprašanja, ki so zastavljena na koncu knjige. Vse to pošiljajte informativno-dokumentacijski službi PZS na naslov: Franci Savenc, Tugomerjeva 2, 61000 Ljubljana. Tako bo mogoče čim prej dopolniti vse manjkajoče, medtem pa avtor že pripravlja izdajo vodnička po Lučki Beli in Robanovem kotu. Z vašo pomočjo bo v nekaj letih mogoče pripraviti prečiščeno knjižno izdajo za vso Savinjsko dolino.

 

Dve, še vroči oceni

Izraz plezalni vodniček sicer označuje, da je obravnavano manjše področje, a je zaradi pomanjševalnega priokusa malo slabšalen, zato je ta knjiga pravi vodnik, za katerega je treba avtorju ne le čestitati, ampak se mu prav zahvaliti zanjo. Ex ungue leonem ali po slovensko: po krempljih spoznaš leva!
Stanko Klinar


Iz dneva v dan pošiljam podatke, da sem se že kar naveličal. Zato še enkrat hvala za vodnik. Sicer pa ne koristi ne hvalospev in ne graja. Do uspehov te pripelje le vztrajno in trdo delo!

Franček Knez


Pri Državni založbi Slovenije je izšel ponatis NAŠEGA ALPINIZMA avtorja Mirka Kajzelja in sodelavcev, ki ga je prvič izdal Turistovski klub Skala leta 1932. Vsebuje podatke o vseh dotedanjih smereh v naših gorah, opremljen je s čudovitimi risbami sten Herberta Drofenika in zemljevidi, v uvodu pa ima izredno tehtno razpravo Albina Torellija z naslovom Vrednota alpinizma. Knjiga je izredno zanimiva, še vedno uporabna, poleg tega pa zgodovinskega in kulturnega pomena in nam v naši planinski knjižnici pa tudi v gorah nikakor ne sme manjkati. Cena je 590 din nad 5 izvodov pa je pri PZS 15 % popust!

 


Slobodan Žalica

Velike stene v Bosni in Hercegovini
(I. del)


V letu 1979 so alpinisti v Bosni in Hercegovini praznovali zlati jubilej - petdesetletnico alpinizma. Leta 1929 sta V. Ilić in Drago Šefer opravila prvi plezalni vzpon v Djevojačkih stenah (1573 m) na Romaniji.
Sledil je razvoj, na katerega so lahko ponosni. Spasoje Stojanović je o tem napisal: Danes s pravico govorimo, da je alpinizem najvišja in bistvena oblika planinstva in planinske organizacije vse bolj cenimo po tem, koliko imajo razvit alpinizem in kako skrbe za nadaljnji razvoj.
Visoki jubilej so bosanskohercegovski alpinisti počastili s slovesno proslavo v začetku leta 1980, na kateri so bile vsem 70 do sedaj registriranim alpinistom podeljene posebne značke, častni alpinisti, zaslužne organizacije in posamezniki pa so prejeli diplome.
Zbiranje zgodovinskih podatkov in priprava za objavo sta trajala dve leti. V številki 3-4 Naših planin je leta 1981 izšla Mala kronika bosanskohercegovskega alpinizma (stran 127), v številki 7-8 pa v letu 1982 (stran 153) pregled velikih sten v Bosni in Hercegovini. Za Planinski vestnik in Alpinistične razglede so za ponatis velikih sten v pripravi tudi skice sten in sheme smeri, poleg tega pa tudi pregled važnejših vzponov bosanskohercegovskih alpinistov ter članka Branimira Maltariča o vzponu v znani Izgorjeli Grudi v Prenju ter znamenitega predvojnega alpinista Josipa Sigmunda o vzponu v Klapavici v Čvrsnici. Nekaj tega skrbno pripravljenega gradiva bo priobčil Planinski vestnik, v Alpinističnih razgledih pa najprej objavljamo Velike stene Bosne in Hercegovine.

Stene, ki s svojo monolitnostjo, celovitostjo in velikostjo izstopajo izmed drugih, lahko imenujemo velike stene. V gorah Bosne in Hercegovine je osem takih sten v šestih masivih oziroma gorah. Imele so posebno vlogo v razvoju bosanskohercegovskega pa tudi jugoslovanskega alpinizma, različno od drugih manjših sten, ki pa so bile najpogosteje mesta, kjer je bilo nekaj od toliko opisovane lepote alpinizma, prijetnih dogodivščin in romantičnih doživljajev. A šele v velikih stenah se je alpinizem pokazal v svoji začarani ne-dostopnosti.
V velikih stenah so bosanskohercegovski alpinisti - ki so preplezali večino smeri - dosegli največ in se približali ravni najkvalitetnejšega evropskega alpinizma.
Narava je bila v tej deželi darežljiva - ustvarila je čudovite gore z visokimi stenami, zato je tudi v tem razlog, da se bosanskohercegovski alpinisti niso v večjem številu lotevali kopnih sten v Alpah in drugih znanih gorstvih.
Smeri, ki so jih preplezali domači alpinisti in alpinisti iz drugih republik, govore o veličini in moči človeškega duha, ki je obvladal te neverjetne poti v strmih zidovih Izgorjele Grude, Osobca, Cetine v Prenju, Mežića stenah in Velikega Kuka v Čvrsnici in Botina v Veležu.
Ta pregled obsega vse poskuse in vzpone do leta 1981, o katerih obstajajo podatki - seveda pa so tu le skope besede in številke; vse, kar ni zapisano, se nahaja med vrsticami in v srcih alpinistov, ki so plezali v teh stenah.


Prenj, Osobac (2026 m), severozahodna stena

To je veličastni vrh, ki ga odlikujejo mogočne strmine in nekoliko nižje stene, ki so porasle in prekinjene ter nimajo celovitega značaja.
Čisto drugačen vtis pa daje severozahodna stena s svojim mogočnim razom, zato spada med naše velike stene, še posebno zaradi zgodovinskega značaja, saj je tu nastajal moderni bosanskohercegovski zimski alpinizem. Dolžina samega severozahodnega raza je približno 1000 metrov, višina same stene pa približno 600 metrov. Vzpon preko stene je bil opravljen večkrat in ne predstavlja več zahtevne ture. V spodnjem delu je stena izpostavljena in jo režeta dva ozebnika. Težave se gibljejo med III. in IV. stopnjo. V srednjem in zgornjem delu je stena bolj razčlenjena in malo položnejša, ponekod ima rušje in skoke. Pri vrhu jo prereže široka travnata polica, kjer je manjši vodni izvir, imenovan Vilino vrelo. Stena se konča na zahodnem vrhu 0sobca, od koder vodi do glavnega vrha položni greben.

1968
Prvenstveni vzpon po razu: D. Entraut, D. Pavičevic in M. Šišič v 6 urah.
1972
Poskus zimskega vzpona po razu: M. Rakič in M. Šišič.
1. zimski vzpon, oziroma 1. ponovitev raza v 11 urah: M, Rakič, M. Šišič.
1975
Poskus drugega zimskega vzpona: Z. Bošnjak in E. Čolakovič.
Drugi poskus Bošnjaka in Čolakoviča ni bil uspešen.
Novi poskus zimskega vzpona: E. Čolakovič in B. Maltarič.
Poskus zimskega vzpona: A. Vatrenjak in S. Žalica, bivak v steni, ob tem preplezana prvenstvena varianta skozi ozebnik.
Poskus solo vzpona v poletnih razmerah: S. Žalica. Prekinjen zaradi slabega vremena.
Poleti E. Čolakovič in S. Žalica v 4 urah opravila 2. ponovitev raza.
1976
2. zimski vzpon, oziroma 3. ponovitev raza z bivakom E. Čolakovič in M. Rakič, kar je bil za Rakiča tretji zimski poskus oziroma drugi vzpon po razu pozimi.
3. zimski vzpon oziroma 4. ponovitev raza: M. Gafič z učinkovitim solo vzponom.
1978
4. zimski vzpon in 5. Ponovitev N. Logič in B. Maltarič v 9 urah.
5. zimski vzpon in 6. ponovitev v samo 4 urah: Z. Bošnjak in M. Mulaosmanovič.
7. ponovitev v poletnih razmerah M. Hodžič in M. Gvozderac.
8. ponovitev v poletnih razmerah G. Gvozderac in J. Hrnjič.
1979
9. ponovitev: Zeničani E. Durmo in Mukrim Šišič, G. Gvozderac in J. Hrnjič v zimskih razmerah.
10. ponovitev: R. Grabus, B. Kovačevič in S. Pandžič.
11. ponovitev: B. Rakič in D. Tomič.
12. ponovitev: zeniški navezi M. Bošnjak in Mukrim Šišič, M. Gvozderac in Albina Vukančič (prva mešana ponovitev).


