Večer v nedeljo, Gore: Za lepše vandranje po hribih in gorah / Varen zimski korak / Alpinist na drevesu / Po istrskih vasicah

Za lepše vandranje po hribih in gorah

Prenovljeni vodnik Razširjena slovenska planinska pot, planinski zemljevid Triglavski narodni park 1 : 50.000 in v angleščino prevedena zadnja knjiga Vikija Grošlja Velikani Himalaje

Planinske knjige, vodniki, zemljevidi in druge publikacije nam približajo gorski svet. Nekatere so nam v pomoč, ko ga odkrivamo sami, nekatere nam omogočijo, da vsaj začutimo, kako lepo je tam, kamor naše noge sicer nikoli ne bodo stopile. Planinska založba PZS je pred dnevi predstavila svoje nove publikacije, ki jih bodo veseli mnogi planinci in gorniki ter tudi svetovna alpinistična javnost.
Ljubiteljem narave, ki želijo spoznati Slovenijo peš, bo v pomoč prenovljeni vodnik Razširjena slovenska planinska pot (RSPP) Gorazda Goriška; prvi vodnik po RSPP je izšel 1994., napisal ga je Jože Dobnik. Prenovljeni vodnik vključuje 44 ciljev po vsej Sloveniji, od najresnejših vrhov v visokogorju do blagih gričev v Prekmurju, tako da bodo po njem gotovo posegali mnogi. "Na vrhove Razširjene slovenske planinske poti ne vabim samo z enim pristopom, ampak jih nanizam več, kjer je mogoče, se poslužujem krožnih tur, v vodniku je tudi veliko možnosti za druge ture in pristope, ki so omenjeni ali natančneje opisani v vodniku," je na predstavitvi dejal Gorišek, ki je gradivo za prenovljeni vodnik zbiral dobri dve leti.
Svetovni alpinistični javnosti oziroma vsem ljubiteljem gora iz tujine, ki jih zanimajo najvišji himalajski vrhovi, pa je namenjena angleška izdaja knjige Vikija Grošlja Velikani Himalaje. Štirinajsta knjiga našega vrhunskega alpinista je pri Planinski založbi PZS izšla lani oktobra, angleški prevod z naslovom Giants of the Himalayas pa pred dnevi. V njej Grošelj poznavalsko predstavlja vseh štirinajst osemtisočakov z orisom zgodovine vzponov nanje s posebnim poudarkom na delovanju slovenskih alpinistov, ki so se s svojimi izjemnimi dosežki v Himalaji povzpeli v svetovni vrh. "Da lahko Velikane Himalaje beremo v angleščini, je zaslužna Bernadette McDonald, slovita kanadska pisateljica, ki se zelo zanima za svetovni alpinizem s poudarkom na vzhodnoevropskih plezalcih. Lani je izdala knjigo o poljskem alpinizmu, za prihodnje leto pripravlja knjigo o slovenskem, zato me je prosila za nekaj izvlečkov, kar je preraslo v prevod cele knjige," je pojasnil Grošelj.

Mnogi planinci, ki se radi podajajo na najvišje slovenske vrhove, se bodo razveselili prenovljenega planinskega zemljevida Triglavski narodni park 1 : 50.000, ki pokriva območje skoraj celotnih Julijskih Alp. To je med obiskovalci našega gorskega sveta eden najbolj prodajanih in zaželenih zemljevidov PZS. "Zemljevid je doživel temeljito prenovo na osnovi Katastra planinskih poti. Pri projektu, ki se je izvajal kar nekaj let, so markacisti, vodniki in drugi prostovoljci z GPS-napravami posneli celotno mrežo planinskih poti v Sloveniji. Trenutno je vnesenih že okrog 98 odstotkov podatkov o planinskih poteh, preverjenih in usklajenih s planinskimi društvi, mreža planinskih poti v dolžini 9882 kilometrov. Prednost naših zemljevidov pred konkurenčnimi je ravno v kakovosti podatkov in s karto TNP začenjamo cikel novih izdaj," je ob tem povedal generalni sekretar PZS Matej Planko in dodal, da načrtujejo izdajanje manjših serij in ob vsakem ponatisu posodobitev podatkov.
V Planinski založbi napovedujejo nove planinske publikacije. Vodja odbora za založništvo in informiranje PZS Slavica Tovšak je med drugim za prihodnje leto napovedala izide dveh plezalnih vodnikov, vodnika za zimsko pohodništvo, vodnika večdnevnih izletov, zbirko Počitnice v gorah, za najmlajše pa Planinski zabavnik. (tv)

