Primož Blaha: Sončen vikend v višavah in končno sneg sta bila dovolj dobra razloga za dvodnevno turo v neznano.
Neznano seveda predvsem v smislu razmer in končnega cilja. Če je bil cilj izkoristiti lep vikend in priti nazaj dol, nam je lepo uspelo - za kaj več bo pa treba počakati na boljše razmere.
V soboto se nas je kar 9 zbralo na precej samotnem Vršiču, kjer nas je malo presenetila visoka oblačnost. Še vedno bolje kot trdovratna ljubljanska megla! Po klasiki proti Mojstrovki je manj snega kot bi pričakovali, da ne govorim o vročini! Zavili smo proti Veliki Mojstrovki, kjer smo začeli s prečenjem, takoj ko smo se poslovili od Tanje in Romana.
Sprva enostavno in uživaško (z izjemo kakšnega udora med skalami, kjer je bilo treba previdno!) čez, recimo, Srednjo Mojstrovko in naprej na Zadnjo. Tam nas je zapustila še Slavi, nas pa je čakala prva resnejša popestritev. Sestop je bil s težkimi nahrbtniki malo neroden, a kmalu je šlo spet lažje navzdol in navzgor na Travnik. Še naprej po grebenu proti Šitam, a ne do vrha, saj greben tam pade v globoko Jalovško škrbino.
Z grebena smo tako sestopili po izredno zoprnem pobočju: strme trave, skale, skrotje, vse skupaj pokrito s svežim snegom, spodaj pa precej zraka. Dober trening za živce! Čas pa je hitro mineval, ko smo tako previdno sestopali in ko smo bili na varnem, je sonce že kmalu zašlo. Noč bo že tako predolga, zato smo nadaljevali še v mraku vse do Jalovške škrbine, kjer smo v še zadnji svetlobi našli prostor za bivak. Precej tesnoben in temačen kraj med črnimi grozečimi stenami. Pa nam ni bilo hudega - med taljenjem snega in večerjo so se pokazale zvezde in ko smo se zavili v tople spalke, smo kmalu odsanjali v dolgo noč ...
Lepo smo se naspali in še pred svitom smo bili budni. Svet okoli nas je začel dobivati prijaznejšo podobo, ko se je na obzorju obarvalo nebo, sonce pa nas je pozdravilo bolj zgodaj kot smo si mislili. Neverjetno kako toplo je postalo že takoj zjutraj!
Glede na razmere smo že prejšnji dan odmislili Jalovec in se odločili, da poizkusimo proti Tamarju. Najbližje je seveda s škrbine naravnost navzdol v okviru markirane poti, ki pa je že v kopnem zelo zahtevna in izpostavljena. Kmalu smo stali na robu strašljivega brezna, kjer nam je pogled na požlejene skale pognal srce v hlače. Gremo nazaj gor!
Poizkusimo torej okoli Goličice, v okviru markirane poti proti Jalovcu. Tudi tam nam ni dišalo in smo šli v tretje še naprej v sosednjo grapo, ki naj bi nas pripeljala prav tako gor do markirane poti. Ne prestrma, a z globokim snegom, nas je grapa dobro ogrela (še dobro, da je bila v senci!), na vrhu pa - slepa ulica! Na drugo stran prepad, nad nami stene. Torej tudi v tretje ne bo šlo.
Na koncu nam ni ostalo druge, kot nazaj na Vršič (v Trento nam tudi ni dišalo). Malo na slepo smo se namenili prečno navzdol, v upanju, da kmalu naletimo na markirano pot. Tam pa nas je šele čakalo najhujše - ruševje! Delno pokrito s snegom je postalo kot minsko polje; na vsakem koraku te lahko preseneti in se znajdeš v luknji, zapleten v veje, pretepen, moker, nemočen ... Vroče sonce in težki nahrbtniki niso olajšali naše kalvarije. Navidez v neskončnost smo se počasi in mukoma prebijali naprej, proti odrešilnemu gozdu.
Končno smo dosegli gozd in se čez čas znašli na poseki! Od olajšanja smo si privoščili počitek, stalili še nekaj snega, pomalicali še zadnje zaloge in se pogreli in sušili. Kljub temu smo bili še daleč od Vršiča. Ker smo bili na lovski poti, ki smo jo v snegu hitro spet izgubili, smo se spustili še nižje in naposled le prišli na udobno in široko markirano pot. Po njej je šlo potem kljub utrujenosti neprimerno lažje. Daleč daleč je bilo nazaj do Vršiča in dan je šel že h koncu, ko smo prišli do avta. Po vsem tem pa je bil še največji šok spust v dolino, kjer smo se pogreznili v mrzlo in vlažno meglo. Grozno! Na koncu nam vendrale ni bilo žal vseh naporov tam gor - na soncu v osrčju naših dragih Julijcev!
Primož Blaha