Prenj, Cetina (1922 m)

To prekrasno goro, ki prevladuje nad reko Neretvo, tvorita severna in severozahodna stena. Zaradi težavnega pristopa, divje, težko prehodne in nedotaknjene narave alpinisti niso dostikrat prihajali do teh sten. Okovane z ledom in snegom se lahko merijo z znanimi alpskimi stenami.

a) Severna stena

Dviga se nad predelom Vidrine Grude, kjer je istoimenska lovska koča. Omejena je z razom na desni, razčlenjena in sestavljena pa je tako, da ni vedno ločena od poraslih strmin. Levi del je pokončni zid s skrajnimi plezalskimi težavami. Stena se začenja približno pri 1300 metrih in je povprečno visoka 500 do 600 metrov. Ima velike razsežnosti, zelo je lepa in vzbuja pozornost s svojo divjino in osamljenostjo. Zaradi bližine morja je mestoma porasla, kamenina je čvrsta, razen nekaterih delov stene, ki so zelo krušljivi. Severna stena tvori levi, manjši del gore. Doslej tu vzponov ni bilo.
b) Severozahodna stena

Ta stena tvori osrednji in desni del gore. Razcepljena je z dvema velikima grapama, med katerima je osrednja stena, ki je še brez smeri. Zelo je razsežna prekinjajo jo manjši in večji žlebovi ter ozebniki, od katerih je najzanimivejši osrednji, ki vodi proti vrhu od polovice leve velike grape. Stena je precej porasla, večinoma trdna, ponekod pa zelo krušljiva. Odlikujejo jo najrazličnejše stenske oblike - kamini, stolpi, ozebniki, igle, plošče in police. Posebno zanimiva je za vzpone v snegu in ledu, po ozebnikih in grapah. Bližina morja omogoča sorazmerno ugoden pristop po suhem tudi v času, ko so v steni razmere podobne kot v alpskih severnih stenah. Vsa gora nas iznenadi s svojo lepoto, prvobitno divjino in privlačnostjo.
V steni so tri poletne in 2 zimski smeri. Višina je povprečno okrog 500 metrov, plezalne smeri pa so dolge 700 do 1300 metrov.

1958
Prvenstvena smer v 9 urah: M. Buturovič in A. Kurnik (Članek v reviji Planinar 1958/12).
1969
Prvenstvena smer v 8 urah: I. Dilber, P. Hilčišin in Jagoda Salihbegovič (prva ženska v steni).
1972
Prvenstvena smer v zimskih razmerah po desnem žlebu v 7 urah: B. Rakič, M. Šišič in S. Žalica. Bivak pri sestopu po steni.
1977
Prvenstvena smer v levem ozebniku v 7 urah: N. Logič, F. Zahirovič in S. Žalica (Planinski vestnik 1979/2, Naše planine 1977/11-12).
1979
Zimski poskus direktnega vzpona čez slapove: M. Mulaosmanovič in F.
Zahirovič.
1981
Prvenstvena direktna smer v 7 urah: R. Grabus in M. Šišič.


Na svobodni gori ni zemskih nadlog.
Miroslav Vilhar



Tamara Likar

Romunija 1981 ali Salvamont

Mednarodno srečanje Romunija 1981 ali Salvamont je bilo od 28. septembra do 3. oktobra 1981, organizirala pa ga je FRTA (Federatia Româna de Turism-Alpinism). Udeležila sva se ga Pavel Podgornik in Tamara Likar iz AO Nova Gorica.
Že na začetku moram povedati, da je bil program zelo dobro sestavljen, a se ga na žalost niso popolnoma držali. Ker nama je bilo obljubljeno malo več plezanja, sva bila malce razočarana. Bila sem še pod vplivom alpiniade 1980 (AR 10, stran 18), kjer se je res plezalo, sedaj pa nam je nagajalo tudi vreme. Kljub temu je Romunija po svoje zanimiva s svojim, včasih skoraj pretiranim gostoljubjem, zgodovinsko preteklostjo in napakami na drugi strani, ki bi jih rada prikrila, a je še vedno preveč pod vplivom Vzhoda, da bi ji to popolnoma uspelo. To je videti tudi v organizaciji FRTA in alpinizmu nasploh. Z nami jih ne moremo primerjati, ker na splošno ubirajo drugo pot, ozko usmerjeno v športno hitrostno plezanje (skalolazenje). Preteklo zimo pa so se posvetili tudi zimskemu alpinizmu. V severnih Karpatih so na »februarski alpiniadi« preplezali vse težje smeri. Kot sem razbrala iz pogovora, to ni bil nikakršen problem, ker so smeri tako naklinjene, da jih že sami v vodniku imenujejo »popolnoma varne«.
Teden bivanja v Sinaji - romunskem St. Moritzu - je prinesel tudi kaj novega in prijetnega ... Blizu, samo kaki dve uri pristopa, so vrhovi, ki presegajo višino 2400 metrov, a so kot celotni Karpati precej visoko poraščeni. Pozna se že vpliv celinskega podnebja. Teden dni prej je tu nasnežilo 20 centimetrov snega in ga je bilo še v precejšnjih plasteh po grapah in žlebovih. Sinaia je v zimskem času precej obiskan kraj, posebno zaradi lepih smučišč. Zato je tudi romunska GRS (Salvamont) bolj specializirana za smučarske nesreče, kot pa za reševanje v stenah, kjer imajo izredno malo primerov hujših poškodb. GRS je tako razvrščena po področjih, kjer so bolj obiskane stene, smučišča ali kraške jame. Obstajajo tudi nekaka stalna in sezonska dežurstva, ko mora reševalec neko področje občasno temeljito pregledati. Zanimivo je tudi, kako opisujejo in opremljajo smeri. Prva naveza, ki prepleza smer, jo mora tudi popolnoma opremiti. Klinov ne izbijajo predvsem zato, da ne bi uničili razpok, pa tudi zaradi »viteze« oziroma hitrostnega plezanja. Glede reševanja so napredovali, kljub tema pa imajo v primerjavi z nami ali zahodnimi državami precej zaostal sistem. Vzrok je v vplivu Sovjetske zveze, zaprtosti, pomanjkanju lahkih materialov, umetnih mas ...
Seminarja so se udeležili predstavniki Francije, Poljske in Madžarske, midva pa sva bila edina, ki nisva imela zveze z GRS. A sva se kljub temu znašla. Debato o izkušnjah na področju odpravarstva, alpinizma nasploh ter organiziranosti pri nas sva dopolnila s prikazom diapozitivov z odprave v južno steno Lotseja, kar so vsi sprejeli z navdušenjem. Poljaka sta predvajala zanimiv film o preventivi v planinstvu in zimskem reševanju v Tatrah, nekaj podobnega so imeli tudi Romuni. Sledil je prikaz nekaterih novosti in materialov. Profesor Michel Thivierge iz ENSE je predstavil dve drobni napravi za stensko reševanje in hitro improvizacijo nosil iz smuči z aluminijastimi spojkami, ki jih ima lahko vsak turni smučar stalno pri sebi, ker so izredno lahke in ne zavzemajo mnogo prostora. Za stensko reševanje pa je naprava tudi izredno lahka in je nekakšen vitel z vgrajenim vzpenjalnikom. Napravo je možno tudi vpeti v klin (sidrišče) in po želji regulirati smer spuščanja. Kasneje, ko smo bili alpinisti sami, nam je Michel prikazal še nekaj novejših vrvnih postopkov po novem programu ENSA šole. Kopijo tega nam je pripravljen poslati. Nazorno je prikazat tudi spust iz ledenih sten na cepinu, ki ga nato potegneš za seboj, solovarovanje in drugo. Madžari so posredovali izkušnje pri reševanji iz jam.

Naslednji dan je bil namenjen plezanju v zanimivem konglomeratnem masivu Bucegov. Vrhovi Costile dosegajo višino do 2500 metrov, stene nekako do 400 metrov. Kamenina je kompaktna in res solidna na videz in pod roko. Značilnost sten so poči in številne zajede. Eno od teh sva preplezala tudi midva. Fisura rosie (Rdeča poč) je ocenjena s V+, raztežaj VI, visoka je 400 metrov. Že ta večer pa se je vreme popolnoma skisalo, tako da do konca tedna nisva imela niti možnosti, da bi splezala kaj več.
Po odprtju nove koče Cristianul Mare je sledil ogled smučarskih prog Poiane Brasov, ki jih urejujejo Švicarji. Zaključek seminarja je bil v eni od postojank pod ostenji Diane in Piatra Crailui (apnenčasto stolpovje).
Za konec sva fantom prikazala še naše stene in smeri. Navdušenje je bilo tako, da so naju zaprosili, naj poskusiva izpeljati zamenjavo ene ali dveh navez. Ker smo bili že dvakrat njihovi gostje, bi bilo lepo, da bi jih povabili v naše stene, vabilo pa bi morali poslati uradno in dva meseca prej, da bi si lahko uredili dovoljenje. Če bi v prihodnje prejeli vabilo iz Romunije, naj bi se seminarjev Salvamont udeleževali predvsem mladi reševalci, ki bi si izmenjali tovrstne izkušnje in tudi plezali, alpiniade pa naj bi obiskovali alpinisti.


