Delo, Šport: ... Trije mušketirji v južni steni Matterhorna
Franček Knez uresničil drugo točko svojega alpinističnega načrta
LJUBLJANA - Trojica mušketirjev (to je tudi ime nove smeri v J steni Matterhorna) Tone Galuf, Franček Knez (oba člana AO Impol) in Joka Tučič (AO TAM) so se v Švico odpravili 9. t. m. Naslednji dan je že stal njihov šotor v neposredni bližini žičnice, sami pa so se vzpenjali proti koči Hornli.
Kljub temu, da je snežilo, so Tone, Franček in Joka že navsezgodaj 15. t. m. vstopili v južno steno »evropskega lepotca« Matterhorna. Ta je sicer mnogo manj znana kot njena severna soseda, težavna pa ni zato prav nič manj, le ledišč ni v njej. Od naših alpinistov jo doslej menda še nihče ni obiskal, sicer pa tudi drugih ne premami prav pogosto. Krušljiva je in mestoma previsna.
Prvi dan so preplezali 17 raztežajev s 45 m dolgo vrvjo. Začeli so z najnižje točke osrednjega skalnega podstavka in plezali skoraj naravnost navzgor čez plošče in po izraziti zajedi (3 R, V, AO) do stika s klasično smerjo Benedetti-Carrel. Preplezali so več kot polovico stene, bivak pa je bil mrzel in nič kaj prijeten.
Naslednji dan jih je zdelovala še višina, težave pa tudi ni manjkalo, posebno še streha v zgornji tretjini, ki jo je Franček zmogel prosto (V). Po 36 raztežajih in 19 urah (efektivnega) plezanja so drugega dne zvečer bivakirali nekako na stiku z varianto Bignami-Bonetti (1953), kjer so vzpon tudi končali. Naslednji dan so se spustili na polico in po njej prečili v Z steno, po kateri so sestopili. Spet je naletaval sneg in pošteno so bili utrujeni. Več kot 1100 m visoka stena in (Frančkova) ocena V, AO, pove vse. Za večino bi bila namreč ocena »kako stopnjo« višja.
F. S.
Niso člani AS Jankovac
Ob nedavni nesreči v Peruju so se v novice prikradle nekatere netočnosti. Ker bi jih bralci lahko napačno povezali z našim dosedanjem poročanjem o alpinizmu v Osijeku, smo dolžni pojasnila. Že pred tednom dni, ko o nesreči ni bilo še nič znanega, smo namreč pod naslovom Novice s Hrvaške zapisali, da udeleženci tega potovanja nimajo posebnih alpinističnih izkušenj. Dodajmo k temu še, da tudi niso člani AS Jankovac. In če vse to povežemo, je sporno tudi poimenovanje »1. slavonska alpinistična odprava«, čeprav je res, da v drugih republikah še nimajo dodelanih poimenovanj. (Pri nas bi bila to skupina planincev, akciji pa navadno rečemo »treking« - popotovanje.)
Dejstvo, kako vztrajno so zahtevali v Peruju deponiranje čeka (za 8 -10.000 ameriških dolarjev), preden so odobrili polet helikopterja, pa ponovno opozarja na vprašanje kritja tovrstnih stroškov. Ob tem, da naša GRS brezplačno rešuje vse, ki so tega potrebni, pa se ni mogoče niti posebej zavarovati za plačilo stroškov reševanja v tujih gorah (čeprav naj bi po neki logiki tudi te krile skupnosti zdravstvenega zavarovanja).
FRANCI SAVENC
ALPINISTIČNE NOVICE
Obiskali so Grossglockner
AO Kozjak je imel od 17. do 19. t. m. ledeniški tečaj v skupini Grossglocknerja. 11 članov je opravilo 15 vzponov v desnem delu stene Velikega Kleka (ozebnik desno od Welzenbachove smeri: IV/45° in sestop po Berglerrinne). Dvakrat so prespali v bivaku.
Na področju Grossglocknerja je bilo tudi 35 članov AO Ljubljana-Matica. Večina - med njimi so bili tudi udeleženci letošnje AŠ - se je povzpela na najvišji vrh Visokih Tur. Dve navezi pa sta preplezali V greben (III+, 1000 m), in sicer v vzponu in sestopu (Igor Krevelj-Georg Mejak in Lidija Honzak - Vlasta Kunaver). Vreme je bilo idealno, oviral pa jih je novozapadli sneg, ki so ga mestoma gazili do kolen.
