Revija SV - Miha Pavšek: Snežni plazovi med prvo svetovno vojno
Med prvo svetovno vojno so se vojaki obeh strani hipoma znašli v gorski pokrajini oziroma na bojnih položajih v najtežjih možnih razmerah – s snegom in mrazom bogati zimi. Prek noči rekrutirani dolinci so se kar naenkrat znašli v tem, zanje surovem, neznanem in oddaljenem okolju. Tudi logistična in taktična zasnova vojskovanja je bila za njihove nadrejene v veliki meri nova ter nepričakovana. Posebne gorske enote so sicer imeli pripadniki vseh vojsk posameznih alpskih držav, le malo njih pa se je tudi v resnici preizkusilo v gorskem bojevanju. Stota obletnica začetka prve svetovne vojne je priložnost, da si prikličemo v spomin in opomin tudi nekatere manj znane podrobnosti ta - kratnega spopada evropskih razsežnosti. Na delu fronte v Julijskih Alpah, kjer smo imeli v tistem času opravka s stalno gorsko poselitvijo, so bili še posebno nevarni snežni plazovi.
Nekoč so bila gorska območja med dolgimi zimskimi meseci povsem neobljudena. Vse se je spremenilo v zimi 1915/1916, ko so postali deli Primorske in celotno Posočje prizorišče svetovne krvave morije. Med žrtvami je bilo tudi mnogo lavinskih, to je tistih, katerih življenja so ugasnila v snežnih plazovih. Tem so pot navzdol odpirale tudi številne nove poseke, nastale zaradi uporabe lesa za vojaške objekte. V primerjavi z današnjo pokrajino je bil marsikateri njen del videti skoraj povsem gol, neporaščen. Okrogla obletnica začetka prve svetovne vojne je odlična priložnost, da se seznanimo s to vrsto naravnih nesreč v tistem času. V večini dotedanjih vojn udeleženci z njo niso imeli opravka, saj so potekale v kopnih razmerah ali pri zanemarljivi snežni odeji oziroma na večinoma uravnanem terenu. Tudi pri nas so plazovi zahtevali mnogo žrtev med vojaki, ki so bili primorani izpolnjevati ukaze (soška fronta, gradnja vršiške ceste idr.), umrlo pa je tudi veliko civilistov, ki so imeli »vojne« opravke. Človeška norost je šla med to vojno v gorah celo tako daleč, da so vojaki s topovi in minometi namenoma prožili plazove nad položaji nasprotnikov in jih morili.
Po nekaterih podatkih naj bi v Alpah zaradi snežnih plazov umrlo celo več vojakov kot zaradi strelnega orožja, po nekaterih ocenah kar tretjina. Snežni plazovi ostajajo tudi po več kot sto letih po začetku prve svetovne vojne ena večjih neznank tistega časa. Po različnih podatkih je na današnjem ozemlju Slovenije umrlo več kot 1000 vojakov. V Kroniki smrtnih nesreč v Slovenskih gorah (France Malešič, 2005) je opisanih 38 nesreč z več kot 1300 žrtvami. To nas ne preseneča, saj je po bolj ali manj enotnih ugotovitvah vojaških zgodovinarjev v Alpah zaradi enakega vzroka umrlo približno 50.000 italijanskih in avstrijskih vojakov. Decembra 1916 so po enotedenskem neprestanem sneženju in v komaj dveh dneh v italijanskih Dolomitih pokopali 6000 avstrijskih vojakov, po drugih podatkih pa celo 10.000. Veliko vojakov je zaradi enakega vzroka umrlo že pred prihodom na fronto med urjenjem v zaledju (več o lavinskih nesrečah in žrtvah boste izvedeli v naslednji številki revije). Snežni plazovi na visokogorskih bojiščih niso predstavljali le naravne nevarnosti, temveč so jih pripadniki obeh vojsk uporabljali tudi kot orožje. Marsikje ob kopanju jarkov in pripravi drugih bojnih položajev v kopnih razmerah niso razmišljali o tem, kako bo tam v snegu. Pomembno je namreč, ali so nad temi položaji morebitna strma pobočja oziroma ostenja, saj se v tem primeru vojaki, njihova oprema in orožje lahko znajdejo v vpadnici snežnih plazov.