Stanko Klinar

Visoki cilji

Norman Croacher, Anglež is Cornwalla, je invalid brez obeh nog, star štirideset let, ki je svojo invalidnost leta 1971 prinesel na sam vrh Mont Blanca, potem ko sta mu dala pogon Mönch in Jungfrau. Nazadnje se je ojunačil še za Eiger in Matterhorn, vmes pa je stopil tudi na nekatere druge podobne alpsko veljake. Po okrevanju po nesreči se je najprej preskusil tako, da je prepešačil Veliko Britanijo od John o'Groatsa, skrajne severne točke na Škotskem, do Land's Enda, skrajne jugozahodne v Cornwallu, to je po najdaljši možni črti, okoli 1200 kilometrov, raje več. Kako je prišel ob obe nogi, ni čisto jasno, zdi se, da je v mladostni razposajenosti pri devetnajstih letih zanoril z motorjem in priletel pod vlak, ki mu jih je odrezal pod kolenom. To je bilo ravno v tistem času, ko se je navdušil za hribe in bi po vseh človeških računih moral narediti čeznje križ. Toda v fantu se je dvignilo tako hrepenenje in taka volja, ki je prešla v moč v rokah, da je že z invalidskega vozička, ko se je še na zdravljenju prepeljeval iz bolnišnice v park, kjer se je učil hoditi, grabil z rokami po vejah na drevju, pod katerim se je peljal, se dvigoval in si s zasilnimi protezami na nogah pomagal, da je zlezel v krošnjo. Ko je dobil aluminijaste noge, je poskušal vse mogoče vrste športa, kjer se noge malo ali nič ne rabijo, enkrat trdo pristal z jadralnim letalom, se prevrnil s kajakom in spet z motorjem, da je stolkel umetno nogo, potem pa boječe poskušal, kako in koliko bo lahko hodil brez bergel. Prijatelji so mu pomagali, da je na vrvi v pečinah Britanije zmogel nazadnje že peto stopnjo 50 do 60 metrov dolgih smeri, kar je preplezal največ z rokami, kajti brezčutne in neprilagodljive kovinske noge mu niso na gladkih ploščah prav nič pomagale. V smeri do tretje stopnje pa se je upal spustiti tudi kot prvi v navezi, a kjer se je mogel varovati z zatiči, tudi v težje. Na kolena si je privezal posebne blazinice za trenje. Le umetno plezanje mu ni teknilo.
Seveda so bili največji križi na dolgih pohodih, ker so štrclji na mestu, kjer je nanje pritrjena kovina, ranljivi. Toda zagrizeno se je boril, tudi proti birokraciji, ki mu je brezposelnemu svežemu invalidu ponudila službo zidarskega pomočnika, kjer naj bi z opeko in malto plesal po lestvah in zidarskih odrih. Dobil je čudovito ženo in si uredil življenje tako, da je imel toliko denarja, kolikor ga je rabil za počitnice v Švici - če ga je ravno zmanjkalo, je pa na Jungfraujochu tri tedne pomival posodo v restavraciji - in se tako prilagodil na vse tegobe, da je lahko obrodil »stoteren« sad. Žilavost, ki ji ni para! Ko je pri prvem poskusu na Matterhornu moral pri Solwayki odnehati, je potem doma bral v članku, ki je slavil stoletnico prvega vzpona, da je bil Geoffrey Winthrop Young »prvi in doslej edini planinec-invalid brez ene noge, ki je priplezal na Matterhorn«. To ga je tako razkurilo, da je drugo leto dokazal, da se pride na Matterhorn tudi brez obeh nog.
(Mimogrede: omenjeni Young je isti, o katerem piše Bine Mlač v 12. številki Alpinističnih razgledov; Youngu so odrezali nogo nad kolenom - izgubil jo je v prvi svetovni vojni - potem pa je s protezo, lastnim izumom, še vrsto let nadvse uspešno rogovilil po visokih Alpah, dokler ni nekoč odletel kakih petindvajset metrov in obvisel na vrvi pod previsom. Pravi planinec se pač ne postara!)
V letu 1981 se je s še šestimi britanskimi alpinisti namenil na Nun (7135 m) v skupini Nun-Kun v Kašmirski Himalaji. 400 metrov pod vrhom je moral obrniti, ker ni hotel ovirati tovarišev, ki so morali zaradi poslabšanja vremena vzpon opraviti v najkrajšem času. Ko se je odprava vrnila v bazni tabor, je ugotovila, da jim je zaloge hrane in pijače (pristni škotski viski) pospravila neka druga odprava, misleč, da je tabor opuščen. Pa zato ni bilo zamere, pač pa vzrok, da še enkrat pripravijo proslavo. Kmalu nato je poskušal še enkrat in s tovarišem Johnom Margessonom sta se povzpela na nekoliko nižji vrh White Needle (6600 m, Bela igla). S tem je kot invalid brez nog dosegel rekordno višino.
Brez publicitete v alpskih centrih in doma v Britaniji spričo njegovih uspehov ni šlo, seveda pa tudi ne brez njegovega velikega trpljenja (zaradi odrtih štrcljev) in potrpljenja tovarišev in vodnikov (ker pač le počasi lahko hodi in pleza). Za ime je pa malo poskrbel tudi sam s knjigo High Hopes (Visoki cilji, London 1976, 160 strani), ki je pravi triumf odličnega pisanja, tu in tam celo šaljivo nabritega, čeravno izpod peresa, ki nima potrdil formalne izobrazbe. To je ponoven dokaz, kaj lahko stori močna volja in široko srce tudi v razumništvu in estetiki. (Področje, ki je zaprto tistim, ki vidijo v planinstvu samo šport, in zaradi katerega planinstvo na prvem mestu sploh, ni šport v takem smislu kot so nogomet, hokej ali podobni, ki zlepa ne vzpodbudijo svojih udeležencev k literarnemu pa tudi drugačnemu umetniškemu in miselnemu naprezanju). Grozljivo se berejo stavki kot »... v koči na skupnem ležišču sem sezul noge in si ogledal štrclje ...« ali »... dereze so mi primrznile na noge, za katere ni bilo skrbi, da bi mi omrznile ...« Na koncu knjige vzklikne: »Wellenkuppe, Mönch, Jungfrau, Breithorn, Mont Blanc, Eiger, Matterhorn - to so moji ljubi prijatelji, ki so mi dali okusiti življenje z najžlahtnejše plati. Nanje me vežejo spomini, ki mi jih nihče ne more vzeti, in mar si lahko želim še večjih zakladov? Resnično, bogat sem!«
To bogastvo razdaja tudi sotrpinom invalidom, ki jih navdušuje in organizira za šport in je zanje napisal tudi priročnik »Rekreacija na prostem za invalide« (Guide to Outdoor Pursuits for Disabled People). Je tudi prvi invalid, ki je postal član Športnega sveta (Sports Council, najvišji vladni organ za športne zadeve, nekakšno »predsedstvo telesno-kulturne skupnosti«).
Klobuk dol v vsakem oziru - in naše prisrčne čestitke!
(Se bo našel kdo, ki bi Visoke cilje prevedel?)

 


Iztok Tomazin

Mountain 85

Novice

Himalaja. Kratka novica sporoča, da so bili sovjetski alpinisti uspešni na Everestu, Američani pa na Pumoriju po novi smeri. Vrh Tiličo je osvojila prva nepalska privatna odprava, sestavljena le iz treh Šerp. To je bil prvi zimski vzpon. Čolatse so osvojili Američani, Rostelley pa ima ta vzpon za enega svojih najtežjih v Himalaji. Poljaki so bile neuspešni v japonski smeri na Apiju. Slike ponazarjajo smer Messnerja in Scotta v Čamlangu, varianto Jerzyja Kukuczke v Makaluju (solo) in ameriško smer po jugozahodnem grebenu Čolatseja.

Colorado. Izraz rdeča pika (Redpoint) se uveljavlja tudi v ameriških stenah, pomeni pa preplezanje smeri brez obtežitve pripomočkov s telesno težo. Tako je treba pri padcu izpeti vrvi in začeti znova.

Yosemite. Le malo je bilo splezanih smeri, ocene se gibljejo tja do desete stopnje, precej najtežjih vzponov je bilo z varovanjem od zgoraj.

Norveška. Plezanje se je v zadnjih letih izredno razmahnilo, zlasti prosti in pozimi, predvsem v slapovih. Vedno več je obiskov tudi nižjih sten. Dosegli so celo stopnjo 5.13. Njihov najboljši sedanji plezalec Doseth je opravil številne proste prvenstvene in ponovitve tudi v najvišjih stenah (Trolltind).

Alpe. Zima 1981/82 je bila med najugodnejšimi v zadnjih desetletjih. Opravljena je bila cela množica vzponov v najbolj znanih stenah. Na primer stena Jorassov je v enem dnevu doživela obisk petih navez v petih različnih smereh. Še zlasti izstopajo solovzponi. Renato Cassaroto je v 15 dneh sistematično presolirai najtežje skalne smeri na italijanski strani Mont Blanca (Frêneyi, Brouillard itd.), Escoffier je v komaj 4 urah sam preplezal Superkuloar itd. Bilanca nesreč v francoskih Alpah 1981: 71 mrtvih, 247 poškodovanih, 423 reševalnih akcij, leto poprej pa 73 mrtvih, 260 poškodovanih in 393 akcij.

Avstralija. Prosto plezanje je v polnem razmahu. Splezana je bila doslej najtežja smer - 15-metrska streha Ogive z oceno 28. Zahtevala je več mesecev poskusov, nazadnje pa petdnevno plezanje.

