Jutro: Prvemu zvezku planinskih spisov pionirja našega planinstva Janka Mlakarja je sledil drugi zvezek (založnica SPD).
V tej knjigi so zbrani številni spisi raztreseni po zvezkih »Slovenskega planinskega vestnika«, v katerih popisuje svoje ture po Alpah in Dolomitih.
Janko Mlakar ni samo odličen poznavalec domačih gora; zaneslo ga je tudi na marsikatero pot na tuje gore, pokrite z ledeniki in komaj dostopne, kamor si je človeška noga šele začela utirati pot. Vabile so ga zlasti Alpe s svojo divjo, večinoma še deviško lepoto, poromal je na vrhove, ki jih pokrivata večni sneg in led, zaustavil se je v bogatih letoviščih, ki uživajo svetoven sloves, obiskal je romantične stare gradove, iz katerih so zdaj Germani, zdaj Romani vladali okolici.
V pričujočem zvezku se nahajajo Mlakarjevi spisi iz Stubajskih Alp, Oetztalskih Alp, Ortlerskih Alp, spisi iz Hoher Rifflerja, Fluchthorna, Scheiblerja in Severnih Apninških Alp, nadalje iz Dolomitov, in kot zaključek nasvet o trenaži. Stubajske Alpe so s svojo lepoto vzbujale že pozornost Rimljanov — pravi avtor. »Mimo njih so vihrali Germani v italske nižine in občudovali so jih nemški cesarji, na svoji poti v Rim.« Mlakarja je vodila pot čez Stubajske Alpe v Oetztal. Obiskal je Becher, ki je visok 3173 m in gospodarja Stubajskih Alp, vrh Zuckerhütl, odkoder se vidi skoraj polovica Alp. V Oetztalskih Alpah je obiskal najprej Gurgl, od tod je krenil čez Ramoljoch v Vent. Gurgl je, kakor pravi pisec »vas, v kateri niti pes ne zalaja.« Romaljoch leži 3194 m visoko in je star prehod za Vent. Sedlo — ledena škrbina — leži med Velikim Ramolkoglom (3551 m) in Zadnjim Spiegelkoglom (3431 m) in je gotovo ena najlepših in najpristopnejših razglednih točk v Tirolskih Alpah. Najnižje sedlo v 25 km dolgem in z ledeniki pokritem Otztalskem glavnem grebenu je Hochjoch, ki prekaša naš Triglav še za 20 m. Bil je to najkrajši prehod iz Innske doline v dolino Adiže. V Ötztalskih Alpah je splezal pisec še na vrhove Weisskugel, središče gora in ledenikov in nudi obsežen razgled preko Tirolskih Alp, ter obiskal najlepšo in najzanimivejšo dolino, ki so jo izdolbli potoki, ki drve z Weisskugla.
Nadaljnja pot je vodila pisca v Ortlerske Alpe, ki presegajo prve po višini vrhov in številu ledenikov. Takrat so bile te gore še brez številnih obiskovalcev, saj naš planinec ni srečal na dolgi poti od Landecka do Malsa niti enega turista, »ne na vozu, ne na nogah«.
Tu je splezal Mlakar na vrhove Eissespas, Konigsspitze (3857 m), Stilfserjoch, kjer leži na njegovi laški strani svetovnoznana zdravilišča Bormio in je visok 2760 m. Preko njega vodi cesta, ki je najvišja cesta v Evropi in jo je zgradila Avstrija iz vojaških ozirov, da je imela boljšo zvezo med Tirolsko in Lombardijo. Končno je obiskal še Ortler, najvišjo goro (3902 m) v Vzhodnih Alpah, ki ji po pravici gre ime kralja vzhodnih Alp.
V Ferwalskem pogorju se je povzpel na najvišji vrh te skupine na Visoki Riffler ter mimogrede obiskal še Scheibler.
V dvajsetdevetem letu je obiskal pisec Severne Apneniške Alpe, kjer se je povzpel na vrhove Gatschkopf v Lechtalskih Alpah (2942 m) Veliki Krottenkopf v Algauskih Alpah, Hochvogel (2594 m), s katerega se je sprehajal z očmi po gorah in dolinah štirih držav: Nemčije, Astrije, Švice in Italije. Pot ga je vodila dalje na Zugspitze (2968 m), ki stoji nekako na vogalu Severnih Apneniških Alp in je danes morda najbolj obiskovana gora v vseh Vzhodnih Alpah. Bettehvurfspitze (2786 m) ki je tudi precej obiskovan, Ellmauer Halt (2344 m), Breithorn (2490 m), najboljšo razgledno točko v Kamenitem morju (Steinernes Meer) in velikansko sivo goro Watzman, o kateri pripovedujejo domačini, da je v kamenito skalo izpremenjen trdosrčni graščak. Ima tri vrhove, najvišji meri 2714 m.
Dvajsetosmega leta pa je splezal na Hochkonig, vrh v istem pogorju ter na 2000 m visoko planoto Dachstein z najvišjim vrhom, ki meri 2992 m in je znan po svojem lepem in obsežnem razgledu. Vse gore in doline od Češkega Lesa do Julijskih Alp, od Dunajskega Schneeberga do Visokih Tur se vidijo. Vrsta spisov je posvečena Dolomitom, v katerih je pisec ojjiskal Grossglockner, Misurina, Ampezzo, Seekofel, Passo di Falzarego, Boe, Seiseralpe, Schlern, Rosengarte in Cima Tosa. V vsakem teh opisov bo našel čitatelj ne samo poučno, marveč tudi duhovito in prijetno čtivo.
Š
Jutro, 25. julij 1939