Vzponi Zagrebčanov
Edin Alikalfič-Leptir in Mario Bago sta 18. t, m. preplezala Ljubljansko v Steni, dan kasneje pa še Obraz Sfinge. Branko Ognančevič-Džuzepe pa je v soboto ( z Borisom Čujičem-Inkijem, za Zagrebčane je značilno, da so skoraj bolj poznani po vzdevkih kot priimkih) prosto preplezal Raz Slovenskega stebra (striktno po Knezovi smeri!). Spodnji del ima oceno V/III-IV, zgoraj pa sta po dve mesti z oceno VI in V+, sicer III-IV. Dan kasneje pa je (v spodnjem delu najbrž z novo varianto) Ognančevič z istim partnerjem skušal PP še Bohinjsko. Toda v zadnjih raztežajih ju je presenetilo slabo vreme in moral se je dva krat prijeti za klin. Snežana Bilač (AO Velebit), Tin Ijakovac, Lenko Matejčič in Erih Neuhold (vsi AO Zagreb-Matica) pa so v soboto ponovili Hornovo smer.
Zanimivi kombinaciji
Darko Hrovatin, Jurij Nabergoj, Oton Naglost in Boris Sever (vsi AO Vipava) so 5. t. m. želeli preplezati Steber revežev v Mojstrovki. Ker pa niso našli vstopa, so začeli po Kaminski. Tu pa je tekla voda, zato so prečili in izplezali po prvotno zamišljeni smeri. Teden dni kasneje sta Hrovatin in Kodele preplezala še bolj zanimivo kombinacijo v Nad Šitom glavi. Začela sta po Razu, nadaljevala čez Streho (manjkajo svedrovci, potreben je vsaj en vijak!) in izplezala po smeri pastirja Jozla. Teden dni kasneje sta ponovila Perčičev steber v Vežici.
Sklepi KA PZS
Začetni poletni alpinistični tečaj komisije za alpinizem PZS bo letos od 21. do 27. avgusta. Razpis pripravlja Jani Bele, ki bo izbral tudi najprimernejše mesto.
Memorialni alpinistični tabor pod Malim Koritniškim Mangrto in bo od 3. do 11. septembra. V sodelovanju s KA PZS ga bodo pripravili člani AO Nova Gorica, namenjen pa je zlasti izkušenim alpinistom (izjemoma starejše pripravnike v navezi z alpinistom), saj so vse smeri tam naokoli zelo zahtevne. Vodstva AO morajo prijave svojih članov (za oprostitev pologa) poslati najkasneje do 20. avgusta, KA PZS pa si pridržuje pravico selekcije.
Za naša predstavnika na taboru ENSA v La Berardu (Francija) je bila izbrana naveza AO Ljubljana-Matica Zvone Drobnič-Pavle Kozjek.
Opravili so inštruktorske izpite
V soboto 18. t. m. je opravilo izpite za inštruktorje alpinizma 15 alpinistov. Novi IA so postali: Cene Berčič, Frane Kemperle (AO Kamnik), Tomaž Groboljšek, Franc Intihar (AS Litija), Milan Velikonja (AO Nova Gorica), Rok Kolar, Franc Pušnik (AS Prevalje), Bojan Kranjc (AO Postojna), Aleš Fajgelj, Marija Frantar, Goran Suzič (AO Rašica), Franc Tomše (AO Slovenj Gradec), Stane Horvat (AO TAM), Darko Hrovatin in Davorin Kodele (AO Vipava).
Bombarderska v Lanežu
Zdenko Razbornik in Igor Radovič, (AO Črna) sta 12. t. m. preplezala še eno novo smer v Lanežu - Bombardersko (IV/III, 120 m). Nova smer poteka levo od druge trikotne stene, vstop pa je kakih 25 m levo od izrazitega kamina, kjer začenja Neznana.
Iz AO Črna pa sporočajo še, da niso aktivni le v stenah. Lotili so se tudi čiščenja struge Meže (na področju rudnika v Žerjavu). Z denarjem, ki ga bodo s tem zaslužili, bodo izpopolnili opremo.