Zanimivejši prispevki

Veliki Centralni ozebnik v Mount Kitchenerju - smer je ena najtežjih kombiniranih v Kanadi, predstavljena pa je s kratkim fotoesejem.
V člankih Odiseja na Aljaski, Steber Moonflower in Ples Wooli masters so predstavljeni izredno težavni prvenstveni vzponi v gorah Aljaske, ki pomenijo enega od vrhuncev sodobnega alpinizma. Gre za vzpone v gorah Mooses Tooth, Mount Hunter in Mount Huntington.
Zgrajen na skali (Built on rock) - življenjepis mladeniča, ki se s težavo in na svoj način prebija skozi ameriški vsakdan, plezanje pa mu pomeni edino pravo vrednoto. V zrelejših letih kupi razpadajočo cerkev in jo preuredi v plezalni vrtec.
Ideje - V članku Ženske in plezanje avtorica opisuje podrejenost žensk pri večini vzponov in dokazuje, da je tudi v alpinizmu čas za večjo emancipacijo.
Odgovornost v gorah - poleg poguma in moči je ena najpomembnejših vrlin v gorah preudarnost in odgovornost. Navedeni so primeri hujših nesreč, ki so bile posledice neodgovornega ravnanja posameznikov ali navez.
Pisma - Zanimivo je pismo Royala Robbinsa, ki poudarja, da so vzponi, ki so pomenili nekaj novega, naprednejšega v Yosemitih (in na splošno) pogosto ostajali brez odmeva in zapostavljeni. Navaja primer prostih solovzponov Henryja Barberja pred leti ali prve vzpone brez kladiva. Te dosežke naj bi od drugih ločilo ne samo mojstrstvo, pač pa tudi domišljija.
Oprema - svežih, bistvenih novosti ni. Še vedno izpopolnjujejo gladke plezalnike (na primer Calanques), goreteks ima že dalj časa prvenstvo med tkaninami, orodje za plezanje v ledu dobiva nove oblike, pojavljajo se novi modeli zatičev, zlasti tistih z najmanjšimi dimenzijami.

 


France Malešič

Pregled poročil o delu slovenskih AO v letu 1981

V letu 1981 je delovalo 36 alpinističnih odsekov in 8 sekcij. Ustanovljena je bila AS Litija, ki je pod okriljem Zasavskega AO, AS Logatec pa je lani izpolnila pogoje za ustanovitev odseka.
44 AO in AS je delovalo v 28 slovenskih občinah. V 10 občinah delujeta celo po dva ali več odsekov. V občini Ravne na Koroškem 4 (Črna, Mežica, Prevalje in Ravne); v 4 občinah so po 3 AO: Jesenice (Jesenice, Martuljek, Mojstrana), Radovljica (Bohinj, Gorje, Radovljica), Ljubljana Center (Akademski AO, Ljubljana-matica, Železničar), Ljubljana Šiška (Litostroj, Rašica, Šmarna gora), v 5 občinah sta po 2 AO: Ajdovščina (AS Ajdovščina, AS Vipava), Ljubljana Bežigrad (Črnuče, AS Delo), Domžale (Mengeš, Domžale), Kranj (Jezersko, Kranj), Maribor (Kozjak, TAM). Drugi AO in AS so v posameznih občinah. To pomeni, da je vsaj 24 slovenskih AO zainteresiranih za sodelovanje in enotno nastopanje po svojih matičnih občinah. Po nepopolnih podatkih KA pa je to sodelovanje razvito le na Ravnah ter deloma v Domžalah, Radovljici, občini Ljubljana Center in Ljubljana Šiška.
Alpinistični odseki in sekcije so vključevali 1229 tečajnikov, pripravnikov in alpinistov, od tega 1024 moških in 205 žensk. V 3 AO ni članic. Največ alpinistk ima AO Celje 18, Ljubljana-matica 16, Akademski AO 15. Največ moških ima AAO - 98, Ljubljana-matica 80, Celje 74.
Alpinistov in pripravnikov, ki so lani opravili vsaj 5 vzponov in so bili registrirani kot aktivni, je bilo lani 666, od tega 567 alpinistov in 99 alpinistk. 15 AO nima aktivnih alpinistk, največ pa jih ima Celje - 11, Rašica 8, Škofja Loka 7. Največ aktivnih alpinistov ima Ljubljana-matica - 39, Rašica 30, Celje in Kranj po 29. Skupno ima največ aktivnih članov Ljubljana-matica 45, Celje 40, Rašica 38.
Kmalu po oddanih poročilih so odseki predlagali svoje člane za registracijo v letu 1982. Zanimivo je, da je registriranih 709 oziroma 43 več od aktivnih v poročilih. Kako je to mogoče?
Alpinističnih inštruktorjev je 90 in delujejo v 31 AO in AS (poleg teh imata še dva AO gorskega vodnika), 9 AO in 5 AS pa je še brez njih. Največ AI imajo v AO Kamnik 8, Idrija 7, Rašica in Ljubljana-matica po 6.

V 20 AO je 46 gorskih vodnikov. Največ jih imate Akademski AO in AO Ljubljana-matica po 8, Kamnik, Kranj in Šmarna gora po 4 GV in PGV.
V 27 AO je 189 članov GRS, največ v AO Kamnik in Tržič po 19, Mojstrana 16, Kranj 15. Izredno bi bilo koristno, da bi imel vsak alpinistični kolektiv vsaj enega reševalca. 17 jih doslej še nima.
Lani je bilo opravljenih 10.800 poletnih vzponov. Največ jih ima Tržič -739, Rašica 613, Celje 612.
V zimskih razmerah je bilo 444 vzponov. Največ jih ima Mengeš – 54, Šaleški AO 48, Škofja Loka 46. 8 AO ne vpisuje vzponov v zimskih razmerah.
Zimskih vzponov je bilo lani 1619. Največ jih ima Kamnik - 139, Tržič 129, Impol 116. 4 AO ne vpisuje ali pa nima nobenega zimskega vzpona.
Lani je bilo skupaj opravljenih 12.863 vzponov. Največ jih ima Tržič 868, Rašica 690, Impol 687.
Pristopov na snežne vrhove nad 2000 metri je bilo lani 1042. Največ teh pristopov ima Ljubljana-matica - 98, Škofja Loka 65, Rašica 59. 1 AO nima nobenega pristopa.
Pristopov na vrhove nad 3500 metrov je bilo lani 141. Največ jih je opravila Ljubljana-matica - 20, Šmarna gora 15, Šaleški AO 12. 11 AO nima oziroma ne vpisuje tovrstnih pristopov.
Lani je bilo 674 turnih smukov. Največ jih je opravila Ljubljana-matica - 85, Kranj 83, Gorje 75. 7 AO je brez turnih smukov.
Vseh tur skupno (vzponi, pristopi in turni smuki) je bilo lani 14.720. Skupno je največ tur opravil AO Tržič 975, nato Ljubljana-matica 839, Rašica 796. Povprečje na posamezni odsek je 335 tur.
Ker je 1229 slovenskih alpinistov opravilo 14.720 tur, je povprečje tur na vse člane AO 12 tur. Najboljše povprečje tur na vse svoje člane ima Radovljica - 42,2, Tržič 31,5, Impol 27,3.
Povprečje tur na aktivne oziroma registrirane alpiniste je 22,1. Najboljše povprečje na svoje aktivne člane imajo AO Radovljica 79,7, Impol 39,9 in Jezersko 34,3.
Alpinistično šolo je imelo 37 sekcij in odsekov. 4 AO (Bohinj, Impol, Litostroj in Postojna) ter 3 AS (Borovnica, Delo, Litija) ni imelo alpinistične šole. Temu so morda vzrok kadrovske težave, manj pa je to razumljivo za AO Impol, ki je sicer med najbolj aktivnimi.
Na raznih odpravah je sodelovalo 56 alpinistov iz 19 alpinističnih odsekov. 4 odseki so sami organizirali odprave, v katerih je sodelovalo 26 članov (AS Delo - Grčija, AO Domžale - Grenland, Radovljica - Andi, Šaleški AO - Pamir). 4 alpinisti iz 3 AO so sodelovali v odpravah drugih AO. 6 alpinistov iz šestih odsekov je sodelovalo v slovenski odpravi v južno steno Daulagirija. 20 alpinistov iz 10 slovenskih AO je sodelovalo v jugoslovanski himalajski odpravi v južno steno Lotseja.
Primerjava s podatki za leto 1980 in 1979 kaže, da je bilo lani manj aktivnih kot prej. Letošnja registracija na podlagi lanskoletne aktivnosti pa kaže, da marsikdaj načelniki v poročilu sporoče več aktivnih, kot pa jih kmalu nato predlagajo za registracijo. Ali gre to na račun obveznega prispevka za pomoč pri reševanju v tujini?
Upadanje števila, pristopov je verjetno posledica tega, da je bilo lani precej najaktivnejših alpinistov na odpravah, še bolj pa upadajo turni smuki. Spodbujanje turnega smučanja naj bo zato naloga vseh odsekov.
Vsako leto večje je povprečje tur na posamezni odsek, na vsakega
člana in na vsakega aktivnega člana in je doslej najvišje.
Lanskoletno sezono lahko ocenimo kot izredno uspešno po količini in
tudi kakovosti uspehov. Posebno uspeha na Lotseju in Daulagiriju sta
največja doslej, ocena pa velja tudi za mednarodno merilo.
V naslednjem obdobju je treba predvsem spodbujati dejavnosti, ki
nazadujejo, ob tem pa velja upoštevati, da je od večanja števila
članstva precej pomembnejše organizacijsko utrjevanje in s tem naš
osnovni cilj - čimvečja varnost pri naši dejavnosti.


