Jaša Saražin: Pred nekaj leti sem prvič slišal, da imamo v Sloveniji približno 400 vrhov, ki se dvigajo preko 2000 metrov visoko.
Ta nedolžna informacija je hitro poskrbela za to, da sem najprej preštel moje do tedaj osvojene dvatisočake, za tem pa je začela tudi vplivati na nadaljnji izbor tur. Spodbudila je mojo raziskovalno žilico, da sem začel brskati in odkrivati znane in manj znane predstavnike slovenskih dvatisočakov. Seveda sem še vedno redno rad zahajal na meni ljube Košuto, Begunjščico, Krn in druge iz mojega železnega repertoarja, pa tudi tujih vrhov se nisem branil. Vendar ko se je pokazala priložnost, sem se z veseljem zapodil tudi na nove, manj znane in zapostavljene vrhove, ki jih ne obišče prav veliko ljudi.
V dobrih petih letih, odkar obiskujem dvatisočake, se je nabralo za lep pušeljc spominov. Nekaj jih je vezanih na kopno obdobje, nekaj na zimsko, nekaj na brezpotja, kakšno pa tudi na alpinistično smer, ki me je pripeljala na vrh hriba. Prav tako je bila družba, s katero sem obiskoval dvatisočake zelo pestra: večinoma v dvoje v moški ali ženski družbi, nekajkrat nas je celo manjša skupinica skakljala po hribih, pogosto pa sem se obiskov gora lotil tudi sam.
Od minulih spominov bi morda izpostavil le eno kratko anekdotico. Poznam številne, ki so si za svoj prvi dvatisočak izbrali prav Triglav. Mene je bolj v začetku hribovske kariere dvakrat objektivno zavrnil in za tem sem si rekel, da se mi z njegovim obiskom prav nič ne mudi. Nekaj let kasneje, pa naju je s Klemnom, na lep nedeljski dan, ko sva izplezala preko Slovenske smeri na ledenik, prijazno povabil k sebi. Na Kredarici ni bilo nobene gneče in zato sva kljub temu, da pred tem nisva nameravala na vrh, poprijela za jeklenice in na celi poti in vrhu srečala le peščico ljudi. Tako je Triglav zasedel šele moje 68. mesto.
Za zaključek paketa prvih stotih pa sem si želel velikopotezno stopiti na Triglavovo ženo Škrlatico preko Dolkovih špic. V ta namen sem celo malo taktiziral in nekaj časa ostal na številki 97, da bi ob primeru dobrega vremena zaključil svoj projekt … žal pa sem bil to poletje službeno zelo zaseden, ko sem pa imel čas, pa pravega vremena ni bilo. Zato sem se naposled odločil, da kar nadaljujem s svojim dosedanjim tempom zbiranja in sledim trenutnemu navdihu in možnostim … te so me minulo soboto še z Matijem in Vančem pripeljale na bohinjske konce, kjer smo si vzeli cel dan časa in uživali na Stogih. Najprej smo po lažjem kaminu prilezli na vrh Jezerskega Stoga, za tem smo našli dva prehoda, ki sta nama zagotovila malo telovadbe preden smo se lahko usedli na Evo in sledilo je dolgo poležavanje na Adamu in še daljše na Prevalskemu Stogu. Čista uživancija, mir in dobra družba. To je tisto, kar je najlepše v hribih. Žal pa prepogosto na to pozabim(o) in norimo po hribih; da vidimo čimveč, da preplezamo dolgo smer, da prehitimo slabo vreme, da preizkušamo svoje zmožnosti, itd; preredko pa se uležem(o) na travo in prepustimo soncu, gorskemu zraku in šepetanju vetra.
Seveda je potrebno najti pravo razmerje med turami, ki zagotovijo potrebno dozo adrenalina in takimi, ki sprostijo telo in duha. Med prvimi stotimi dvatisočaki mislim da mi je to razmerje skoraj uspelo uloviti; me pa prav zanima kako bo v drugem paketu stotih in seveda ali bom do tam sploh prišel … Najprej pa seveda pričakujem dobro zimo, da bom lahko nadoknadil vse zamujene dneve v hribih, za katere sem bil prikrajšan poleti.