Varen zimski korak

V gorah so razmere drugačne kot v dolini. Jeseni in še posebej pozimi zahteva pot v hribe in gore dodatno znanje in spretnosti

Primeren čas za obiskovanje hribov in gora je vsak letni čas, a seveda le, če smo tega vešči, dobro pripravljeni in primerno opremljeni. Jesenski in zimski čas je za mnoge planince celo najlepši, a treba je upoštevati dejstvo, da so razmere jeseni, še posebej pa pozimi, v gorah bistveno drugačne kot poleti. Dan je krajši, koče večinoma zaprte, narava slej ko prej pokrita s snegom, ki prekrije tudi mnogo markacij, večja je možnost zdrsov, gibanje je nasploh mnogo napornejše, srečujemo manj ljudi, pozorni moramo biti na nevarnost snežnih plazov pozimi in še je zahtevnih okoliščin. Ne pozabimo, da so že jeseni lahko v gorah povsem zimske razmere. Da bo tudi tedaj naš korak varen in nam bo pohajkovanje po hribih in gorah ostalo v lepem spominu, je treba te poznati in pravilno ravnati. Pri Planinski zvezi Slovenije zato tistim planincem in ljubiteljem gora, ki niso vešči gibanja v planinah v zimskih razmerah, priporočajo, da se o tem podučijo na izobraževanjih oziroma tečajih, ki jih organizirajo planinska društva, ali pa se udeležijo organiziranih zimskih tur planinskih društev, ki jih vodijo vodniki. Ti znajo svetovati, kateri cilj je primeren glede na izkušnje in psihofizično pripravljenost udeleženca. Pri zimskih izletih velja še bolj kot sicer upoštevati pravilo postopnosti, ki pravi, da je treba od lažjih vrhov k težjim in od kratkih tur k daljšim.

Opremo je treba znati uporabljati
"Za zimske obiske gora potrebujemo vso opremo kot za gore v letnih, kopnih razmerah. Poleg tega pa še dobre zimske pohodniške čevlje (lahko tudi plastične ali turnosmučarske za turne smučarje), gamaše za zaščito pred vdorom snega v čevlje, kakovostno osebno zaščitno obleko pred vetrom, mrazom in mokroto, dobro termoizolativno obleko, zaščito pred močnim soncem, dovolj rezervne obleke in zaradi zaprtosti koč tudi dovolj tople tekočine in hrane. Prav tako so obvezni cepin in dereze. Oboje se naučimo uporabljati. Cepin in dereze sodijo na turo, četudi razmere v izhodišču kažejo drugače, saj se razmere spreminjajo z višino in s časom. Ko so na nogah dereze, sodi v roke cepin (palice pospravimo na nahrbtnik)," svetujejo pri Planinski zvezi Slovenije. "Med obvezno opremo sodi tudi plazovni trojček: plazovna žolna, sonda in snežna lopata. Plazovno žolno, nameščeno na telesu pod zgornjimi plastmi obleke, imejmo na turi vedno priključeno, sondo in lopato pa v nahrbtniku ...
Vsa oprema pa nam nič ne koristi, še več, lahko je tudi nevarna, če je ne znamo uporabljati. Zato je tudi tu zelo pomembno znanje - učenje in obnavljanje naučenega v praksi." Poleg vodnika in zemljevida je dobro imeti višinomer in kompas, ki nam bo pomagal pri orientiranju in iskanju pot. Seveda pa nobena oprema ne more nadomestiti znanja, izkušenj in dobre psihofizične pripravljenosti.

Pozimi v gore nikoli sami
Če se na pot odpravimo mimo organiziranih izletov planinskih društev, je treba upoštevati pravilo, da pozimi v gore nikoli na zahajamo sami. Upoštevanja vredno je tudi pravilo, da se - razen če gre za voden pohod - v zimskih razmerah ne podajamo na poti in vrhove, ki jih dobro ne poznamo že iz časa kopnih razmer. Celo dobro znana pokrajina je lahko v zimski idili videti povsem drugače, poleg tega so poti in markacije največkrat prekrite s snežno odejo. Tudi gazi, ki se morda vije pred nami, nikoli slepo ne zaupajmo, ampak ves čas sami spremljajmo in ocenjujmo, ali se gibljemo po varnem območju.