Alpinistične nesreče v letu 1981

1. januarja se je planinec Andrej Gala brez opreme podal na Grintovec. Najden je bil 20. septembra pod Kokrskim sedlom na južni strani Grintovca.
17. januarja je plaz sprijetega snega v severni steni Kokrske Kočne alpinistko Irmo Karničar iz AO Jezersko odnesel 70 metrov navzdol, jo nekajkrat zasul in spustil tik pred skokom.
18. januarja so trije alpinisti iz AO Rašica zaradi slabega snega obrnili v Gamsjih policah v Brani. V Kamniški Bistrici so jih zvečer opozorili, da poizvedujejo za njimi. Vseeno so tam prespali in zjutraj odšli domov, ne da bi se javili in s tem preprečili reševalno akcijo. Napačen je tudi sklep, da za pogrešanimi najprej pogledajo člani AO, z obvestilom reševalcem pa počakajo še en dan. Če se zgodi kaj resnega, je zamuda usodna!
15. februarja se je na severnem pobočju Brane smrtno ponesrečil planinec Edo Peternel, ki je s prijateljem skušal priti po Šiji na Brano, pri čemer sta pomanjkljivo opremljena (dereze, pritrjene z vezalkami) oba zdrsnila. Že pred časom so ju opozarjali, naj se alpinističnega znanja naučita pri alpinistih.
7. marca je ob 10. uri na začetku Bosove grape v Brani plaz mokrega snega odnesel pripravnika AO Litostroj Janeza Mežana in mu hudo poškodoval koleno.
31. maja je v Nemški smeri v Triglavu, tik za skupino petih alpinistov AO Logatec zgrmel plaz z ledenika.
31. maja se je alpinistu Igorju Herzogu iz Akademskega AO 100 metrov pred izstopom Direktne smeri na Tschadov steber v Travniku odtrgal oprimek. Pri 15-metrskem padcu je bil ranjen.
28. junija je v Majski smeri v Planjavi vrv sprožila kamen, ki je zadel v glavo zadnjega v navezi - Franca Mušiča, pripravnika AO Mengeš in ga hudo poškodoval.
3. julija se je skupina zagrebških planincev in pripravnikov pod vodstvom alpinista podala v Slovensko smer, del opreme je pustila v Vratih. V Prevčevem izstopu je nenavezana pripravnica Davorka Vujovič zdrsnila 10 metrov. Bila je brez čelade in je podlegla.
5. julija se je pod Oknom v Hornovi smeri v Jalovcu avstrijskemu alpinistu Wolfgangu Schusterju izpulil klin. Pri 15-metrskem padcu si je hudo poškodoval nogo in hrbtenico.
12. julija so bile v Nemški smeri v Triglavu tri naveze beograjskega AO. Vodja skupine, izkušeni alpinist Srbobran Petrovič se je v zgornjem delu odvazal in sestopil, da bi pogledal, zakaj je zaostala naveza pripravnikov Milice Markovič in Zorana Petroviča. Vsi trije so zdrsnili. Le eden je imel čelado. Prva dva sta podlegla takoj, tretji pa po pol leta v bolnišnici.
14. julija so pod Whymperjevim ozebnikom v Aiguille Verte našli Tino Jakofčič in Janeza Ileršiča, ki sta se ponesrečila 29. julija 1979 (AR 8, str. 26). Po nepreverjenem poročilu sta bila privezana in zavarovana in sta umrla zaradi izčrpanosti in mraza. Iz tega bi morda lahko sklepali, da očividci niso storili vsega!
21. julija je dva raztežaja pod vrhom Reynierove smeri v južni steni Les Ecrins kamniti plaz poškodoval Janeza Vodlana in Janeza Jegliča iz AO Domžale. Ker sta bila pravilno zavarovana, prijavljena in sta oddala poročilo, so bili stroški povrnjeni iz sklada za pomoč pri reševanju v tujini.
23. julija sta se v Šlosarski smeri v Triglavu smrtno ponesrečila Mitja Kanellopulos, alpinistični inštruktor iz AO Ljubljana-matica in Janez Batista, alpinist, ki ni bil vključen v odsek. Na vrvi je bil najden le zatič.
5. avgusta se je zvečer v Šitah v smeri Jesih-Lipovec češkemu alpinistu Karlu Sykori izpulil oprimek. Smrtno se je ponesrečila tudi soplezalka, pripravnica Zuzana Hromadkova.
15. avgusta je v Ljubljanski smeri v Triglavu Hine Kranjc iz AO Idrija zašel iz smeri in si med padcem zlomil nogo. Hujše posledice je preprečilo pravilno varovanje z dvema klinoma na stojišči.
20. avgusta se je v Mangrtu v plezalni smeri nad sedlom vodečemu zahodnonemškemu alpinistu odkrušila skala. Padel je 40 metrov vznak na nahrbtnik in se lažje ranil, soplezalka Heidi Kleber pa je pri padcu zadela z glavo v skalo in podlegla.
22. avgusta je 17-letni Zoltan Mesaroš iz Sente v copatih in brez alpinističnega znanja v steni Male Tičarice padel 300 metrov globoko in se smrtno ponesrečil.
17. septembra sta Roman Cerar, alpinist iz AS Delo in Boštjan Kekec, alpinistični inštruktor iz AO Škofja Loka vstopila v smer Gogna-Cerrutti v Zmuttovem nosu v Matterhornu. Kljub poslabšanju vremena sta nadaljevala do vrha in sestopila 24. 9. Bila sta zavarovana in prijavljena, ker pa nista pravočasno oddala poročila in računa, je bilo reševanje s helikopterjem plačano šele v oktobru 1982 (3810 SFR!).
25. oktobra je v Uroševi grapi v Nad Šitom glavi zdrsnila in se hudo poškodovala alpinistka iz AO Šmarna gora, Aleksandra Stare, ki je bila nenavezana in brez čelade. Smer je primerna le za vzpone v zimskih razmerah.


Franci Savenc

Opisovanje alpinističnih tur (III. del)

3. Shema smeri

3.1. Grafični prikazi smeri

Kratek tehnični opis smeri nam marsikdaj pove premalo, še manj uporaben je za tujce. Zato si alpinisti že ves čas prizadevajo, da bi plezalno smer oziroma turo ter območje svojega delovanja prikazali tudi grafično. Za to imamo več možnosti:
- Fotografija stene z vrisano smerjo je večinoma najbolj uporabna (fotografije vsebujeta na primer plezalna vodnika V naših stenah in Vzhodne Julijske Alpe), posameznih podrobnosti pa na njej ni videti; če je posneta tik ob vznožju, je zaradi perspektive zgornji del skrajšan. Ker je težko posneti res dobro fotografijo, jih še nimamo za vse naše stene.
- Risba je bolj ali manj realna ponazoritev gore, ostenja, stene, dela stene s številnimi podrobnostmi (na primer risbe sten s smermi v plezalnem vodniku Naš alpinizem).
- Shema je poenostavljen, z (dogovorjenimi) simboli predstavljen potek plezalne smeri, pri čemer gre predvsem za medsebojne odnose posameznih delov smeri. Pri tem ni označena oblika stene ali gore (vodniček Korošica Bojana Pollaka vsebuje na primer fotografije sten z vrisanimi smermi, risbe sten z vrisanimi smermi in sheme smeri).
- Skica je poenostavljena ponazoritev oziroma risba stene, ostenja, gore brez nebistvenih podrobnosti. Tu že zaznamo dejansko obliko stene in gore (vodnički Tineta Miheliča vsebujejo poleg shem posameznih smeri tudi skice sten z vrisanimi shemami).
- Shematska skica je kombinacija sheme in skice - shematični prikaz smeri dopolnjujejo osnovne, bolj ali manj stvarno prikazane značilnosti smeri, stene ali gore (glej vzorčno shemo izmišljene smeri, ki je pravzaprav obdana s skico gore!).
- Potek smeri pa lahko označimo tudi na zemljevidu, grebenski skici (poenostavljen prikaz hribovitega sveta, zasnovan predvsem na poudarjanju grebenov; grebenski zemljevidi z označenimi smermi v Našem alpinizmu) in panoramski skici (v polptičji perspektivi skiciran relief; na primer risbe na prospektih).

3.2. UIAA simboli

Posebna komisija mednarodne zveze planinskih društev je po raznih predlogih in vzorcih izdelala simbole za risanje shem, ki naj bi premostili težave pri sporazumevanju alpinistov različnih narodnosti. UIAA simboli so dogovorjeni in pri podajanju smeri z njimi ne smemo vnašati posebne umetniške svobode. Seveda pa je možno predlagati spremembe in jih posredovati preko naših predstavnikov komisiji UIAA, sicer pa se teh dogovorjenih simbolov povsem držimo, da bodo tako naše sheme smeri splošno uporabne in razumljiva brez posebnih razlag.

3.3 Vzorčni opis in shema (izmišljene) plezalne ameri

Da bi bila uporaba UIAA simbolov čimbolj jasna, smo pripravili shemo smeri v neki (izmišljeni) steni, ki vsebuje praktično vse simbole, obenem pa tudi tiste podatke, ki so še potrebni na shemi smeri. Opis pa je vzorec, kako naj bi pisali za planinska glasila in plezalne vodnike, obenem pa razlaga shemo.

