Večer v nedeljo, Gore: Gorniška ustava / Goli vrh / Onkraj sanj, Cho Oyu 2006 / Vrnitev vampirskega jelena
Gorniška ustava
Tatjana Vrbnjak: Slovenska planinska organizacija prenavlja častni kodeks, pripombe na osnutek zbirajo do 15. januarja
Slovensko planinstvo je že od pobude za ustanovitev Gorskega društva Triglavski prijatelji leta 1876 in ustanovitve Slovenskega planinskega društva leta 1893 do danes oblikovalo svojstveno tradicijo napisanih in nenapisanih pravil obnašanja. Prvič so jih v obliki častnega kodeksa, ki ga je sestavil dr. Dore Tominšek, zapisali leta 1973, ga nato po dobrih dveh desetletjih dopolnili, leta 2005 spet nekoliko spremenili in zdaj po desetletju se mu obeta nova sprememba. Odločitev za to je bila sprejeta na lanski skupščini Planinske zveze Slovenije. Razlog: sprejet je bil novi statut PZS, odločili so se temeljito pretresti programska vodila PZS - in ker je častni kodeks lani praznoval 40-letnico, se je zdel pravšnji čas, da ga pregledajo, dopolnijo in nadgradijo. "Da smo k temu resno pristopili, kaže že to, da je bila imenovana zelo eminentna skupina, ki naj bi se lotila tega zahtevnega dela. Na sodelovanje so pristali nekdanji predsedniki PZS Tomaž Banovec, Andrej Brvar in Franci Ekart, podpredsednik Borut Peršolja in pravnik Stanko Pinter," pravi vodja delovne skupine za prenovo častnega kodeksa Slavica Tovšak, tedaj podpredsednica PZS.
"Predvsem smo se želeli prikloniti 40-letnici kodeksa, ob spoznanju, da je častni kodeks slovenskih planincev tisti dokument, ki ga druge športne organizacije nimajo - nobena športna panoga se sistematično ni ukvarjala z vprašanji etičnih meril," pravi Tovšakova. Častni kodeks slovenskih planincev, ki je zbir visokih etičnih vrednot in standardov obnašanja planicev do drugih, okolja in planinske organizacije, vključno s praktičnimi predlogi, kot je pozdravljanje v hribih ali obnašanje v planinskih kočah, pa ni posebnost le med športnimi organizacijami, ampak posebnega kodeksa ne poznajo niti sorodne planinske organizacije v tujini - te imajo le kakšne deklaracije in posamezne dokumente z elementi kodeksa. "Upravičeno smo zato na naš kodeks lahko ponosni," pravi Tovšakova.
Planinci poznajo kodeks
Pa planinci sploh vedo za častni kodeks in ga poznajo? "Planinci vedo zanj, saj smo imeli do zdaj navado, da smo ga pripravili v obliki lične knjižice, ki jo je dobil vsak član planinskega društva. Podobno bo verjetno na voljo zdaj, prizadevali pa si bomo tudi, da ga bomo prevedli v angleški jezik in ga ponudili v branje vsem, ki bodo prišli v naše gore iz tujine," pravi vodja delovne skupine in na osnutek, ki je objavljen na spletni strani PZS, pričakuje odziv članstva.
"Častni kodeks je naša gorniška ustava v najširšem smislu besede; je pogodba, ki odraža odnos obiskovalcev gora do slovenskih gora, ki jih moramo ohraniti takšne, kot so. Zato smo menili, da o njem ne more presojati le delovna skupina, ampak je treba razviti široko razpravo med vsemi planinci. Čas za pripombe, predloge je do 15. januarja, hkrati s tem pa bo potekala razprava v Upravnem odboru PZS, nato bomo vse pripombe zbrali, proučili in po naši oceni utemeljene vključili v osnutek - in šele ta bo pripravljen za sprejem na skupščini PZS, ki bo aprila 2015 v Sevnici," še pojasnjuje Tovšakova.