V tem času se je pojavil tudi izraz bela smrt, ki ga še danes pogosto zasledimo v medijih, ko opisujejo tovrstne nesreče večjih razsežnosti. Besedna zveza je slikovita prispodoba za takratno strahotno snežno morijo, po drugi strani pa kaže na visoko stopnjo smrtnosti. Spontanemu (naravnemu) proženju snežnih plazov so se pridružili tudi antropogeni. Da je med najpogostejšimi vzroki za sprožitev snežnega plazu človek ali skupina ljudi, ki se znajde ob nepravem času na nepravem kraju, je že dolgo splošno znano, manj pa, da je bilo namerno proženje snežnih plazov s pomočjo razstreliva, ki je danes eno izmed pogostih ukrepov začasnega varstva pred snežnimi plazovi, v tem času tudi hladno in učinkovito orožje. Uporabljali sta ga obe strani na blizu z neposrednim proženjem eksplozivih teles nad sovražnikovimi položaji ali na daljavo s pomočjo topniških in minometnih izstrelkov. Zgovorno je pismo telefonista Alojza Mauka, objavljeno novembra 1915 v časopisu Slovenec, v katerem piše prijatelju o Slovencih: »… Po dolgem času zopet par vrstic z Dolomitov, kjer imamo pravo turško zimo že dobre tri tedne. Debela bela odeja, ledena burja in zlasti plazovi niso tu nič manj nevaren sovražnik ko laške granate in šrapneli. Vsak hip se spusti plaz in gorje mu, kogar zaloti; izgubljen je … Vsem se ne da izogniti. Dne 11. novembra so bili odposlani dva telefonista in en civilni delavec, da popravijo telefonske zveze. Vrnil se ni nobeden. Drugi dan so našli vse tri pod snežnim plazom – mrtve.«
Na pomen poznavanja snežnih plazov za preventivo je spomnil že Pavel Kunaver (1889–1988) v prvem gorniškem priročniku Na planine leta 1921. Nekoliko pozneje je v Planinskem vestniku zapisal, da bi bilo mogoče število žrtev med prvo svetovno vojno na našem delu tedanje fronte še mnogo večje, če ne bi imela avstrijska vojska za svojega svetovalca znanega gornika in pisatelja Juliusa Kugyja (1858–1944). Piše tudi o tem, da so marsikje »trmasti in nepoučeni poveljniki tirali ljudi naravnost v objem bele smrti«. Zanimivo je, da iz tega obdobja nimamo skoraj nobenih podatkov o nesrečah na italijanski strani fronte, čeprav je bilo na soški fronti skupno število padlih na italijanski strani precej večje kot na avstrijski.
V času pred prvo svetovno vojno je opazovanje vremena potekalo že marsikje, toda večinoma le v večjih mestih. Naravnih nesreč v smislu grožnje ljudem in njihovim materialnim dobrinam takrat še niso poznali. To se je močno spremenilo z višinsko poselitvijo med vojno, saj so se znašli v surovem, neprijaznem okolju z dolgimi zimami vsega tega večinoma nevajeni ljudje. Italijanska vojska je hitro spoznala pomen opazovanja in beleženja snežnih pojavov ter vremena v Zgornjem Posočju. Pomemben vir iz tega časa za to območje je atlas snežnih plazov 1915–1919 (Elena Capello, 1968: Atlante delle valanghe delle Alpi Orientale italiane nel periodo 1915–1919, Publikacije Inštituta za gorsko geografijo, letnik 10, str. 13–15, Torino), v njem pa so poleg podrobno vrisanih plaznic posameznih plazov tudi podatki o snegu. Te so na fronti skrbno beležili pripadniki vojaške meteorološke službe, ki ima še danes velik ugled. Na južnih pobočjih pod grebenom med Stolom ter Malim in Starijskim vrhom zahodno nad Kobaridom je vrisanih kar 25 plazov, od tega deset večjih. Spomnimo, da so bila ob začetku vojne ta pobočja skoraj v celoti brez gozda. Natančnejši podatki o višini, gostoti in trajanju snežne odeje po višinskih pasovih v jugovzhodnih Alpah kažejo, da so med vojno na grebenu Stola (1673 metrov) nad Borjano namerili v povprečju od dva do 3,5 metra snega, ki je vztrajal od 110 do 170 dni na leto in zapadel v 25 do 45 dneh. Februarja 1952 so katastrofalni plazovi dosegli vzhodni del Borjane in porušili sedem hiš, v katerih sta umrla dva človeka.
Kljub kratkemu opazovalnemu obdobju in dejstvu, da so bile zime med prvo svetovno vojno zelo mrzle ter snežne, so to edini tovrstni in sploh primerljivi podatki pri nas za tisti čas in tudi za nekaj naslednjih desetletij. To je privedlo do tega, da je v Alpah nastajala in se bogatila z opazovanji ter izkušnjami nova veda, in sicer lavinologija, tudi plazoslovje ali veda o snežnih plazovih. Med prvo svetovno vojno so vojaki v Alpah spoznali, da je mogoče plazove umetno prožiti z razstreljevanjem s topništvom, minometi in bombami. Njihove izkušnje so koristile predvsem prebivalcem Alp, kjer so kmalu začeli redno namerno prožiti plazove. Tako usodne posledice kot tudi izkušnje v tej vojni so pripomogle k temu, da so pozneje v nekaterih alpskih državah v okviru vojaških oddelkov ustanovili pomembnejše raziskovalne ustanove, vojska pa je bila njihov najpomembnejši naročnik in odjemalec.
Med drugo svetovno vojno so v okviru gorskih brigad že sodelovali strokovnjaki za snežne plazove. V Švici je leta 1936 ustanovljeni Inštitut za raziskovanje snega in snežnih plazov (EISLF) leta 1945 od vojske prevzel odgovornost za lavinska opazovanja in pripravo opozoril pred snežnimi plazovi ter prišel pod civilno upravo. Pozneje so v okviru vojske ustanovili še vojaški oddelek tega inštituta, ki dopolnjuje njegovo delo, da se ne bi ponovilo, kar je nekje zapisano: »… in najbolj zastrašujoč sovražnik je bila narava sama, v belem dimu so brez sledu in krikov izginili celotni vojaški oddelki, pri čemer ni bilo slišati drugih zvokov kot tistega, ki so ga ustvarile ogromne gmote snega.«
Besedilo: Miha Pavšek, Geografski inštitut Antona Melika ZRC SAZU