NeDelo - Katja Fortun: ..., ki premami še tako trdovratnega realista - Patagonija, dežela večnega ledu:
... neprecenljiva izkušnja, ki združuje popotnike z vseh koncev sveta.
Zelo nepremišljeno sem se v argentinsko Patagonijo podala z nahrbtnikom poletnih oblačil. Navdušenje in otroško pričakovanje vsega lepega, kar me čaka, sta iz mojih misli izrinila vsa opozorila. To, da sem se iz prestolnice premaknila približno 2000 kilometrov južneje, je seveda pomenilo razliko v temperaturi, vendar navzdol. Že na severu pokrajine je bilo precej hladneje kot v Buenos Airesu, vztrajen veter pa je preštel vsako mojo kost.
Kolikor so me nesle noge, pomagal je še oster veter, sem stekla v prvo trgovino s športno opremo, ki je ponujala tople jope in še toplejše jakne. Pokrajina gorskih vrhov, jezer in večnih ledenikov je takoj pokazala svoj hladni obraz, toda ob primernem (straho)spoštovanju prišleka je njegovo drugo lice prijazno, iskrivo in nadvse očarljivo. In prav takšno je mesto El Calafate. Že prihod na avtobusno postajo in prvi koraki po svežem zraku, obarvanem z blagimi sončnimi žarki, so kljub vetru veliko obetali. Pri prijetni ženici sem si našla prenočišče ter si nato ogledala mini središče in njegovo bližnjo okolico. Brezciljno sem tavala po ulicah in skrivnostnih poteh. Zdelo se mi je, da nad mestom počiva nekaj posebnega, lahko bi rekla čarovnija, pozitiven urok ali harmonija, ki jo spremlja le šum narave. Naj sem uživala v neskončno dolgem kofetkanju v živahni kavarni ali se ležerno sprehajala ob obrežju jezera, vedno me je spremljal občutek, da je tu sleherna stvar stara kot čas sam. Dnevni ritem življenja je počasen, lahkoten in zato toliko bolj poln zaznav. Moja čutila so bila v vsakem trenutku bogatejša za mali čudež doživetij.
Pravljično mesto
Nič čudnega ni, da je El Calafate tako priljubljen pri turistih. Mesto leži v jugozahodnem delu province Santa Cruz, ob južnem bregu Argentinskega jezera, kjer se soncu leno nastavljajo plamenci, flamingi. Moje oči se kar niso mogle naužiti lepote te rožnate manekenske dolgonoge ptice. Vsako jutro se je moj dan začel, skoraj obredno, s svežim naravnim sokom in meditativnim opazovanjem plamencev. Kadar sem res dolgo vztrajala in jih je minila sramežljivost, so me spustili v svoj svet pozibavanja in dvorjenja. Nič ni lepšega kot nežni ples samca in samice, skritih za prozorno zaveso meglice. To so zelo predane ptice, in ko enkrat najdejo svojega partnerja, so mu zveste do konca svojih dni, slepo mu sledijo na vse strani neba. Resnično prava paša za oči in idealen kraj za oddih. Človek se mimogrede zave smisla življenja. Spokojni naravi in zapeljivim plesnim ritmom sledijo tudi domačini s svojimi domovi. Hiše so lepe, precej razkošne in mnoge zgrajene iz naravnega materiala. Vsaka ima svoj barvni odtenek. Prav tako so pisani vhodi, saj vrt krasi cvetje, rože vseh oblik, velikosti in barv. Mesto se mi je zdelo tako svetleče se in polno vsebine. Takrat ne bi verjela, če bi mi kdo prišepnil: »Zadrži dih, prihaja še boljše!«
Prodajalci sanj
Glavni razlog za obisk tega pravljičnega mesta, v katero se zgrinjajo popotniki z vseh koncev sveta, je neposredna bližina narodnega parka Los Glaciares, ki slovi po svojih številnih ledenikih. Vsak dan se gruča ljudi, samostojno ali pogosteje v okviru turistične agencije, odpravi na ogled mogočnih ledenih sten in vrhov. Če odštejemo Antarktiko in Grenlandijo, se lahko Argentina pohvali z največjim ledenim površjem na svetu. Tudi sama sem se želela prepričati o tem veličastnem čudu, zato nisem odlašala z rezervacijo izleta. Agencije kar tekmujejo z napisi »vrata v novi svet« ali »svež pogled na horizont« in obljubami o nepozabnem doživetju. Težko sem verjela vsem tem »prodajalcem sanj,« toda nisem prispela tako daleč na novo celino, da bi zaradi dvomov spustila enega odmevnejših naravnih spektaklov.