Obilna bera članov goriškega AO
Tomaž Kašca in Robi Rot ter Domen in Vili Černuta, zadnja dva sta iz Loga pod Mangrtom, sicer pa člana Soškega AO (drugi člani AO Nova Gorica) so 21. maja opravili prvi vzpon prek Z stene Krnice v Loški steni. Ocena nove smeri (prve v tej steni!) je spodaj III, zgornjih 200 m IV-V (skupna višina okoli 400 m, 6 h). Pavla Kurinčič in Peter Podgornik pa sta 5. t. m. preplezala J steno Batognice - levo od Vzhodnega stebra - kar je verjetno tudi prvenstveni vzpon (V/III-IV, 400 m, 5 h). Mirjam Bizjak in Milan Velikonja sta 11. t. m. preplezala Zajedo v Nad Šitom glavi, dan kasneje pa Hudičev steber. Kurinčičeva in Podgornik pa sta v soboto opravila 1. P Vzhodnega raza Rušice (desno od Vršaca). Menita, da bi morala biti ocena spodaj nekoliko višja, potrebno bo pa tudi še ugotoviti, kako je s smerjo Levi mezinček. V nedeljo pa je Podgornik z Ivanom Rejcem preplezal novo smer v SV steni Jerebice. Posvetila sta jo izgubljenim prijateljem, ocenila pa s V+/V, AO, IV, 400 m, 6,30 h. Poteka po izrazitem kaminu med Metuljem in Gselman-Wagner.
V Kompoteli in Planjavi
Janez Benkovič je 2. t. m. v dveh urah opravil 1. P. Desne smeri (Ažman-Volkar: AR 3) v Kompoteli. Tam, kjer vodi smer desno po polici na SV raz, je splezal naravnost na vrh (nova varianta - 100 m, IV/II). Za smer predlaga tudi korekturo ocene: V+, A0/IV-V. Dva dni kasneje pa sta z Boštjanom Griljcem opravila še 2. P. smeri Rdeči vrag v Planjavi.
Še trije kamniški prvenstveni
Bojan Pollak je 21. maja z Danilom Golobom preplezal prvenstveno smer (Rdeči raz: IV/III), v Kalškem grebenu. Naslednji dan je preplezal še drugo (Prvi tango: IV/II) v isti steni. Kaker in Nadvešnik (vsi AO Kamnik) pa sta novo smer (Majsko: V, Al/III, 100 m, 2,30 h) preplezala v Rogatcu.
Iz sporočila Tolmincev
Boris Ivančič in Davorin Žagar sta 11. t. m. opravila prvenstveni vzpon (Kamin: 1. R V+, A 1, sicer III-IV, 250 m) v SV steni Stadorja. Milan Nikolič in Vlado Skubin pa sta začela nekoliko desno, višje nujno smer prečila in svojo smer končala na levi III-IV). Dan kasneje sta Ivančič in Žagar opravila 1. P Smeri skozi preduh (čudovit rov, dolg okoli 20 m) v Malem Skednju: V/4-(20 m)/IV, 120 m, 2,30 h, potem pa so Ivančič, Lado Lukman in Skubin (vsi člani Soškega AO) ponovili smer Cesar-Comici. Njihovo mišljenje je, da je ocena previsoka. To je prava »trentarska« smer s travnatimi vesinami, težave pa so le mestoma IV. stopnje. Sporočili so tudi, da je bila ponovitev Huljeve v Jerebici šele tretja, 2. P sta opravila Skubin in Žagar. Podobno je, kakor kaže, še z dvema ali tremi podatki, ki jih bo potrebno znova preveriti.
Hansel v steni Wandfluchborna
Ljubo Hansel (AO Kozjak) je s Franciscom Garrido-Velascom iz Španije (lani se je sam povzpel na Anapurno III, 7577 m) obiskal gore nad Zermattom. Toda nista imela sreče, slabe vremenske razmere, predvsem pa veliko novega snega, so jima preprečile večino načrtov. 30. preteklega meseca sta preplezala ozebnik (V, 80/50-55°) v levem delu V stene Wandfluchhorna (3650 m, sosed Matterhorna) Kakšne so bile razmere ilustrira podatek, da sta od Črnega jezera do koče Hornli gazila kar pet ur. Ob 2. uri ponoči sta potem vstopila v klasično smer, ki vodi prek V stene, toda potem ko sta dosegla Glavo, sta morala po gredini prečiti na greben Hornli, da sta lahko dovolj varno izplezala na vrh (vsa smer IV-V, 55°, okoli 1200 m). Potem pa sta sestopala in se spuščala polnih deset ur, saj sta se neredko ugrezala celo do pasu.