3.3.1. Vzorčni opis izmišljene plezalne smeri

Direktna smer v severozahodni steni vrha

Prva plezala 1.-2. julija 1968 Rudi Boh in Janez Mlinar (PV 68/673), prva ponovitev 29. avgusta 1968 Miha Koder in Gustav Rek.
Ocena VI+, A2, e /V- - V, A1, točna višina smeri 350 metrov, čas plezanja prvih plezalcev 18 ur, za ponavljalce 10 ur.
Najugodnejši letni čas je od sredine julija dalje.
Priporočljiva oprema: 10 klinov, 3 lestvice, nekaj zagozd in zatičev.
Za smer je značilna trdna kamenina, v zgodnji pomladi pa obstaja nevarnost padajočega kamenja.

3.3.2. Vzorčna shema izmišljene smeri (risal Bojan Pollak)

Smer poteka desno od Severnega stebra Vrha in levo od Zahodnega raza. Po težavah je podobna smeri Boh-Luznar v zahodni steni.
Dostop: Iz Koče po markirani poti skozi gozd in med velikimi skalami do snežišča pod severozahodno steno. 2 uri.
Opis: S snežišča skozi ozebnik na travnato polico. Z nje prek skrotja v navpičen kamin (slabo stojišč dva zagozdena balvana, V) in po 40 metrih levo na vodoravno ploščo ter navpično v luknjo (možic). Iz nje desno in za stebričkom na polico. Z nje navzgor pod levi rob strehe (VI-, dobro stojišče; tu odcep Desne variante). Poševno levo navzgor in preko strehe (A2) v vznožje zajede. Po njej (3 zagozde, A1) na slabo stojišče. Dalje prosto po poči (VI+) na široko polico (bivak prvih plezalcev; tu priključek Desne variante). Po poči levo do konca in močno poševno prek plošč na slabo stojišče pod previsom. Preko (VI+, A2, kk) - ves čas nekoliko desno na dobro stojišče. Z njega poševno navzgor (V-) v dno zajede (stojišče v zankah, e). Po zajedi (A2, 3 k) in z njenega vrha v nihaju desno na polico. Z nje po zajedi navpično navzgor na polico in po njej v škrbino do roba stene ter po grebenu na Vrh.
Sestop po markirani poti v Kočo. 3 ure.

a) Desna varianta direktne smeri v severozahodni steni vrha

Prva plezala 1. septembra 1968 Tone Luznar in Janez Rek, smer še ni bila ponovljena.
Ocena prvih plezalcev VI+, A2, e/V, približna višina variante 80 metrov, čas plezanja variante 2 uri.
Varianta nudi zanimivo tehnično plezanje v izpostavljeni trdni steni.
Dostop enak kot pri Direktni smeri.
Opis: Po Direktni smeri (št ...) do prve velike strehe. Desno in čez njo (VI+, A2, kk) do dobrega stojišča pod manjšim previsom, čezenj (k) in navzgor pod zajedo. Po njej (A2, 2 e), levo preko previsa (3 k) in čez manjši previs na široko polico. Stik z Direktno smerjo (št ...) in po njej do roba stene .
Sestop je enak kot pri Direktni smeri.

4. Ocenjevanje plezalnega vzpona

Ocenjevanje plezalnega vzpona je bolj ali manj subjektivna, ker ne poznamo natančnih meril, ki bi zajemala in upoštevala vse dejavnike. Že vremenskih razmer, krušljivosti, izpostavljenosti, orientacijskih težav in podobnega ne moremo točno izmeriti in oceniti, kaj šele počutje plezalcev, negotovost ob prvenstvenem vzponu in slično.

4.1. Zgodovinski razvoj ocenjevanja

Franz Benesch je leta 1894 v svojem vodniku prvi uporabil številčne oznake za težave (njegova lestvica je imela sedam stopenj, zadaja pa je pomenila lažjo lovsko stezo). Leta 1914 so po predlogu Hansa Dülferja pripravili münchensko lestvico (Münchenar skale) s petimi težavnostnimi stopnjami, leta 1926 pa ji je sledila nam najbolj poznana Welzenbachova lestvica, ki jo je sestavil znani alpinist Willi Welzenbach. Tej so leta 1930 skušali dodati še stopnjo »0« (Hess in Eduard Pichl - Gesäuse lestvica), kar pa ni obveljalo. Leta 1936 jo Raimund Schinko predlagal dodatno ocenjevanje tehničnih težav (hakentechnisch) in sicer: ht IV-V, ht V itd. Tudi ta predlog ni prodrl.
Na mednarodnem sestanku alpinistov leta 1947 v Chamonixu so prvič sprejeli težavnostno lestvico trajnejše veljave - Alpsko lestvico (Alpen skala). Za osnovo je služila Welzenbachova, ki so jo razširili po predlogu Domenica Rudatisa (le-ta ja leta 1935 predlagal Civetta lestvico) na tri podstopnje namesto dveh. Alpska lestvica je od takrat veljala tudi pri nas.
Vsi pa niso bili povsem zadovoljni z Alpsko lestvico, zato niso prenehali dodajati novih predlogov.
O. W. Steiner je tako imenovano Dunajsko lestvico celo razložil v posebni knjigi. Imela je ocene 1, 1-2, 2, 2-3, 3, 3-4, 4, 4-5, 5, 5-6, 6; skupaj torej 11 stopenj, razen tega pa še po šest ocen za napornost, izpostavljenost in orientacijo.
Tudi francoskim plesalcem se Alpska lestvica ni zdela popolna, ker so po njihovem manjkale ocene za tehnične težave, ki naj bi bile povsem neodvisne od ocen za prosto plezanje. Zato so se njihovih »A« ocen (artificiel - tehnično oziroma z umetnimi pripomočki), ki so jih vpeljali leta 1950, kmalu oprijeli tudi drugod.
Tudi drugačnih poskusov ni manjkalo. Georges Livanos je na primer za svojo smer, ki jo je leta 1951 preplezal v Cima Su Alto (sedanja ocena VI, A3), zahteval VII. stopnjo, drugi pa so trdili, da VI. stopnje sploh ni, ker je bila takrat V+ mišljena kot zgornja meja človeških zmožnosti v prostem plezanju, VI. stopnja pa je obveljala šele s pričetkom uporabe tehničnih pomagal.
Leta 1968 je mednarodna zveza planinskih organizacij (UIAA - Union International des Associations Alpines) sklenila, naj se uporablja enotna težavnostna lestvica. Novembra 1971 jo je dopolnila komisija UIAA za določanje enotnih meril pri ocenjevanju plezalnih težav. Sprejeta je bila UIAA lestvica, ki navaja tudi primere smeri za posamezne težavnostne stopnje prostega in tehničnega plezanja v granitu, apnencu in dolomitu. Vključuje tudi nekaj značilnih smeri iz Julijskih Alp.
V Ameriki in plezalnih vrtcih v peščenjaku vzhodne Evrope je bilo že dalj časa čislano prosto plezanje in je že pred časom obstajale vrata smeri, ki jih z dotedanjo UIAA lestvico ni bilo mogoče meriti. Tudi v Dolomitih je bila na primer Saška direktna smer v severni steni Velike Cine iz leta 1958 ob nastanku tako težavna, da bi zaslužila oceno VII, z dodatnimi klini pa so jo opremili šele ponavljalci. V zadnjih 10 letih pa je vedno bolj prihajalo do izraza, da tehnično plezane ali kasneje s klini opremljene smeri ne pomenijo nadaljnjega napredka alpinizma. Zato se je vedno bolj razširjalo prosto plezanje, ki zahteva od alpinistov največje sposobnosti in jim kot prvobitna oblika nudi zares popolno doživetje. Pri prostem plezanju (free climbing) se klinov, zagozd, zatičev in drugih tehničnih pomagal ne sme uporabljati za napredovanje in počivanje, ampak izključno za varovanje (čisto plezanje - clean climbing - pa pomeni prosto ali tehnično plezanje s pripomočki, ki ne puščajo sledov - vrvne zanke, trakovi, zagozde, metulji). Seveda pa za dokazovanje prosto opravljenega vzpona ni nobenih pravil. Tu se zanašamo le na poštenost alpinistov, saj sicer goljufajo le same sebe.
Prve prosto ponovljene smeri, ki so bile do takrat tehnične, so bile pred letom 1977 Peters-Haringerjeva v jugovzhodni steni Schüsselkarspitze, jugovzhodna zajeda Fleischbanka, Costantini-Ghedinova v Tofani di Roses itd. in so bile pri tem ocenjene višje od VI+, poleti 1977 pa sta Helmut Kiene in Reinhard Karl v Fleischbanku popolnoma prosto preplezala (varovanje le z zatiči) prvenstveno smer Pumprisse. Vsi ponavljalci so potrdili oceno VII.
Zato je bila septembra 1978 v Münchnu UIAA težavnostna lestvica odprta navzgor. Spremenili so se dotedanji besedni opisi posameznih težavnostnih stopenj. Pri tehničnih smereh se poleg tehnične ocene dodaja še posebna ocena za povsem prosto ponovitev (pri nas prosta ponovitev, nemško Rotpunkt, angleško WAF -when absolutely free). Še vedno pa je ostalo vprašanje vpeljave VII. stopnje pri alpskih kombiniranih stenah.

