Išči

Novosti

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Zasnežena narava, 29. 1. 2018, Avtor: Boris Štupar

Objavljalci

Authors

Arhiv

Sneg je brisal sled

Polet - Jaka Lucu: Novice iz Nepala so bile v oktobru podobne odtenku neba. Mračne. Plazovi in snežni viharji na goratem severu Nepala so vzeli šestindvajset življenj.

Sredi oktobra so iz različnih virov prihajale tudi ocene, da manjka vsaj še nekaj ducatov ljudi, morda celo sto, morda celo več kot sto. Večino umrlih je med pohodom na Anapurninem krogu, zelo priljubljeni pohodni poti kakšnih sto petdeset kilometrov oddaljeni od Katmanduja, ujel snežni vihar. Vemo, oktober je vrhunec pohodniške sezone v Nepalu, ponavadi se v podnožje Himalaje z vsega sveta vsako leto zgrne 100.000 turistov pohodnikov, poti so dobro uhojene in povezane med seboj, spanje v lokalnih malih hotelih del šarma.
Snežni vihar oktobra je bil presenečenje, seveda je bil. Oktober v Nepalu je namreč vremensko stabilen, vsaj zgodovinsko gledano je bil. Toda ostanki ciklona Hudhud, ki je nekaj dni prej razmetaval jugovzhodni del Indije, je nad Himalajo poslal snežne nevihte. Kako se je lahko zgodilo, da je toliko ljudi obtičalo sredi hude nevihte, za katero je bilo jasno, da prihaja, si doslej nihče ni znal razložiti. Tako je pač bilo.

Največ ljudi je po pisanju mesečnika Outside umrlo na območju okoli Thoronga Laja ali prehoda Thorong, na vhodu v nepalsko regijo Mustang, na najvišji točki Anapurninega kroga. Ta je sicer za dobrih devetdeset metrov višja od baznega tabora Mount Everesta, a še vedno najnižja za prehod med verigami Anapurne na jugu, kjer vrhovi dosežejo tudi 8000 metrov, in Damodarjem na severu, kjer vrhovi dosežejo 6000 metrov in več. Thorong La povezuje tudi vasi Manang in Jomsom.

Pohod po Anapurninem krogu ponavadi traja dva, največ tri tedne. Večina pohodnikov, saj večinoma niso začetniki, najraje potuje neodvisno, nosače občasno najemajo lokalno. Nosači so včasih stari tudi samo dvanajst ali trinajst let in opremo do naslednje postelje pohodnikom odnesejo direktno, pohodniki si vmes vzamejo čas za ogled okolice.
Pohod čez prehod Thorong je velik izziv tudi za fizično in duševno najbolje pripravljene pohodnike, na pot se ponavadi odpravijo pred zoro. Nosači opremo odnesejo dan prej, pohodniki imajo s seboj le vodo in hrano, njihov edini cilj je doseči naslednjo posteljo še pred trdo nočjo.
»Najmočnejši del viharja je Anapurno zadel okoli poldneva. Kadar vidim viharje, ki se selijo proti Himalaji, strankam svetujem, naj ne tvegajo. Kadar se viharji dvignejo iz Bengalskega zaliva, so stvari še veliko bolj nepredvidljive. To je povsem nekaj drugega.«

Tako je dejal Michael Fagin, priljubljeni meteorolog in napovedovalec vremena na EverestWeather.com. In to – povsem nekaj drugega – je večino pohodnikov zadelo ravno v trenutku, ko so se približevali višjim pobočjem prehoda, kjer je pot polna majhnih in večjih pasti. Ob lepem vremenu je pot dobro videti, a ko se okoli nog vrtinčni sneg, se pot očem izgubi, pokrajina ne ponuja skoraj nobenih opornih točk, iskanje smeri postane nepredvidljivo.
»Velik del poti je kamnit, a kdor nima dobrega pregleda nad potjo, se lahko izgubi in to hitro. Območje je namreč prostrano, a okolica ne ponuja nobene opore očem. Vse je videti isto.«
Tako je iz izkušenj za Outside povedal Pete Athans, veteran vzponov na Everest in reden obiskovalec na tem območju.
Fagin je povedal tudi, da so zbrani in obdelani podatki kazali na to, da je med neurjem na nekaterih predelih Himalaje padlo tudi po petnajst centimetrov dežja.
»Matematična enačba, ki deževne padavine prevede v sneg, je preprosta. 2,5 centimetra dežja je enako 25 centimetrom snega. To pomeni, da je ponekod zelo hitro zapadlo skoraj dva metra snega.«
Tako je čez prst izračunal Fagin. Torej je vidljivost padla skoraj na nič, sproti so se sprožali manjši plazovi. Ti sicer niso posebno mogočni, a pohodniku lahko spodnesejo noge in seveda lahko povsem zametejo pot. Orientacija v prostoru postane skoraj nemogoča. Pohodniki, ki so bili prepričani, da se proti Nepalu podajajo v suhem obdobju, so bili seveda povsem šokirani. Čakanje na trenutek, ko bi vihar prešel, bi skoraj gotovo povzročilo hudo podhladitev in pojav višinske bolezni. Spust bi bil najboljša rešitev, če bi bila vidljivost seveda vsaj približno primerna. Fagin meni, da se je sicer večina odločila za spust, a so se ljudje zelo verjetno izgubili in zmrznili.
Trije preživeli Izraelci so po dramatičnih dogodkih zbranim poročevalcem povedali, da so se zatekli v pastirsko kočo, a večina pohodnikov je bila prepričanih, da niso dovolj pripravljeni za bivanje na taki nadmorski višini, in so se odločili za spust proti Muktinathu. Za večino je izginila vsakršna sled.

Ko se je vihar umiril, so iz »The Trekking Agencie's Association of Nepal« sporočili, da so z različnih delov okrožja Manang rešili 77 pohodnikov. Med pogrešanimi je tudi nekaj domačih pastirjev, ki niso ubežali viharju.
»Med mojimi strankami se jih je nekaj odločilo za vzpone, deset dni prej sem jih opozoril na prihajajoči vihar. Povedali so mi, da je bil sicer nenavaden, a nikakor ne 'zunajserijski'. Ostanki monsunske dobe se v zadnjih letih potegnejo v oktober,« sta ugotavljala tako Fanig kakor Athans.
Da bo orkan iz Bengalskega zaliva sprožil snežni vihar nad večjim delom Himalaje, se je vedelo dva dni prej, poleg tega internet in mobilni telefoni v Himalaji odlično delujejo, večini mlajših pohodnikov je zato celo uspelo osvežiti stanje na facebooku. Morda so podcenili opozorila, morda so informacije dobili prepozno. Preiskava se nadaljuje.

19.11.2014

 Prirejeno po Outside magazine 

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

  • Število objav: 45948

Novosti