Pripraviti načrt poti
Zimska tura, pa naj bo kratka ali bolj zahtevna, zahteva temeljite priprave. Ko izberemo svojemu znanju in sposobnostim primeren cilj, je treba najprej zelo temeljito preveriti vremenske razmere. Pozimi lahko nastanejo hitre vremenske spremembe in slaba vidljivost zaradi sneženja, nepričakovane megle ali katerega drugega razloga, kar lahko izlet, ki bi v običajnih razmerah veljal za povsem nezahtevnega, spremeni v izziv, saj je včasih celo na dobro znanem terenu v takih razmerah težko najti pravo pot. V gore se ne podajamo ob obilnejšem sneženju in vsaj tri dni po njem, tudi ne ob napovedanih otoplitvah. Vedno je treba preveriti, kakšna je snežna podlaga in ali obstaja nevarnost proženja plazov, se pozanimati, ali so na poti koča, bivak, zavetišče, preveriti opremo in to, ali jo imamo v nahrbtniku. Pot je treba načrtovati in jo, še preden se nanjo zares podamo, prehoditi v mislih; predvideti etape in približen čas hoje, počitke ter razmisliti o možnih nevarnostih. Najbolj pomembna je preventiva: z znanjem, izkušnjami in načrtovanjem je treba preprečiti nevarno situacijo.
A splača se potruditi: hribi so pozimi čudoviti. (tv)

Alpinist na drevesu

Tatjana Vrbnjak: "Drevo je največje, najvišje živo bitje na svetu," pravi Boris Strmšek, alpinist in izvajalec del na višini

Dela na višini so se pri nas začela v času prvih odprav v tuja gorstva in so nekateri imeli idejo, da bi lahko bili alpinisti s svojim znanjem in spretnostjo v pomoč pri delih na velikih višinah. Na plezalce so računali, ko ni bilo na voljo visokih dvigal, ali pa zato, da ni bilo treba postavljati gradbenih odrov. In tako so alpinisti vse bolj pogosto "viseli na dimnikih", barvali fasade, nameščali pločevinaste strehe, čistili stekla in še in še.
"Zanimanje je naraščalo z vse večjimi potrebami po višinskem delu, pa tudi alpinisti so bili za to zainteresirani, ker se je sprva s temi deli zbiral denar za odprave in za opremo, no, kasneje je ukvarjanje z višinskimi deli prešlo iz okvirov planinskih društev v podjetniške vode, društva in odprave pa so se začeli financirati drugače," razlaga Strmšek. Sam je začel dela na višini hitro po tem, ko se je začel ukvarjati z alpinizmom; od tega je minilo trideset let. Je član APD Kozjak, inštruktor alpinizma in športnega plezanja ter planinski vodnik, vodi alpinistično šolo in ture.
"Čistili smo nabrežja, podirali dimnike ali pa jih barvali in sanirali, nato se je začelo delo pri daljnovodih," se spominja. "Takrat je celo društvo delalo za to, da je nekaj najbolj izkušenih šlo na odpravo. Ko smo prišli na vrsto mi, so se že začele spremembe in nismo bili deležni toliko podpore." Zdaj so dela na višini povsem podjetniška dejavnost, s tem se pri nas preživlja tudi okoli 50 alpinistov. Opravljajo sanacije betonskih površin, v zadnjem obdobju pa tudi dela na objektih za zaščito pred pticami. Še vedno je zelo pomemben del tega posla čiščenje stekel in fasad. Nekaj pa jih obvlada tudi urejanje in obrezovanje visokih dreves.