Kar nekaj dopolnitev in novosti
Osnutek sprememb prinaša kar nekaj dopolnitev in novosti. Katere so najpomembnejše? "Bili smo v dilemi, ali napisati novi kodeks ali ohraniti dosedanje jedro in ga nadgraditi - in prevladala je odločitev, da ga nadgradimo in vanj vključimo to, česar v njem ni bilo, denimo poglavje o planinskem usposabljanju, ki velja za vse generacije in je ena temeljnih obvez vsakega planinskega društva, to, da se poudari odgovornost posameznika do narave, planinstva, sveta, ki nas obdaja, in vsega, kar v gorah doživljamo, pa naš odnos do drugih planincev in do mlajših, starejših - torej generacijski vidik. Dodali smo tudi poglavje o planinskem premoženju, saj smo z njim opozorili, da je to naše premoženje, da smo ga ustvarili vsi planinci in smo dolžni imeti do njega korekten odnos. Prevetriti smo morali tudi vprašanje častnega razsodišča, ki v pravnem svetu več ne obstaja - nadomestili smo ga z zadnjim, 14. poglavjem," razlaga Slavica Tovšak.
Osnutek je ujel tudi duha časa in spremembe, ki jih sodobnost prinaša v gorski svet. Tako se zdi na mestu novi predlog v sklopu določil o varstvu narave: "Med hojo izklopimo mobilni telefon. Namesto da hodimo z lažnim občutkom, da smo z njim varni, poskrbimo za kakovostno pripravo na turo." Ali pa tisti, da je "večje vodene skupine dobro razdeliti v več manjših in se do cilja odpraviti po različnih poteh; s tem izboljšamo varnost udeležencev in doživljajsko vrednost izleta ter zmanjšamo čezmerno obremenitev narave." Ali pa v sklopu določil o odgovornosti posameznika opozorilo, da naj v gorah izvajamo dejavnosti, ki smo jim dorasli. "Gibanja se lotevajmo odgovorno, zato uravnotežimo svoje želje in cilje z znanjem, s sposobnostmi, pripravljenostjo in opremo. Informacije o poti zberemo iz planinskih vodnikov, zemljevidov in na svetovnem spletu," predlaga osnutek. V poglavju o planinskih kočah so opredelili, da so te namenjene zavetju, počitku, prehranjevanju in planinskemu usposabljanju, nenazadnje pa tudi opozorili, da planinci koče s tem, da se v njih prehranjujejo, pomagajo vzdrževati. "S tem želimo tudi osveščati," odvrne Tovšakova. Na našo pripombo, da imajo mnogi planinci dejansko navado, da vso hrano nosijo s seboj, pa še mimogrede pojasni, da si PZS "prizadeva, da bi uvedli oziroma ohranili planinsko enolončnico, dostopno za vse žepe, po enotni ceni zanjo. Kdor želi več, pa naj naroči in plača po tržni ceni vse drugo, kar koča ponuja. Ponekod ta enolončnica že je, ponekod še ne, a vedno bolj postaja stalnica in menim, da bo prihodnjo sezono to že uveljavljeno."
Tatjana Vrbnjak
Goli vrh
Janez Mihovec: Gora z razgledom na Grintovec
Kamniško-Savinjske Alpe z vseh strani naravnost kipe v višino. Z divjih gora se pobočja strmo spuščajo globoko navzdol v ledeniške doline. V obliki zvezde te doline tečejo iz gorovja v nižji svet. Najbolj ozkim, najbolj samotnim in najbolj divjim domačini pravijo kočne. Na Jezerskem najdemo kar tri: Makekovo, Ravensko in Belsko.
Na Zgornjem Jezerskem prečkamo širne travnike, ki so dno nekdanjega jezera, izginulega v srednjem veku, in se zapeljemo do njegovega umetnega nadomestka Planšarskega jezera v Ravenski kočni. Pot nadaljujemo po dnu ledeniške doline vse tja do zatrepa doline. Tu se cesta odcepi na levo, glavna cesta pa nadaljuje do izhodišča za Ledine in Češko kočo. Naš tokratni cilj pa je na naši levi: Goli vrh s čudovitim razgledom na Grintovce.
Prva ura hoje ni posebno zanimiva. Ravno dno ledeniške doline se hitro konča in prav hitro se začne strm vzpon po pobočju. Ves čas po gozdu in brez razgleda. Potem pa kar naenkrat presenečenje. Pred nami se odpre pogled na Jenkovo planino. Na sami meji stoji planšarija, nad njo pa pogled na vrh, ki se zdi že na dosegu roke. Za sabo pustimo drzna vrhova Velike in Male Babe in na drugi strani doline spet začnemo gristi kolena.
Dobro uro gre po strmi brežini, nato pa se tik pod vrhom svet odpre. Kot že samo ime pove, Goli vrh z višino 1787 metrov stoji tik nad gozdno mejo, njegov sosed, nekoliko nižji Zeleni vrh, pa je ves poraščen z gozdovi. Po dveh urah hoje smo na cilju.