4.2. UIAA lestvica

UIAA lestvica ni nekaj povsem novega, pač pa le združitev že uporabljenih norm in njihova enotna razlaga.

4.2.1. V celotnem opisu vzpona je treba jasno ločiti med prostim plezanjem in tehničnim oziroma plezanjem z umetnini pripomočki. Tehnično plezanje ne pomeni težavnosti iznad VI. stopnje temveč le posebno obliko plezanja v kopni steni.

4.2.2. Vzpon je opravljen prosto le tedaj, kadar uporabimo umetne dodatke v steni (vmesni klini, klini na stojišču, zagozde, zanke zatiči itd.) izključno za varovanje, ne pa kot sredstvo za počitek ali napredovanje. Kjerkoli pa plezalec uporablja le-te za svoje ravnotežje, počitek ali vzpenjanje, to štejemo kot tehnično plezanje.

4.2.3. Pri povsem prostih vzponih označujemo težavnost z rimskimi številkami od I do VII (ali več). Ta lestvica ostaja navzgor odprta, dodatne stopnje so možne pri nedvomnem napredku v plezanju. Vsaka stopnja ima tri podstopnje (na primer V- za spodnjo mejo, V za srednjo in V+ za zgornjo mejo V. težavnostne stopnje). Podstopnje uporabljamo od III- navzgor.
Za vsako številčno označeno stopnjo lahko podamo definicijo oziroma opis. Opisne ocene in njihovo razlago je maja 1979 na novo objavila UIAA. Ob tem je posebej poudarila, da vrednost dosedanjih stopenj ostane, kot je opredeljena že desetletja, VII. stopnja pa je preprosto stopnja več.

4.2.4. Novi opis težavnostnih stopenj
I - Lahko, majhne težave (srbohrvaški izraz: lako, italijanski izraz: facile,
nemški izraz: unschwierigleicht, francoski izraz: facile). Najenostavnejša
oblika skalnega plezanja (Ne velja za hojo po poteh!); roke uporabljamo
le za zagotovitev ravnotežja. Začetnike varujemo z vrvjo. Strmina je že
tolikšna, da ni za vrtoglave.
II - Srednje težko, zmerna težave (srh.: srednje teško, it.: non facile, nem.:
mässig schwierig, fr.: peu difficile). To plezanje že zahteva uporabo
pravila treh opor.
III - Težko, srednje težave (srh.: teško, it.: mediocremente difficile, nem.:
schwierig, fr.: assez difficile). Priporočljivo je vmesno varovanje na
izpostavljenih mestih. Navpična mesta ali previsi (ki so dobro
razčlenjeni) zahtevajo že moč v rokah. Izurjeni in izkušeni plezalci
zmorejo take težave še brez varovanja z vrvjo.
IV - Zelo težko, precejšnje težave (srh.: vrlo teško, it.: difficile, nem.: sehr
schwierig, fr.: difficile). S to stopnjo označujemo začetek resnejšega,
zahtevnejšega plezanja. Potrebne so že znatne plezalne izkušnje. Daljši
odstavki zahtevajo več vmesnih varovanj. Tudi izurjeni in izkušeni
plezalci običajno mest s to oceno ne plezajo brez varovanja z vrvjo.
V - Izredno težko, zelo velike težave (srh.: izvanredno teško, it.: molto
difficile, nem.: besonders schwierig, fr.: très difficile). Praviloma naraste
število vmesnih varovanj. Naraste zahteva po telesni moči, obvladanju
plezalne tehnike in izkušnjah. Dolge smeri pete stopnje v visokogorju se
uvrščajo med velike ture.
VI - Skrajno težko, izredno velike težave (srh.: krajnje teško, it.:
estremamente difficile, nem.: ausserst schwierig, fr.: extremement
difficile). Plezanje zahteva nadpovprečno znanje in odlično telesno
pripravljenost. Izpostavljenost je velika, stojišča večinoma majhna.
Mesta takih težavnosti je normalno mogoče preplezati le v dobrih
razmerah. Take težave so često vezane na tehnično plezanje
od A0 do A4.
VII - Težave, ki so ocenjene s to stopnjo, premaguje plezalec lahko le po
poostrenem treningu in z najboljšo oprema. Vsaka vrsta kamenine
zahteva tudi od najboljših plezalcev specialni trening, da se usposobijo
za premagovanje takih težav. Plezanje je na meji padca. Zahteva
akrobatske plezalne sposobnosti ter do potankosti izpiljeno varovalno
tehniko.

4.2.5. Stopnje, težavnosti pri tehničnem plezanju
Pri tehničnem plezanju označujemo oceno težavnosti s črko A (artificiel pomeni v francoščini umeten) in z dodatno arabsko številko od 0 do 4.
A0 - Plezalec uporablja umeten oprimek. V prosto preplezljivem svetu je
nekaj klinov, ki ne služijo varovanju, temveč jih plezalec uporablja za
poteg. Če se vzpenja ali vzdržuje ravnotežje s kakim zatičem, pleza A0.
To oceno zasluži pri nas večina smeri nad IV. težavnostno stopnjo.
A1 - Plezalčeva teža je v celoti zaupana umetnim dodatkom (klini, zatiči itd.),
ki jih namesti razmeroma lahko; sem spada tudi uporaba lestvic.
A2 - Pomeni rastoče težave pri nameščanju umetnih pomagal.
A3 - Zelo velike težave pri nameščanju umetnih pomagal (npr. živa skala,
prhka, zamašene razpoke itd.) kot tudi intenzivne telesne napore
plezalca (na primer velike strehe), kar vse terja veliko obvladovanje
samega sebe.
A4 - Ta ocena tehničnega plezanja je pridržana le za skrajno težavna mesta
v strehastih in močno krušljivih predalih sten, kjer tehnični pripomočki
le slabo in z veliko težavo prijemljejo.
Uporabljamo lahko tudi opisne ocene: A0 - tehnično, A1 - tehnično težavno, A2 - tehnično zelo težavno, A3 - tehnično izredno težavno, A4 - tehnično skrajno oziroma ekstremno težavno.

4.2.5.1. Največji dosežki v prostem plezanju imajo na splošno trajno oceno, pri umetnem plezanju pa ni tako. Na pobudo UIAA velja danes prosto preplezati mesta in smeri, ki so bili prvič preplezani z umetnimi sredstvi.

4.2.5.2. Kadar narava stene terja vrtanje umetne luknje za klin (svedrovec je kompresijski oziroma ekspanzijski klin, ki se v globini razširi), to označimo s črko »e« (expansion pomeni v francoščini razširitev), ki jo navedemo za težavnostno oznako za tehnično plezanje, na primer A2, e.
Pri prostem plezanju je treba mesta, ki terjajo varovanje na takih klinih, označiti enako - oceni za prosto plezanje sledi črka e, na primer V, e.

4.2.6. Ocena in označevanje težavnosti mora vedno veljati za običajne normalne razmere v smeri oziroma na posameznih mestih. Običajno velja to za suho steno in lepo vreme.
Pri oceni celote je treba upoštevati običajno opremo (klini, zagozde, zanke itd.), ki normalno lahko ostanejo v smeri. Veljati pa mora vselej le za minimum, ki je potreben za navezo sposobnih plezalcev.

4.2.7. Že pri opisovanju plezalnega vzpona (glej AR 13, str. 38) smo povedali, da oceno vzponu določa najtežje mesto oziroma raztežaj v smeri. Seveda posebej označimo tudi ocene lažjih raztežajev, na primer: V/II-III.
Kadar v smeri prevladuje prosto plezanje, navedemo najprej oceno najtežjega prosto preplezljivega mesta, nato še najtežje tehnično mesto, šele nato pa za oglatim oklepajem ocene lažjih prostih in tehničnih raztežajev: VI, A2/IV, A0. Če prevladujejo tehnične težave, velja seveda obratno: A3, V/V-, A1.

4.2.8. Tehničnih težav pri vzponih v snegu in ledu ne moremo ocenjevati sistematično, ker so odvisne od kaj spremenljive kakovosti snega in ledu, ki sta različno od skale plastična elementa in se zato težavnost raztežajev in smeri menja od ure do ure, od dneva do dneva (glej Boivinov članek o tem v AR 11, str. 32). Celotno smer lahko ocenimo z enakimi stopnjami težavnosti, več pa nam pove naklonina, ki jo izrazimo v ločnih stopinjah, pri tem pa navedemo najbolj strme odseke ter povprečno naklonino. Vendar se zavedajmo, da je točna le izmerjena naklonina (glej članek o merjenju naklonine v AR št. 7, stran 28), sicer pa je ocenjevanje naklonine po občutku izredno varljivo. Nagibi do 45° se nam zde običajno manjši, kot so v resnici, nagibi nad 45° pa strmejši!

4.2.9. Vrednotenja celokupnosti smeri nikakor ni kar aritmetično povprečje različnih odsekov oziroma njihovih težavnostnih stopenj. Takšna ocena celokupnosti mora dejansko upoštevati tudi druge kriterije, kot so višina smeri, njen značaj, zavzetost, ki jo terja od plezalca itd. Često bo priložnost za celokupno vrednotenje šele s primerljivimi primeri poznanih in priznanih smeri.