Na kratko
Davorin Gomilšek in Samo Žnidaršič (AO TAM) sta 4. t. m. preplezala Vzhodni steber Križa z izstopno varianto Antloga-Flaustemer in S grebenom. Iz AS Železniki so sporočili, da sta Marko Čufar in Franci Šubic 12. t. m. ponovila Smer pastirja Jozla, Franci Jensterle in Matevž Potočnik pa Zajedo - obe v Nad Šitom glavi. Edin Motain in Ivan Štornik (AS Prevalje) sta tega dne ponovila Kamniško v Vršičih in sestopila po Lukmanovi. Dare Božič in Edo Pavlič (AO Kamnik) sta 18. t. m. preplezala Smer treh svedrovcev, dan kasneje pa še Pibernik-Črnivec in Iglič-Verbič (v sestopu), vse v Štruci. Mitja Andrenšek in Vili Guček, člana AO Trbovlje pa sta nad Korošico preplezala Centralni steber in Beli raz Dedca ter kamniško v Vršičih.
Tokrat so se prosti plezalci izkazali v Vratih in Tamarju
Prosta ponovitev Čopovega stebra, Šlosarske in Ljubljanske, v Šitah smeri JLA in Bohinjske v Travniku Variante
LJUBLJANA - Plezalci, ki so načrtno krepili kondicijo in pilili tehniko na »Rimcu« (Rimski zid, priljubljeno vadišče mladih plezalcev) ter se spomladi preskušali v Vežici, Koglu in podobnih stenah, so, kakor kaže, dobro pripravljeni. Prve letošnje velikopotezne proste ponovitve to nesporno dokazujejo.
Marko Klopčič in Rok Kovač (Akademski AO) sta 18. t. m. preplezala Peternelovo smer s Čopovim stebrom. Kar daje tej turi še posebno veljavo - če izvzamemo, da je bila temperatura nad 2000 m pod lediščem in da so morali lomiti ledene sveče, da so prišli do oprimkov - je Kovačeva PP. Peternelovo smer (1. PP!) je ocenil s VI (svedrovci) in več mest V+, Čopov steber pa VI - (dve mesti, ostalo lažje). V stebru se jima je zaradi poslabšanja razmer pridružil še Peter Čižmek (Obalni AO), ki se je do tod povzpel sam po Bavarski smeri.
Steno sta ta dan preplezala tudi Ines Božič (Obalni AO) In Janez Skok (Akademski AO). Helbo sta oba ponovila prosto (verjetno 3. PP, za ameriško navezo in Tomazinom), Čopov steber pa v celoti le Skok. Božičeva se je zaradi mraza in sneženja prijela za nekaj klinov v zadnjih dveh raztežajih. To je bila 2. PP kombinacije Helba - Čop.
V nedeljo so kljub dežju nadaljevali. Čižmek in Kovač sta prosto preplezala Šlosarsko (2. PP) in jo ocenila za spoznanje težje kot Tomazin (VI-/V+): eno mesto VI, ostalo V+ in lažje. Pravita pa, da je to zanimivi smer in vredna (prostega) ponavljanja. Božičeva in Skok pa sta opravila 3. PP Ljubljanske smeri. Menita, da streha ne zasluži ocene VI+ (morda VI-), težji je prvi raztežaj in poč po prvi prečnici.
Pavle Kozjek (AO Matica) je v soboto začel s SP smeri Belač-Zupan v Šitah. Potem je sestopil po Jesihovi in šel še v Raz Jalovca. Toda poldrugi raztežaj pod robom stene se je moral obrniti, ker je bila v previsu velika ledena sveča (sploh so bile v steni še precej zimske razmere). Na vrh je potem splezal po Hornovi, sestopil skozi Ozebnik in za konec tega malega »maratona« preplezal še Juvan-Šteblaj (IV+) v Kotovi špici.
V Šitah sta ta čas plezala Domžalčana Janez Jeglič in Silvo Karo. Prosto sta ponovila (5. PP, VI+, VI...) smer JLA, ki sta jo na klasičen način preplezala tudi člana AO Rašica Janez Roš in Tone Štancar. Jeglič in Karo sta - potem, ko sta sestopila po smeri Jesihove - prosto preplezala še Bohinjsko smer (V/III-IV).
