Polet.si - Gregor Šket: ... na turneji po Evropi, tudi v Sloveniji
European Outdoor Film Tour je letos že štirinajsto leto odpotoval na evropsko turnejo. Obiskal bo trinajst držav, med katerimi bo letos prvič tudi Slovenija. Devet dokumentarcev bo na sporedu 27. in 28. novembra v ljubljanskem kinu Komuna.
Ljudje smo nenavadna, posebna, osupljiva in zanimiva bitja. Vsakdo ima svoj film, pravljico, zgodbo ... Vsakega vodijo nagoni, ki se njemu zdijo samoumevni, navdihujoči, nujni, nekdo drug pa jih morda sploh ne razume. Prav zato je vsakdo izmed nas unikat, posebnež, čudak. In vsakdo nekje globoko v sebi nosi nekaj, kar mu pomaga do vrhunstva.
Takšne nenavadne zgodbe iščejo ustvarjalci dokumentarnih športnih filmov. Zanima jih še nevideno, nedoseženo, nedostopno, neraziskano. European Outdor Film Tour, ki letos doživlja že svojo štirinajsto izvedbo, je bil pri iskanju tovrstnih posebnežev vedno zelo uspešen. Vsako leto so na turnejo po Evropi poslali med pet do deset razmeroma kratkih filmov, ki so predstavljali življenjske zgodbe in filozofije neverjetnih posameznikov, ki živijo po svojih merilih in se niso pripravljeni ukloniti splošno veljavnim družbenim normam. »Že več kot dvajset let se ukvarjamo s produkcijo in distribucijo pustolovskih dokumentarcev. V tem času smo navezali tesne stike z najboljšimi cineasti tega žanra, ki nas redno seznanjajo s svojimi najnovejšimi projekti. Poleg tega vsako leto posnamemo vsaj dva filma lastne produkcije,« razlaga Joachim Hellinger, režiser in ustanovitelj EOFT-ja, ki je idejo o tovrstnem festivalu dobil v ZDA: »Tam sem prvič dojel, kako navdihujočo moč imajo pustolovski športni dokumentarci, še posebnoj če jih gledaš na velikem platnu. Tako sem se domislil, da bi tudi v Evropi lahko naredili nekaj podobnega.«
EOFT letos sestavlja devet filmov, ob katerih ogledu je možno doživeti spekter zelo nasprotujočih si čustev: od sreče in zadovoljstva do utesnjenosti in strahu. Ob vsem tem pa očesne zenice vedno ostajajo široko odprte, izraz na obrazu pa ne zmore prikriti začudenja in presenečenja.
Ne glej dol
Morda najbolj nenavadna je zgodba o mladem, precej nezgovornem Angležu Jamesu Kingstonu. Fantova strast je plezanje po visokih konstrukcijah. Lepoto posameznih mest ocenjuje glede na število žerjavov, gradbenih odrov, stolpnic s posebnimi konstrukcijami, ki štrlijo iz geberitov. Iznašel je na tisoče načinov, kako se prebiti na vrh. Jasno, kajti takšnih čudakov, ki lahko kadar koli zgrmijo v globino, si nihče ne želi gledati tam gori. Ampak James vedno pride gor. Potem kot vrvohodec hodi po ozkih ceveh, najbolj pa uživa, ko se jih drži samo z eno roko in binglja visoko nad tlemi. »Če lahko nekaj počneš meter nad površino, ne vidim nobenega razloga, zakaj ne bi mogel tega početi tudi dvesto metrov više,« je razložil svojo življenjsko filozofijo. Mama ga sicer razume, a hkrati trpi ob grozi, da mu bo enkrat zmanjkalo ravnotežja, tal pod stopali ali oprijema rok. A James je samozavesten v svojem početju. Prek socialnih omrežij se poveže s podobnim ukrajinskim norcem in ga obišče v Kievu. Že na poti z letališča ugotovi, da je ukrajinska prestolnica najlepše mesto na svetu, žerjavi so namreč povsod. In potem se skupaj povzpneta na Moskovski most visoko nad reko Dnjeper. Tam James Ukrajinca drži za roko, ko se ta gunca 120 metrov nad asfaltom. James za konec na kakšnih dveh kvadratnih metrih površine obrne še salto nazaj in potem se spravita dol, kjer osebno spoznata kievske može postave.