4.3. UIAA lestvica značilnih smeri različnih težavnosti

Objavljamo značilne primere smeri za posamezne težavnostne stopnje v evropskih gorah. Posebej so navedeni primeri za prosto in za tehnično plezanje, ločeno so navedene značilne smeri v granitu in v dolomitu oziroma apnencu.
UIAA lestvica značilnih smeri različnih težavnostnih stopenj je bila sprejeta novembra 1971. Takrat so tudi vprašanje značilne smeri za tedaj najvišjo veljavno stopnjo - to je VI+ pustili odprto, o višjih stopnjah pa takrat še ni bilo govora.
Večina navedenih smeri je imela pred časom višjo oceno. Nadaljnje zniževanje ocen in s tem vrednosti je preprečila prav odločitev, da se za težje smeri lestvica ocen odpre navzgor. Vsekakor pa je tabela potrebna popravkov in jo objavljamo le v informacijo, dokler ne bo UIAA sprejela nove.


Zvone Korenčan

Še o varovanju s polbičevim vozlom

Oktobra leta 198l je Georg Steele, član angleške planinske zveze, razposlal obvestilo o nevarnostih varovanja s polbičevim vozlom. To je bil verjetno odmev na posvetovanje o varnosti, ki je bilo septembra tega leta v Zahodni Nemčiji. Angleži se ga niso udeležili. Steele je v pismu trdil, da je polbičev vozel, ki je nižje od pasu varujočega, nevaren in je zato bolje varovati s ploščico (sticht).
Del odgovora je v članku Mednarodno srečanje o varnosti v alpinizmu (Glej PV 1981, štev. 12, stran 587-588 ter AR, št. 12, 1981, str. 30), zaradi boljšega razumevanja pa priobčujem še prevod odgovora Pita Schuberta, ki je pri nemškem planinskem društvu odgovoren za varnost :

Vsem članom komisije za varnost UIAA,

1. skica in pripadajoči tekst sta v redu, zato nemški in avstrijski plezalci uporabljajo varovanje s polbičevim vozlom.
2. skica in pripadajoče besedilo nista dobra! Zakaj? Pri rokovanju s polbičevim vozlom (ne pri ustavljanju padca) mora varujoči držati vrv z obema rokama, z vsako na drugi strani polbičevega vozla in jo podajati (glej tudi skico št. 7 v omenjenem članku v PV in AR! Pri ustavljanju padca pa nam vrv, ki teče iz polbičevega vozla k padlemu, tako ali drugače uide iz roke in padec ustavljamo samo z eno roko. Druga roka torej služi samo za podajanje vrvi iz vozla napredujočemu plezalcu med varovanjem, saj je sam ne more vleči skozi vozel. Opomba Zvone Korenčan).
Varovanje, ki je prikazano na skici 2 b ni pogosto in je težavno (ker vrvi, ki prihaja od drugega v navezi gor, ne moremo spravljati v vozel. Opomba Z. K.) in pride v poštev samo včasih na slabem tehničnem stojišču. Varovanje s polbičevim vozlom, ki je prikazano na skici 2 a, je možno, vendar ni pogosto. Če je ena roka blizu polbičevega vozla (tam mora biti, sicer rokovanje ni možno), je lahko druga na vrvi na drugi strani vozla. Vendar je varovanje s polbičevim vozlom, prikazano na skici 2 b, vedno boljše kot varovanje s ploščico, kajti polbičev vozel zdrsne pri 2800 N, ploščica pa pri 2300 N. Varovanje s ploščico je uporabno le v razmerah, ko varujoči ves čas (tudi med padcem) zavestno ukrepa. To pa v nekontroliranih razmerah padca ni vedno mogoče. V Zahodni Nemčiji smo imeli mnogo problemov (dva mrtva) pri varovanju s ploščico. Moderna metoda varovanja mora biti uporabna z nagonskim ukrepanjem v vseh okoliščinah, ne pa s priučenim ukrepanjem. Varovanje s ploščico pa ni uporabno z nagonskim ukrepanjem, torej ta metoda ni moderna.
Do zmote, da propagirajo ploščico, prihajajo (Angleži) zato, ker jo preskušajo v kontroliranih okoliščinah padca. Ker pa padci niso kontrolirani, moramo poskuse delati tako, da varujoči ne ve za trenutek, ko sprožimo utež. Ni dobro širiti informacij brez zadostnih praktičnih preskusov.

Pit Schubert

Steele in Schubert nam skušata razložiti tole:
Če je vponka s polbičevim vozlom nad pasom varujočega (1. skica), izhajata pri varovanju drugega oba pramena vrvi iz vozla navzdol (skica 1 b), vozel je zaprt in zdrsi pri sili 3500 N. Varovanje drugega je torej skoraj vedno statično! Pri varovanju prvega pa izhaja en pramen vrvi navzgor, drugi pa navzdol (skica 1 a), vozel je odprt in zdrsne pri sili 2800 N, varovanje je torej dinamično. Podajanje vrvi v vponko (pri drugem plezalcu) in podajanje vrvi iz vponke (pri prvem) je enostavno.

Če je vponka s polbičevim vozlom nizko pod pasom verujočega (2. skica),
izhajata pri varovanju drugega v navezi en pramen vrvi navzgor, drugi pa navzdol iz vozla (skica 2 b), vozel je odprt in zdrsne že pri 2800 N, torej varovanje ni vedno statično. Pri varovanju prvega pa izhajata oba pramena iz vozla na isti strani (skica 2 a), vozel je zaprt in zdrsne šele pri 3500 N, kar je za kline manj ugodno kot v zgornjem primeru. Podajanje vrvi je otežkočeno ali pa celo nemogoče.


Iz dnevnika Delo

Za prvomajske praznike 1977 je bila skupina 49 mladincev, mladinskih vodnikov in smučarjev namenjena na izlet na Breithorn. Neprespani, ne aklimatizirani in pomanjkljivo opremljeni so v slabem vremenu kljub opozorilom prepozno obrnili, zgrešili pot in prebivakirali na ledeniku, se naslednji dan na slepo prebijali čez ledenik. Dva udeleženca sta se pri tem izgubila. Pogrešili so ju šele ob vrnitvi z avtobusom. Prvega je po treh dneh rešil helikopter, Klemena Križaja pa niso našli.

Delo je 6. maja 1982 poročalo o obravnavi na škofjeloškem sodišču:
Tožilec. Udeleženci niso bili dorasli cilju, napačen je bil odhod proti vrhu, čakanje naveze vodje izleta.
Zagovornik: Če bi vsak ravnal tako kot vodja izleta, ne bi bilo obravnave .
Sodišče: Oproščen, ker ni dokazov.

Tik ob članku je ostalo še malo prostora. Naš osrednji dnevnik Delo si je ob tem dovolil nesramno pripombo Pod prisego: Tovariš odvetnik, če me ne izmažete, bom moral zapeti tisto: Tri leta pa pol, ne gremo še domov ...


Pomen in vsebina našega alpinizma

Večkrat nam planinska javnost bolj ali manj upravičeno očita, da je tehnična vzgoja današnjih alpinistov odlična, moralno-etična pa zaostaja. Večina predmetov alpinistične šole ima dobre učbenike, pri pomenu in vsebini planinstva in alpinizma pa vsakemu svetujemo, naj si sam poišče le posamezne raztresene članke o tem.
Na pobudo koroškega alpinista in psihologa Igorja Radoviča nameravamo pri Alpinističnih razgledih pripraviti zbornik najpomembnejših domačih razprav in člankov o pomenu in vsebini alpinizma. V širšem izboru so doslej naslednji:
- Henrik Tuma: Alpinizem (PV 1908/85, odlomki iz Pomena in razvoja alpinizma;
- Klement Jug: O smotru alpinizma (PV 1928/3);
- Albin Torelli: Vrednota Alpinizma (Naš alpinizem);
- Janez Gregorin: Uvod v knjigi V borbi z goro;
- Cene Malovrh: Želim si nemega pogovora z gorami ... (PV 1950/161);
- Janko Blažej: Kriza mlade alpinistične generacije (PV 1951/37);
- Beseda o ekstremizmu (PV 1954/633);
- Janez Svoljšak: Delo v naših alpinističnih odsekih (PV 1951/257);
- Še nekaj o današnji alpinistiki (PV 1955/2);
- Vladko Fajgelj: Na samotnem vrhu (PV 1955/117);
- Janez Jerovšek: Psihološka stran alpinistike (PV 1957/308);
- Marko Dular: Razmišljanje o slovenskem alpinizmu (PV 1959/1);
- Stanislav Gilič: O alpinistični etiki, Kaj je alpinizem, Namesto zgodovinskega pregleda razvoja alpinizma;
- Franček Knez: Zakaj plezam? (PV 79/341);
- Bojan Pollak: V premislek (AR 1/9);
- Marko Šurc: Kaj je smisel in kje so meje alpinizma? (AR 3/7);
- Iztok Tomazin: Kaj je in kam sodi prosto plezanje v našem alpinizmu (AR 4/7);
- Igor Radovič: Alpinizem - zakaj in do kod? (AR 13/9).
-
Priporočamo se za mnenje, pripombe in dodatne predloge. Če se ne boste oglasili, bomo prav tako veseli, saj bo za nami spet tiha, vsemu pritrjujoča večina.


Za G-L priredil: Genadij Štupar


 

 

Kategorije:
Novosti ALP BIB SLO Vse objave

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

  • Število objav: 45946

Novosti