Ledenik kot velemesto
Naslednjega zgodnjega jutra sem se s skupino in vodnikom na čelu podala v narodni park. Že podatek, ki smo ga izvedeli na poti, namreč, da se Los Glaciares postavlja z več kot 200 ledeniki, je osupljiv, hkrati pa nam je dal vedeti, da si bomo ogledali le majcen del parka. Nekateri ledeniki so poimenovani po pomembnih raziskovalcih in znanstvenikih iz preteklosti, tisti manjši pa so označeni zgolj s šifro, toliko da so vpisani v evidenco. Kar 50 jih je od leta 1981 uvrščenih na Unescov seznam svetovne naravne dediščine. Najbolj poznana sta Upsala in Perito Moreno. Slednji zavzema površino velikosti Buenos Airesa, njegova ledena stena pa se pne veličastnih 80 metrov, tako da je že ladjica ob njej videti kot mravlja, kaj šele ljudje. Med različnimi dejavnostmi za turiste je ena najbolj priljubljenih hoja po ledeniku, čeprav je za takšno pustolovščino treba seči precej globoko v žep. Vsekakor pa je park več kot vreden ogleda, saj čudovite modrikasto bele ledene stene in nenavadne konice v še tako trdovratnem realistu prebudijo otroško domišljijo. Občutka nerealnosti in majhnosti človeka navdihujeta in očarata, vendar sta hkrati tudi rahlo strašljiva. Neskončno dolga površina večnega ledu.
Marčni in aprilski privilegij
Z nekaj turisti sem se vkrcala na manjšo barko in si čisto od blizu ogledala ledenik Perito Moreno, ki nosi ime argentinskega raziskovalca Francisca Pascasia Morena. Osupljivo mogočna ledena gmota, ki se je dvigovala nad mano, je nekaj nepredstavljivega. Iz bližine se je zaslišal čuden zvok. Nenavadno pokanje, podobno grmenju, vendar po drugi strani bolj strnjeno in drugačno, je odmevalo daleč naokoli. Po nekaj deset sekundah se je odlomil velik kos ledu in zgrmel v vodo. Glas ledenika zagotovo ne počasti vsakega obiskovalca, to je privilegij, saj mora biti za ta dogodek ravno pravšnji letni čas, kar pomeni pozno poleti ali zgodaj jeseni, torej marec in april. Sicer pa je narodni park mogoče obiskati kadarkoli v letu. Ko se je naše navdušenje malo poleglo, nas je spet presenetil neverjeten zvok narave in še en kos ledu, tokrat manjši, je s svojim padcem razburkal gladino jezera in zazibal naše plovilo. Neprecenljiva izkušnja. Vsak argentinski peso, plačan za izlet in vstopnino v park, se je povrnil.
Aroma oglja
Poleg nenehnega širjenja turistične dejavnosti je El Calafate pomemben tudi zaradi živinoreje, predvsem ovčereje, ki se je že v prvih desetletjih 20. stoletja razvila na tem območju. Ljudje s podeželja so me povsod navduševali s svojo prijaznostjo in gostoljubjem in tudi tu niso bili domačini nič drugačni. Le nekaj minut iz središča mesta se vrstijo veličastna posestva, kjer med seboj ne prijateljujejo samo ljudje, ampak tudi domače živali. Prijeten argentinski gavčo, kakor se imenujejo tukajšnji rejci goveda, nam je ob prihodu najprej postregel s pravo patagonsko kavo, skuhano na zunanjem ognju in z dodatkom oglja za aromo. Medtem je opisoval njihov način življenja in tradicijo. Poleg teorije, ki se je kar vsipala iz njegovih ust, sem lahko ves čas spremljala tudi prakso. Eden od gostiteljevih sorodnikov je s sinom gnal čredo ovac s paše. Pri tem mu je z laježem in skakanjem sem in tja pomagal ovčarski pes. Gospodar je nato skrbno preštel živali in bolj zaradi našega zanimanja kot dejanske potrebe pobril eno izmed njih. Po krajšem sprehodu po posestvu nas je presenetil še z odlično hrano sredi narave. Domača salama, domači sir in sveže pečen kruh. Konec dneva s piko na i.
Patagonski simbol
Preden sem zapustila El Calafate, nisem mogla mimo sladice, ki vsebuje plod istoimenskega bodičastega grmičevja iz družine češminovk, kalafate (Berberis buxifolia), po katerem je mesto dobilo ime. Grm je značilen za južno Argentino ter Čile in je simbol Patagonije. Njegov plod so drobne jajčaste jagode z obilno zalogo vitamina C. Včasih so modrikasto vijoličaste plodove uporabljali kot naravno barvilo za volno, bombaž, platno in usnje, zdaj jih nabirajo le za kulinarične namene. Presnih sadežev ni priporočljivo uživati, mogoče pa jih je predelati v marmelado, žele ali sadni sok. Čaj iz posušenih češminovih jagod je zelo zdravilen. Seveda je tudi poobedek več kot odlična odločitev. Predala sem se razvajanju brbončic in uživanju v zadnjih minutah kalafatskega vetra, ki s svojimi različnimi barvami in zgodbami pusti spomin za vedno. Še legenda pravi, da ko enkrat okusite kalafate, pa naj bo to mesto ali sadež, se boste vedno vračali v Patagonijo. In jaz sem o tem prepričana, če ne drugače, v mislih!
Besedilo in fotografije Katja Fortun