   
  Boris Strmšek (Igor Napast)                                                    (Arhiv Borisa Strmška)

Osnove enake, detajli različni
Da dela na višini opravljajo le alpinisti, je stereotip. Na začetku je resda bilo tako, zdaj pa se ta področja razvijajo vzporedno, četudi je pri nas med izvajalci višinskih del še vedno dve tretjini plezalcev. "Alpinizem, športno plezanje, delo na višini in urejanje visokih dreves so področja, ki se prekrivajo. Oprema je podobna, četudi ne enaka – plezalni pas, ki se uporablja pri delu na višini, ni enak tistemu, ki si ga nadenemo pri urejanju visokih dreves, sploh pa je precej različen od pasu, ki je namenjen plezanju. Enako velja za drugo opremo, četudi vsa izhaja iz alpinistične. Na primer vponke so podobne, a vendarle razvite v drugi smeri: v alpinizmu so aluminijaste, lahke, ker se tam nagibamo k temu, da je oprema čim lažja, medtem ko imajo izvajalci del na višini zelo robustne, težke in tudi bolj vzdržljive vponke – nekatere so testirane za pet ton obremenitve," razlaga Strmšek.
Tudi o načinu izvajanja ima vsaka dejavnost svoje zakonitosti. "Vrvni manevri so drugačni pri alpinizmu, višinskem delu in urejanju dreves: pri alpinizmu plezaš navzgor, pri višinski delih se večinoma spuščaš ali prečiš, pri urejanju dreves pa gre za kombinacijo vsega tega. A vseeno – vse prehaja 'eno v drugo', in če vse poznaš, mnogo lažje improviziraš in tudi lažje presodiš, kaj je varno storiti."
Ali ukvarjanje z višinskim delom alpinista ohranja v kondiciji za plezanje? "Pri klasičnih delih na višini to ne velja oziroma velja bistveno manj, saj gre pri višinskih delih večinoma za prvino spuščanja po vrveh. Pri urejanju dreves pa to velja: pri gibanju po drevesu moraš poznati in uporabljati vso plezalno tehniko: prenašanje ravnotežja, veščino plezanja, opornih točk ..."

V tujini certifikat, pri nas pa ...
Pri nas višinska dela izhajajo iz "čistega alpinizma", v tujini pa je šel razvoj nekoliko drugače, predvsem zaradi večjih in bolj raznolikih potreb po delih na višini. Na naftnih ploščadih, denimo, morajo povsod imeti višinske delavce, specifična znanja dela na višini zahtevata gradnja in vzdrževanje nebotičnikov in nekatera dela se drugače, kot da jih opravijo ljudje, ki obvladajo tehnike dela na višini, sploh ne morejo opraviti, razlaga Strmšek, in da so podjetja v tujini, ki so se začela s tem ukvarjati, veliko vlagala v varnost in izobraževanje višinskih delavcev. Ti zdaj tam večinoma več ne izhajajo iz vrst plezalcev.
Kako se preverja, kdo je sposoben opravljati višinska dela? "V tujini moraš imeti certifikat, ki ga dobiš z izobraževanjem in izpitom. Pri nas država sploh ne predpisuje, katere pogoje mora človek izpolnjevati, da lahko opravlja delo na višini, in katera znanja mora imeti. Zdravniški pregled in varstvo pri delu sta edini pogoj, kar pa ne pomeni, da poznamo kakršnekoli vrvne manevre za višinska dela. Tako se pri nas tega lahko loti praktično vsak. To je narobe. Zgodilo se je, da je nekdo, ki je obrezoval smreko, prerezal vrv, na kateri je visel. Razmišljali smo, da bi izvajali izobraževanje za ta dela, a posluha od države še ni bilo."