V nedeljo pa sta navezi Jeglič-Karo in Kozjak-Roš prosto (kot drugi) ponovili še Varianto v Travniku. Najtežje mesto (previs, 2 R pred združitvijo) so ocenili s VI + in izrazili domnevo, da so ga ob 1. PP odplezali desno.
FRANCI SAVENC
Zimska sezona gre Poljakom ( 27. 6. 83 )
Nekateri neradi priznajo, da so poljski alpinisti odprli zimsko sezono v Himalaji - Prvi so se pozimi povzpeli na sedemtisočak, presegli višino 8000 m in stali na Everestu
Letos 29. maja je minilo natanko 30 let, odkar sta Novozelandec Edmund Percival Hillary in Šerpa Tensing Norgaj kot prva stopila na vrh najvišje gore sveta, na 8848 m visoki Mount Everest. Za zgodovino je teh 30 let malo, vendar je bilo v tem času na najvišji gori veliko zanimivih dogodkov, žal pa tudi tragičnih ni bilo malo.
Kako in pod kakšnimi imeni so domačini začeli zaznavati »vrh nad vrhovi« ne vemo. Iz kasnejših obdobij pa so ostale zapisane različne oznake. Danes je na kitajski strani uzakonjen zapis (v latinici) Qomolangma, Nepalci pa so se - prav tako pred nekaj leti - odločili za Sagarmatha.
Vemo tudi, da so vsaj leta 1590 narisali prvi zemljevid s Himalajo in da so Everest (kot Peak XV) prvič trian- gulacijsko določili leta 1849 ali pa 1850. Kot najvišji vrh pa so ga ustoličili šele izračuni Indijske zemljemerske družbe leta 1852.
O organiziranja odprave, ki naj bi osvojila najvišji vrh sveta, so resneje začeli razmišljati leta 1906, leta 1921 pa so jo naposled uresničili. Nato je bilo odprav vse več.
Do danes so kronisti zabeležili že vse mogoče podatke, ki pa se med seboj tudi razlikujejo. Predvsem zaradi nerazčiščenega vprašanja sporne kitajske odprave in tega ali se je Burke po uspešnem vzponu prek JZ stene
(1975) ponesrečil preden je bil na vrhu ali šele med sestopom.
Zadnja odprava, ki se ji je posrečilo povzpeti na vrh, je bila ameriško-nemška pod vodstvom Gercharda Lenserja (ZRN). Menda so opravili 52. in 53. pristop na vrh. 7. maja letos so bili na vrhu štirje Američani in Šerpa, 14. preteklega meseca pa še dva Američana in en Šerpa.
Izredno se je povečalo število odprav, ki so skušale priti na vrh. V prvem desetletju (1953-63) jih je bilo le šest, v naslednjem že devet, v zadnjem pa že 36. Temu primerni so tudi uspehi. Od leta 1975 je bila vsako leto uspešna vsaj ena odprava.
Največ iz ene ekipe jih je bilo na vrhu v predmonsunski sezoni (spomlad) leta 1978, in sicer kar 16. To odpravo je vodil Karl-Maria Herliggkofer. Tri manj je imela na vrhu jeseni leta 1979 odprava Gercharda Schmatza, vsestransko uspešnih sovjetskih alpinistov (vodja Evgenij Tam) pa je bilo na vrhu 11 spomladi 1982.
Najuspešnejše so bile odprave, ki so poskušale v predmonsunskem obdobju. 79 njihovih članov je bilo na vrhu, v jesenskem obdobju pa le 50. Toda trije so bili tudi že v zimski sezoni in eden celo v monsunskem obdobju!
Morda je bolj zanimivo, kako so bile sestavljene naveze? Največ je bilo seveda dvojk, ki jih je bilo uspešnih kar 32. Sedemkrat so bile uspešne trojke, solistov - torej brez tovariša v navezi - je bilo že sedem, štirikrat so uspele štiričlanske naveze, dvakrat sedemčlanska »skupina«, po enkrat pa peterka in deveterka.
Med 133 imeni so tudi štiri ženske. Prva je bila Japonka Junko Tabei, sledila ji je Tibetanka Fan Tog, pa Polja-kinja Wanda Rutkiewicz in nesrečna Hanelore Schmatz, ki pa je med sestopom umrla. Enaka usoda je doletela Japonca Jasua Kata, ki se je edini doslej kar dvakrat sam povzpel na vrh, obakrat z druge smeri, drugič, toda zadnjič, celo pozimi. Reinhold Messner, ki je bil tudi dvakrat na vrhu (rekord, ki ga ima seveda Šerpa, pa so trije pristopi), je v navezi s Petrom Habelerjem uresničil prvi vzpon brez uporabe dodatnega kisika, potem pa se je - na enak način, samo da še brez tovariša - izkazal še na kitajskem grebenu ...