El Sandero Luminoso
Če James uživa v pogledu navzdol, Američan Alex Honnold raje gleda gor. Je namreč prosti plezalec, ki išče čim višje še nepreplezane stene. Eno izmed takšnih je našel v Mehiki. El Sendero Luminoso se imenuje vzpon po 762 metrov navpični steni. Ko Alexa snema kamera, nameščena na kvadrikopter, se od daleč zdi kot majhna pikica. Ko se mu nekoliko približa, se zdi kot človek pajek, njegovi dolgi udi, na katerih so izklesane tiste tipične plezalske mišice, mu pomagajo premagovati gravitacijo. Nekje na sredini poti kamera pride v njegovo osebno cono. Alex najde takrat poličko, ki je ravno dovolj velika, da na njo po račje položi špičke svojih stopal. Potem se s telesom dotakne stene, roke pa razklene v širok objem. Na njegovem obrazu se zariše nasmešek, ki je utelešenje sreče in pomirjenosti s samim sabo. In potem gre naprej proti vrhu. »Le sam lahko oceniš svoje sposobnosti in tveganja, ki si jih pripravljen sprejeti. Plezalci to zelo dobro vemo,« je njegovo glavno vodilo.
Jamska povezava
Novozelandca Kierana Mckaya je vrsto let mučilo vprašanje, ali obstaja povezava med sistemoma podzemnih jam Nettlebed in Stormy Pot na novozelandskem južnem otoku. Odgovor leži v temi več kot tisoč metrov pod površjem Zemlje. Dve ekipi izkušenih jamarjev se vsaka na svojem koncu odpravita iskat povezavo. Fantje upajo, da si bodo po zemljo nekje na polovici poti segli v roke. Ko jih gledaš, ko se tlačijo v ozke odprtine in pravzaprav ne vedo, kaj jih čaka na drugi strani, predvsem pa ne vedo, ali se bodo lahko stlačili tudi v obratni smeri, te zgrabijo občutki klavstrofobije, nelagodja in tesnobe. Kljub navijanju, da bi jim uspelo, jih težko razumeš in skupaj z njimi komaj čakaš, da se bo prižgala luč dneva.
Nikogaršnja reka
Amur je deseta najdaljša reka na svetu. Teče več kot štiri tisoč kilometrov prek Mongolije, Kitajske in Rusije do Tihega oceana. In štiri neustrašne Američanke so se odločile, da jo bodo preveslale. Vse je pravzaprav zraslo v glavi Amber Valenti, ki je k pustolovščini pritegnila še tri prijateljice. Po dolgotrajnih pripravah so se odpravile v Azijo, ki je z ameriškega zornega kota skoraj drug planet. Reka je sicer široka in počasna, res pa je, da se na enem delu razširi v skoraj devetkilometrsko delto, v kateri se je tako rekoč nemogoče orientirati. A punce so kljub temu prišle do oceana. In postale nove osebnosti. V procesu nastajanja filma je eni izmed deklet umrl fant, zato je prej odpotovala domov. Na drugi strani pa je Amber Valenti svoje dolgoletno prijateljstvo s filmarjem Skipom Armstrongom povzdignila v resno življenjsko partnerstvo. »Na poti smo doživele precej neverjetnih in tudi zelo čustvenih trenutkov. Za vedno mi bo v spominu ostala divja nevihta, ki nas je ujela na prostem in ob kateri nam ni preostalo drugega kot molitev, da se nas bodo vse tiste strele usmilile.«
Poleg omenjenih štirih filmov letošnjo turnejo sestavlja še pet stvaritev: The Frozen Titans, Rad Company, Dream, Shades of Winter in Afterglow. Vsak izmed devetih filmov pa je v svojem bistvu dokaz brezmejnosti človeške domišljije, volje in veselja ...
Gregor Šket