Obglavljanje drevesu škoduje
Strmšek je s kolegi pred nekaj leti po spletu okoliščin začel tudi urejati visoka drevesa. Na seminar, ki ga je organiziralo podjetje Tisa za občine, da bi jim prikazali, kako se strokovno obrezujejo drevesa, je podjetje povabilo tudi plezalce, ki obvladajo vrvno tehniko. Zdaj je tako imenovanih drevesnih plezalcev v Sloveniji okoli 15.
Kako to sploh naredijo? "S fračo ali drugimi pripomočki se vržejo na drevo vrvi, s posebnimi tehnikami se naredijo sidrišča in varovališča na drevesu. Nato se vzpenjamo in spuščamo po vrveh, ob tem pa odstranimo suhe veje in drevo strokovno obrežemo, poskrbimo, da se 'prezrači' in 'zadiha', ohrani pa svojo obliko krošnje," pripoveduje Strmšek.
Letos je tako uredil okoli 50 dreves, visokih tudi do 25 metrov in več. "Visoko drevo zahteva svoj čas, včasih se ureja nekaj dni. Nizkih dreves pa lahko obrežemo tudi po deset dnevno." In kdo so naročniki? "Predvsem zavodi za varstvo naravne dediščine pa tudi nekateri upravljavci objektov, včasih občine. Privatni sektor še vedno najpogosteje izbira izvajalce, ki so cenejši in drevesa 'obglavljajo', čeprav je to dolgoročno dražje. Če se drevo strokovno obreže, naslednjih sedem do deset let ni dela z njim, če se obglavi, je čez tri leta enako visoko, kot je bilo prej, ali še višje, na nestrokovno odrezanih površinah začne trohneti, zelo hitro se razvijajo po obsegu in dolžini visoke veje," pravi. S prevodom evropskih navodil za obžagovanje dreves (European Tree Pruning Guide), ki jo je 2005. izdalo evropsko arboristično združenje, prevedlo pa podjetje Tisa iz Ljubljane, 2008, in sprejetjem odlokov, ki določajo odstranjevanje bele omele in prepovedujejo obglavljanja dreves, so se postavili temelji, a odloki ne predvidevajo sankcij za nestrokovno delo. Če nekdo drevo uniči, ne nosi nobenih posledic – v tujini bi dobil račun za povzročeno škodo.

Fascinantna drevesa
Drevesa ga navdušujejo. "Drevo povezuje generacije: naši predniki, ki jih nismo poznali, so se dotaknili drevesa, ki se ga dotikamo zdaj mi in se ga bodo dotikali tudi naši potomci, ki jih ne bomo poznali. Poleg tega so fascinantna po svoji velikosti in po zgodovini, nekatera so živi fosili, kot denimo ginko, ki raste že 200 milijonov let. Drevo je največje in najvišje živo bitje na svetu: ogromne sekvoje – najvišje merijo čez 100 metrov, največje po masi in prostornini pa okoli 80 metrov – so več kot 2000 let stare. Ko stojiš pod takim drevesom in se ga dotakneš, je to poseben občutek."
Tudi doma imamo drevesa, ki jemljejo dih. "Pred leti smo urejali platane, ki rastejo v Celju pri hortikulturni šoli, visoke so nekaj več kot 40 metrov in so najvišje v Sloveniji. Eni je grozilo, da se prelomi. Sanirali smo jo, jo obrezali, razbremenili veje, povezali vrhove in jo, ker je bila razpoka velika, zvijačili skupaj. Ko stojiš pod to platano, se niti ne zdi tako velika, ko si na njej, pa začutiš vso njeno mogočnost: bil sem že 30 metrov visoko, kar je že zelo veliko za običajno drevo, ljudi spodaj se skoraj več ne prepozna, pa je bilo nad menoj še celih 15 metrov. Ali ko smo obrezovali 300 let stare lipe v Kotljah na Koroškem – ne moreš, da ne bi pomislil, kakšno zgodovino ima ... In ne morem razumeti, da bi tako drevo nekateri, meni nič, tebi nič, podrli, da jim nič ne pomeni. Ljudje drevesa zlahka uničimo. Zato sem vesel, da so v ZDA zaščitili te ogromne sekvoje. Saj niti ne vemo, koliko so stare in koliko let lahko naravno dočakajo, ker razen onih, ki so jih ljudje uničili, ker so naredili skozi deblo predor in so zato umrla, se podrla, sploh še nismo bili priča njihovemu naravnemu koncu. Meni se preprosto zdi fascinantno, da so tam rastla že v času starega Rima in rastejo še zdaj."