Prvenstvo neradi priznavajo drugim
Iz preteklosti in sedanjosti je znanih nič koliko primerov, da so posamezniki pa tudi večje skupine zanikali posamezna »prvenstva«. Vedno znova se pojavljajo glasovi, ali nista bila na vrhu
• Med 129 alpinisti in 4 alpinistkami, ki so bili doslej zanesljivo na vrhu Mt. Everesta so predstavniki 18 držav:
Nepal 29
ZDA 17
ZR Nemčija 13
ZSSR 11
Kitajska 9
laponska 8
Italija 7
Avstrija 6
Švica 6
Anglija 5
Puljska 5
Indija 4
Jugoslavija 4
Francija 3
Nova Zelandija 2
Kanada 2
Španija 1
Južna Koreja 1
že Irvin in Mallory - ali vsaj zadnji - že leta 1924. (Zanesljivo pa je, da sta brez kisika dosegla vsaj višino 8530 m).
Uspeh naše odprave, ki se je leta 1979 povzpela na vrh po prvenstveni Jugoslovanski smeri, tudi ni vsem po godu. Angleška odprava uspeha ni hotela niti omeniti (kaj šele napako javno priznati), čeprav jih je bilo več, ki so jim skušali osvežiti spomin.
Še precej sveže so »nejasnosti« o prvem zimskem pristopu na vrh Mount Everesta. Medtem ko je Jasuo Kato še umiral le malo pod vrhom Everesta, ga je večina tiskovnih agencij v svojih poročilih že slavila kot človeka, ki je bil prvi pozimi na vrhu. Alpin Magazin (naslednik Alpinismusa) pa je v tretji letošnji številki poročal, da gre prvi zimski vzpon na osemtisočak Japoncu Akio Koizumi, ki se je v zadnji sezoni v spremstvu Šerpe povzpel na Daulagri (8167 m).
V resnici pa gre prvenstvo in celo zasluga, da je zimska sezona priznana že tudi v najvišjih gorstvih sveta, izključno poljskim alpinistom. 13. februarja 1973 je bil Andrzej Zawada prvi, ki je v zimskem času stal na kakem sedemtisočaku - bil je na 7492 m visokem Nošaku. Z Zygmundom Heinrichom sta na božični dan istega leta na Lotseju dosegla »samo« 8250 m.
Poljaki pa so bili spet na prizorišču takoj, ko jim je nepalsko ministrstvo dalo dovoljenje, da lahko pozimi po-skusijo na Everestu. 17. februarja 1980 sta Leszek Cichy in Krysztof Vielicki stala na vrhu. Vodja pa je bil spet Zawada, ki je letošnjo zimo že razgledoval po Karakorumu.
FRANCI SAVENC
Tokrat je v boju s kruto naravo le zmagal človek
Člana slavonske alpinistične odprave v Ande sta pojasnila okoliščine, v katerih se je zgodila nesreča - Brez pomoči reševalcev verjetno ne bi preživela
LIMA, 27. junija (Tanjug) - V Klubu Dubrovnik, v katerem se zbirajo jugoslovanski izseljenci v Limi, ni čutiti več napetosti, pričakovanja in prikritega strahu. Po dvorani odmevajo veseli glasovi članov prve slavonske alpinistične odprave iz Osijeka, ki so naposled skupaj z vodjo odprave Ivanom Vučakom.
Vučak in dr. Dubravko Marijanovič, zdravnik odprave, priznavata, da sta imela veliko sreče. Naša odprava je zapustila »civilizacijo« v vasici Mushok, okrog 45 kilometrov severovzhodno od mesta Huarazo. Tu so opremo natovorili na mule. Osem članov odprave, med katerimi sta bili tudi dve dekleti, se je napotilo proti Kordiljeram. To je bilo v ponedeljek, 13. junija. Skoraj do samega vrha je šlo vse po načrtu. Do ledenika, na 4650 metrov višine, so prišli vsi skupaj. Djurdjica Brodič, Izida Pavič in Marjan Berkec so naslednji dan ostali v taboru, dan pozneje pa so to storili tudi Ivan Trošelja, Zoran Terzič in Stanislav Marijanovič. Na severni vrh Huascaran sta se tako povzpela le Ivan Vučak in dr. Dubravko Marijanovič. »Zaradi snega sva se odločila za severni vrh, na katerega sva se povzpela v četrtek, 17. junija. Nesreča se je zgodila, med sestopom. Nenadoma sva se znašla v snežnem viharju. Zadostoval je že en sam napačen korak in nesreča je bila tu,« sta pripovedovala.
