Silvo Baznik: Vedno krajši dnevi in megle ali oblačnost v ljubljanski kotlini kar kličejo po višavah in temu klicu se je rad odzovemi. Tokrat še žena ni imela nič proti, da greva skupaj v kamniški konec.
Tako sva zapustila megleno Ljubljano in se odpeljala do Kranjskega raka, ki se je že kopal v sončnem jutru. Odločiva se, da greva kar po gozdni cesti do Rakove ravni. Cesto lepo vzdržujejo in kdor se je odpeljal do parkirišča na Ušivcu, ni imel nikakršnih skrbi. Midva sva počasnega koraka prispela do Marjaninih njiv, kjer sva že lahko občudovala pobeljeno Raduho in goli Rogatec z Lepenatko. Od tu stopava po kolovozu do Gojške planine. Spotoma ujamem v objektiv cvetove črnega teloha in trobentice in tako popestrim najino pot. Napajališče na planini je že pomrznilo in nekaj snega je še ostalo od prve letošnje pošiljke na senčnih pobočjih planine. Povzpneva se na obrobje Male planine. Ustaviva se pri prvih bajtah in pogrneva klopco ter narediva prvi odmor. Lepo je sedeti v tišini planine in občudovati bele vrhove gora v daljavi. Ko stopiva višje na obrobje kotline planine, vidiva belo morje, ki prekriva vasi in mesta pod nama. Ni kaj, splačalo se je potruditi in priti na sončno planino.
Malce se spustiva in najdeva preorano zelenico. Le kdo neki je s tem uničil lepo planinsko trato, se sprašujeva, ko stopava mimo na pobočje Poljanskega roba. Tu najdem nekaj malega svišča in celo primerek clusijevega svišča. Pod robom stopiva že na snežne zaplate, ki naju spremljajo na poti proti Gradišču. Veliki stan ima tanko snežno odejo, ki daje pohodnikom pridih prihajajoče zime. Na Gradišču so postavili oddajnik za mobilno telefonijo in opravljajo še zaključna dela. Moderna tehnika prodira tudi na neokrnjene predele sicer prelepe planine, kar me sicer malce žalosti.
Drugi odmor narediva kar sede na roži gora, ki je edina na vrhu brez snega in se prepustiva božanju toplih sončnih žarkov. Z najvišjega dela planine sestopiva do Velikega stanu, kjer najdeva klopco brez snega in seveda posvetiva nekaj minut uživanju na soncu. Ko stopiva z Velike na Malo planino se snežna pravljica konča.
Ustaviva se pri Jarškem domu, kjer narediva daljši odmor in si privoščiva slastne ajdove žganjce in obaro. Za nameček pa še dišečo kavico, kar najbolj ceni žena.
Tako sva naredila krog po planini, ki tudi v tem letnem času v sončnem vremenu nikoli ne razočara. Sonce počasi izgublja svojo moč in tudi veter pridno hladi ozračje. Čas je za odhod. Spustiva se čez rob na senčno pobočje Gojške planine. Spotoma ujameva še nekaj sončnih žarkov, ko stopava proti Marjaninim njivam, ki so že v senci. Še nekaj sončnih trenutkov na Rakovih ravneh in senčna cesta naju pripelje na najino jutranje izhodišče, Kranjskega raka.
Na vožnji proti domu naju do Podstudenca spremlja jasno nebo, nato pa se zapeljeva v meglo in od Črne peljeva pod megleno kupolo v sivo Ljubljano.