Goli vrh je lepo obiskovan vrh v prehodnem obdobju.
Vrh stoji nekoliko severno od glavne skupine vrhov Kamniško-Savinjskih Alp. Pogledamo torej prek Ravenske kočne globoko spodaj in na drugi strani so najlepši slovenski vrhovi. Na zahodu se začno z Velikim vrhom, Kočno, Grintovcem, nadaljujejo s Skuto in ledenikom pod njenimi severnimi stenami. S pogledom preskočimo Babe in si ogledamo še Rinke, Mrzlo goro, Ojstrico in Krofičko.
Na samem vrhu se imamo preprosto lepo.
Tekst in foto: Janez Mihovec
Onkraj sanj, Cho Oyu 2006
Septembra 2006 so se Boštjan Koletnik, Damjan Karničnik - Pohorc in Dušan Rauter - Olson odpravili v tibetansko Himalajo, da osvojijo vrh 6. najvišje gore na svetu - 8201 metra visok Cho Oyu. Uspešna osvojitev vrha gore je pomenila prvi in še vedno edini mariborski pristop na vrh osemtisočaka. Po dogodkih na odpravi je nastal film Dušana Rauterja, projekcijo katerega si lahko v okviru obeležitve 60. obletnice APD Kozjak Maribor ogledate v torek, 2. decembra, ob 18. uri, v Zavodu Udarnik. Povezave do dogodka na http://www.napovednik.com/dogodek312175_filmska_projekcija_onkraj_sanj_odprava_na_cho_oyu, https://www.facebook.com/events/800756896652937 in http://www.kozjak.org/dogaja_prikazi.php?pid=417.
Foto: Boris Strmšek
Vrnitev vampirskega jelena
Kašmirski jelen je bil od nekdaj del legend in mitov. Ljudje so se ga bali, ga spoštovali in ga ubijali
V Afganistanu so po več kot 60 letih spet opazili izredno zanimivo vrsto jelena – kašmirskega mošusnega jelena iz družine Moschidae. Ti jeleni, ki imajo v ustih značilne čekane, so bili opaženi že v letih 2008 in 2009, je te dni objavil znanstveni časopis Oryx. Skupina znanstvenikov je opazila samca, samico in mladiča, kasneje so naleteli še na ostanke trupla samice, ki so jo ubili krivolovci. Ne vedo, ali gre za samico, ki so jo pred tem opazili, ali za kakšno drugo.
Naravno območje razširjenosti te izjemno redke živalske vrste je Himalaja severne Indije, kašmirska regija Pakistana in severni Afganistan. Zadnja opažanja so bila v afganistanski provinci Nuristan na višini 3000 metrov in več – prvič po več kot pol stoletja. Spomladi in poleti se kašmirski mošusni jelen zadržuje na strmih pobočjih in skalnem terenu, daleč od človeka, a s prihodom zime se spušča v doline, kjer postaja tarča lovcev. Zaradi mesa, predvsem pa dišavnih žlez, za katere mnogi menijo, da imajo neprecenljive zdravilne moči. Cene zanje so na črnem trgu astronomske, tudi po 45.000 dolarjev za kilogram. Za krivolovce so seveda zanimivi tudi čekani, ki so značilni samo za samce in jih uporabljajo za borbo v času parjenja.
Kašmirski jelen je bil od nekdaj del legend in mitov. Ljudje so se ga bali, ga spoštovali in ga ubijali. V ljudskem praznoverju še danes velja, da je vampir med jeleni in da plenu, pa tudi ljudem, če mu pridejo blizu, izpije kri. Vrsta je bila zadnjič videna leta 1948, v zadnjih desetletjih so jo razglasili za izumrlo. K sreči se je izkazalo, da ni izumrla, a to žal ne pomeni, da bo uspela preživeti. V zadnjih petdesetih letih se je namreč kar za polovico skrčil njen življenjski prostor. Kašmirskega mošusnega jelena utegne doleteti podobna usoda kot snežnega leoparda, še enega dragocenega prebivalca te od vojn izmučene države. Prav zaradi nenehnih vojnih konfliktov so nemočne tudi nevladne organizacije, ki ne morejo v Afganistan, da bi bolje preučile obe vrsti in naredile načrt za njuno zaščito. (glo)
(Wikipedia)