Tatjana Vrbnjak

Po istrskih vasicah

Zora Štok: Slovenska Istra je nadvse primerna tudi za jesenske izlete

Odlična vina, izvrstna kulinarika, vrhunsko oljčno olje, češnje, fige in mandljevci so samo delček tistega, kar ponuja naša Istra. Čeprav slovenski del Istre zavzema le dobro desetino polotoka, pa tudi na tem majhnem prostoru najdemo razgibano pokrajino, prijazne in gostoljubne ljudi, vasice, skrite po dolinah, daleč proč od turističnega vrveža. Dežela refoška, najbolj črnega od vseh črnih vin. In v soseščini kraška pokrajina, v kateri zori teran in se suši pršut.
Da se vse ne vrti zgolj okrog hrane in pijače, se lahko prepričamo v nekaterih majhnih istrskih vasicah. V katerih se zdi, da se je čas ustavil. A ne tako, da bi izumirale, pač pa tako, da jih je zaradi njihovih skrivnosti, običajev in kulturnega bogastva, ki ga nosijo v sebi, vredno obiskati. Izlet po šavrinskih vaseh (www.autentica.si) zna biti pravo doživetje. Pomjan, Koštabona, Padna in Krkavče. Pomjan se dviga 405 metrov nad morjem in je najvišjeležeča šavrinska vas, razgled je, še posebno po dežju, ko se obzorje zjasni, neprecenljiv. Tržaški zaliv na dlani, daleč v ozadju Triglav z Julijskimi Aplami in Dolomiti. Ni Pomjan kar tako priljubljena izletnika točka mnogih pohodnikov, kolesarjev in planincev. Koštabona je vas, znana po ohranjeni vaški arhitekturi. Tloris vasi spominja na elipso in iz osrednje vaške ulice vodijo poti na posamezna dvorišča. Sicer pa je vas imela pomembno vlogo že v antiki, v njej je bila strateško pomembna rimska utrdba, ki je varovala takratne trgovske poti. Tudi vas Krkavče ima za seboj dolgo zgodovino, saj tam najdemo 2,5 metra visoki kamniti spomenik iz 1. ali 2. stoletja pr. n. št. z dvema vrisanima človeškima podobama. Padna, vasica v zaledju Pirana, je značilna zavoljo svoje tipično istrske strnjene pozidave in je uvrščena med kulturne spomenike prve stopnje.

 
  Padna (Jaka Jeraša)                                                               Štanjel (Natalija Jurše)

A tudi na Kraškem robu, kjer se srečata Istra in Kras, najdemo znamenite vasice, ki jih morda vsaj po imenu spoznamo, saj nas nanje opozarjajo table ob avtocesti. Tisti, ki so se vozili do Črnega Kala in potem naprej proti Istri, imena Socerb, Sočerga, Osp, Hrastovlje, Smokvica in Kubet dobro poznajo. A večina nič več kot to. Le redki s(m)o kdaj zapeljali proti tem vasicam in si jih pobliže ogledali. So pravljično lepe, turistično neznane in zato še posebno pristne. Burna zgodovina in čudovito naravno okolje jih naredita še bolj zanimive in vredne ogleda. Podatek, da je tam dolga leta potekala politična meja med Benečani in Habsburžani, je dovolj zgovoren, da obudimo znanje zgodovine.
Delček zgodovine pričara tudi izlet po poteh Šavrink. Slovenija, Italija, Hrvaška – tri države, skozi katere je pot vodila Šavrinke. Ne le kraji, tudi ljudje na tistem koncu še pomnijo tradicijo starodavnega trgovanja in v sodelovanju s potomci Šavrink in Šavrinov pričarajo nekatere zabavne običaje iz preteklosti. Tako kot nekoč Šavrinke se pot začne v Gračišču in vodi proti Buzetu in Motovunu, kjer so Šavrinke kupovale jajca. Preko Kubeda vodi pot nazaj proti Trstu.
To je samo nekaj drobcev in zanimivosti, ki jih skrivata naša Istra in Kras. Za začetek dovolj, da vzbudijo željo po obisku dežele refoška in krajev, kjer zori teran in se suši pršut.

Zora Štok

KDO SO BILE ŠAVRINKE

Šavrinke so bila dekleta in žene iz slovenske Istre, imenovane tudi Šavrinije ali Šavrine. Zaradi velike revščine in gospodarske krize so hodile v Trst prodajat kmečke izdelke, glavni zaslužek so prinesla jajca, zato jih imenujejo tudi jajčarice. Zaznamovale so predvsem čas od konca 19. stoletja do konca druge svetovne vojne, nekatere tudi dlje. S prodajo domačih izdelkov so se začele ukvarjati po osnovni šoli, ki je takrat imela šest razredov. V posel so jih vpeljale mame, babice, sestre, tete ... S tem so se ukvarjale do poroke, če pa je bila revščina res velika, tudi po njej.