Še danes ne vesta povedati, kako globoko sta padla in koliko časa sta bila v nezavesti. Ko sta se zavedla, je bila že noč. Čeprav sta bila hudo ranjena, sta nadaljevala pot. Dr. Marijanovič je vmes padel v ozko in globoko razpoko v ledu, iz katere se je rešil šele naslednje jutro.
Cel dan sta se plazila do taborišča, kjer pa sta našla le dva poškodovana alpinista iz Zvezne republike Nemčije. Eden izmed njiju je že kazal znamenja lažje pljučnice.
Čakali so tri dni; zmanjkalo jim je vode, pa tudi plinskega gorilnika niso mogli prižgati. Vedeli so, da mora pomoč kmalu priti, saj so o nesreči nemških alpinistov sporočili v dolino francoski, novozelandski in italijanski alpinisti.
»V ponedeljek sva sklenila, da ne bova več čakala na pomoč in da bova sama poskušala priti v dolino, toda nisva imela dovolj moči; bolečine so naju povsem izčrpale tako da sva se bila prisiljena vrnit v tabor,« pripovedujeta Vučak in Marijanovič. Reševalci so prišli v torek, 21. januarja, o čemer smo že poročali. Pomoč so najhitreje, kar je bilo možno, zagotovili drugi člani naše odprave, seveda ob podpori perujske Andske zveze ter njihovih vodičev iz Huaraza.
Radijske postaje za večjo varnost obiskovalcev gora
Komisija za GRS bo letos že drugič zapored opremila nekaj najpomembnejših gorskih postojank z radijskimi postajami
LJUBLJANA - Hitro obveščanje marsikdaj pomeni življenje. Tako je ob vseh nesrečah, ob nesrečah v gorah še posebej, saj od trenutka nesreče do posega GRS dostikrat prav zaradi slabe obveščenosti mine odločno preveč časa. Komisija za GRS bo letos že drugič zapored opremila nekaj najpomembnejših gorskih postojank z radijskimi postajami, prek katerih bodo oskrbniki lahko hitro zaprosili za pomoč, kadarkoli bo ta potrebna.
Prav je, da so s tem seznanjeni tudi planinci, kajti prav od teh podatkov je odvisno, kako si bodo v stiski pomagali, kam se bodo odpravili po pomoč. Če se bo nesreča primerila nekje v vrhnjem predelu Tominškove poti, ne bodo hiteli po reševalce v Vrata in Mojstrano, temveč na Kredarico ali v Staničevo kočo, kjer so na voljo radijske zveze. Podobno bodo ukrepali tudi drugod. Naj v kratkem navedemo, kje bodo letos razporejene po-staje GRS.
V Julijskih Alpah: Kredarica, Planika, Staničeva koča, Dolič, Prehodavci, Pogačnikov dom, Špiček.
Z običajno zvezo je dosegljiva dolina od Doma na Komni ter od vseh koč na Vršiču - Poštarske, Rjavčeve in od Tičarjevega doma.
V Kamniških Alpah: Cojzova koča na Kokrskem sedlu, Koča na Kamniškem sedlu, Koča na Ledinah, Češka koča, Dom Kokrskega odreda na Kališču, Korošica.
V Karavankah: Prešernova koča na Stolu in Roblekov dom na Begunjščici.
V Škofjeloškem pogorju: Koča na Blegošu in Dom na Ratitovcu.
V načrtu je še nekaj nujnih zvez, vendar še ni zanesljivo, ali bodo vzpostavljene. Seveda so te zveze na voljo samo za varnost planincev, ne pa za kake druge potrebe, obvestila in naročila. To naj planinci upoštevajo.
