Majda Udovič, Maruška Lenarčič: Vitovska krožna pot
Obalno planinsko društvo Koper in Planinsko društvo Fram sta že pred leti navezala stike, letos pa na občnih zborih tudi podpisala listini o »pobratenju« ter se tako še resneje zavezala tesnemu sodelovanju.
Po spomladanskem skupnem raziskovanju Lovrenških jezer in okolice, v organizaciji PD Fram, so v nedeljo, 23. novembra skupaj preživeli dan na Primorskem. Štajerci so se pridružili Primorcem na njihovem vsakoletnem pohodu v »Neznano«, tokrat nad Vipavsko dolino, po obronkih Trnovskega gozda, po t.i. Vitovski poti.
S tem nadaljujejo prijetna druženja, predvsem pa izpolnjujejo osnovno namero, da si pomagajo pri spoznavanju zanimivih predelov naše enkratne dežele, saj jih ne manjka, le najti jih je treba. Hkrati pa izmenjujejo izkušnje, dopolnjujejo svoje zamisli in se učijo drug od drugega.
Na startu, v Vitovljah, se jih je zbralo preko šestdeset in vesele dobrodošlice, ob dobrotah obalnih planink in petju pevske skupine OPD Koper, kar ni hotelo biti konca. Kako tudi ne, saj se niso videli že od junija…
Ob zaključku izleta so si obljubili, da morajo dosedanje sodelovanje obvezno nadaljevati in nadgrajevati. Bili so si edini, da prinaša obojestranske koristi, predvsem pa popestritev delovanja društev. Nasvidenje na srečanjih v letu 2015, saj so že načrtovani skupni pohodi…
Na tokratnem pohodu se jim je pridružilo tudi nekaj novink – »pripravnic« in ena od njih, Majda Udovič je takole strnila svoje vtise:
Pred kratkim me pokliče prijateljica Maruška in pove: "A veš, da sem bila na enem prečudovitem pohodu, ki se prične iz vasi Vitovlje, se zaokroži .. in ….. Očarala me je Romarska cerkev na Vitovljah, da o naravi ne govorim, veš te jesenske barve. Res, res lepo." Ker je tako prepričljivo in doživeto pripovedovala, sem ji kar malo zavidala. Dobila sem vzlet in željo po videnju teh lepot. In glej ga zlomka, dobim njeno elektronsko sporočilo oz. vabilo na pohod v neznano, ki ne bo daleč, kot je rekla, na Primorskem. Organizira ga Obalno planinsko društvo in na pohod so vabljeni tudi planinci pobratenega Planinskega društva iz Frama itd….. Malo sem razmišljala in oklevala, a sem se naposled odločila . Grem.
Danes mi ni žal za odločitev. Ja, lepšega dneva, jasnega, toplega, prijaznega, si skoraj ne bi mogli zaželeti. In ko se srečajo Primorci in Štajerci, ja, potem še bogovi prispevajo svoje. … Pot pa razgledna, z mnogimi zanimivostmi in ne prenaporna, da so udeleženci lahko med seboj klepetali, si pripovedovali o poletnih doživetjih, a tudi načrtovali prihodnje, tudi skupne cilje…Izjemno lepo presenečenje je bil Tabor, kamor smo prispeli v dobri uri hoda. Tik pod obronki Trnovskega gozda, se namreč na skalni vzpetini, visoki 605 metrov, razgleduje po dolini in vsej goriški pokrajini starodavna romarska cerkev svete Marije. In ta cerkvica je bila naš prvi cilj. Prvič je omenjena (kraj, kjer stoji) v notarski listini z dne 2.1.1361, ki jo hranijo v Benetkah. Cerkev je v osnovi romarska zgradba in glede na utrjeno protiturško obzidje je sklepati, da je v 14. stoletju oz. prej na tem mestu stala romanska kapela. Cerkev je bila dvakrat razširjena in prezidana, leta 1616 in 1673. V času med 1714 in 1755 je bil stari gotski oltar zamenjan z baročnim. Podoba Marijinega oznanenja in lesena prižnica pa izhajata iz 17. stoletja. V II. svetovni vojni so jo Nemci obstreljevali in minirali, tako da je bila skoraj v celoti porušena, vendar pa so jo domačini uspeli obnoviti, tako njeno notranjost kot tudi njen zunanji izgled. Ljudski rezbar, domačin Stanko Hrovatin je leta 1990 izdelal za cerkvene potrebe kopije lesenih kipov. Žal je bila cerkvica zaprta, zato njene notranjosti nismo videli. Je pa od tu pogled nepozaben, spodaj čudovita Vipavska dolina, Goriška ravan, kras, Tržaški zaliv in Furlanska nižina. Po krajšem postanku in seveda ob prekrasnem, ubranem petju planinske skupine OPD Koper, ki so nam na vseh točkah popestrili dan, da smo pozabili na utrujenost, smo se počasi podali naprej, mimo vodnjaka in po stari kamniti cesti do križišča, kjer smo zavili na stezo za Skozno. Pot nas je vodila po južnem ostenju trnovskega gozda do lovske koče, po cesti do najvišje točke Kopitnica (929 m), kjer so se zmajarji ravno pripravljali za spust. Na poti smo videli tudi plezanje po balvanih. Seveda smo se zaustavili tudi pri kamnitem znamenju Sv. Lucije, zavetnice za oči, ki se nahaja na visoki skali na poti proti Krnici. V skali je vdolbina, napolnjena z vodo, ki ne presahne tudi v največji suši. Razlog temu je, ker se vdolbina z vodo nahaja nad vodnim izvirom. Skoraj celo pot nas je spremljal opoj razbohotenih jesenskih barv. Od tu pa samo še navzdol, navzdol do izhodiščne točke, kjer so nam domačini (lovci) ponudili pristno domačo Vitovsko grganjo ali garganja, ki je stara avtohtona bela sorta v Vipavski dolini ter slovenskem in italijanskem krasu.
Pot je bila ravno prav težavna, da sta šla jota in štrudelj na Kmečkem turizmu »Pri Rjavčevih« v Šempasu – v slast. Za posladek pa so še posebej poskrbele pridne planinke, ki, kot sem slišala, vedno poskrbijo, da se udeleženci pogostijo z njihovimi dobrotami. Nadaljevalo se je veselo vzdušje, petje in ples…
Da je pohod potekal brez zapletov in težav, pa gre pohvala organizatorjem pohoda, ki so se vsi skupaj in vsak posebej izkazali kot dobri organizatorji in gostitelji. Bila sem prvič s temi planinci in upam, da ne tudi zadnjič.«
Besedilo: Majda Udovič, Maruška Lenarčič
Foto: Maruška Lenarčič