Ob tej priložnosti naj omenimo še zasebne zveze prek znanih GB postaj, ki jih nosijo s seboj v gore številni planinci. V stiski pomenijo tudi te rešilni pripomoček, saj se vedno najde kak vrstnik v dolini, ki bo sporočilo posredoval na bližnji oddelek postaje milice ali postaje GRS, če je v njegovi bližini. Kolikor se primeri kaj takega, naj drugi uporabniki CB postaj v tistem času spoštujejo prednost korespondentov, ki sta v zvezi zaradi reševalne akcije in naj za tisti čas utihnejo.
Izjemoma je možno uporabiti tudi radioamaterske zveze, saj dandanes zahajajo v gore že tudi radioamaterji s svojimi lahkimi, tudi žepnimi postajami. Morda bi za lastnike CB in radioamaterskih postaj ne bilo slabo, če bi te nosili s seboj na vidnem mestu, da bi jih pomoči potrebni lahko opazili.
Naj naše misli kratko strnemo v nekaj navodil:
- Če si udeležen v nesreči ali njen očividec, najhitreje pomagaj prizadetemu. Ostani miren, ne delaj panike, upoštevaj pravila prve pomoči!
- Če je nesreča taka, da zahteva pomoč reševalcev, premisli, kako najhitreje obvestiti zaledje: najbližjo koče, najbližjo postajo GRS, oddelek ali postajo milice. Upoštevaj razpored stalnih radijskih postaj v planinskih kočah in domovih. Te imajo prednost pred vsemi drugimi.
- Medtem, ko čakaš na reševalce, poskrbi, da ponesrečenec ne bo sam ter mu pomagaj po najboljših močeh, skrbi da ne bo trpel samote, da ga ne bo močil dež, lajšaj mu bolečine in ga spodbujaj.
PAVLE ŠEGULA
Najstarejši udeleženec
Anton Andrejčič iz Studenčic pri Lescah se že nekaj časa zavzema, da bi pripravil kar najbolj popoln pregled transverzal (in podobnih poti) v Jugoslaviji. Preden se je odločil za čistopis, pa ga je zamikalo še vabilo na planinski partizanski pohod - kombinacijo desetih transverzal, ki povezuje Petrovo goro (SR Hrvatska) prek gora SR BiH s Žabljakom v SR Črni gori (okoli 1250 km).
»Še sam ne vem, kako sem se znašel na tem pohodu, na začetku pa tudi nisem verjel, da bom zdržal vse neprijetnosti, fizične napore, težave z vremenom, pa še psihične obremenitve«, pravi. Toda 14. t. m. je odšel vendarle že na šesto transverzalo »Partizanske bolnice 43«, ki vodi od Duvna do Makljena. Ali bo zdržal do konca pa raje ne razmišlja. Je pa najstarejši udeleženec tega velikopoteznega pohoda in edini Slovenec. Na pohodih je sklenil že številna poznanstva in si zapisal marsikatero opombo o poteh, ki jih obdeluje. Seznam (vsaj 105 transverzal in podobnih poti je v Jugoslavji) je namreč tako dolg in opisi se tako hitro spreminjajo, da ga samo s korespondenco ni mogoče več obvladovati.
F. S.
Gorenjska mladina povezana v skupnem delu
Meddruštveni odbor za delo z mladimi je poživil svojo dejavnost
BLED - Meddruštveni odbor za delo z mladimi planinci gorenjske regije je zadnja leta precej poživil svojo dejavnost in več kot opravičil obstoj. Na njihovo pobudo so izvedli številne skupne akcije, za katere včasih ni bilo pravih možnosti (npr. zimski tabori dveh ali več PD). Konec je tudi večletnega mrtvila na področju planin-ske orientacije. Razen društvenih tekmovanj, so maja v Radovljici izvedli osrednje tekmovanje za gorenjsko, primorsko in ljubljansko področje, na katerem so se prav nekateri mladinski odseki gorenjskih PD zelo dobro uvrstili v pionirski konkurenci. Žal še nimajo tudi primernih mladinskih ekip, kar pa bodo skušali kar najhitreje popraviti.
Pred nekaj dnevi so na Kofcah člani MO PD Tržič pripravili osrednje srečanje mladih planincev Gorenjske. Zbralo se je skoraj sto pionirjev planincev, mentorjev in vodnikov. Po krajšem kulturnem programu so najboljšim podelili še priznanja in značke. Udeležba na tej in podobnih akcijah in vse boljše delo v posameznih mladinskih odsekih ter njih pripravljenost za sodelovanje kaže, da je pot, ki jo je zastavil MDO pravilna in da velja z njo nadaljevati.
M. S.