Gorenjski Glas - Suzana P. Kovačič: Še dobro, da je bila v nedeljo koča na Ratitovcu odprta, da so se imeli planinci vsaj kje pogreti. Bril je mrzel veter, snega je bilo dovolj za kepanje. Bil je res pravi zimski dan.
Ratitovec – Koča na pobočju Ratitovca na 1667 metrih nadmorske višine je priljubljena planinska točka tako poleti kot pozimi, ko je koča odprta ob sobotah, nedeljah in praznikih, nekaj metrov stran pa stoji zimski bivak. Ob jasnem vremenu je lep razgled po Škofjeloškem in Cerkljanskem hribovju. Minulo nedeljo razgleda ni bilo, sem pa tja se je skozi meglo za hip prikradel sončni žarek. Pihalo je, veter je tudi sicer že precej razpihal sneg, tistih prvih petnajst centimetrov, ki ga je zapadlo pred nekaj dnevi. Bilo ga je vsaj še toliko, da se je na nekaterih mestih poznal gaz od planinskih čevljev in da so se otroci lahko kepali tistih nekaj minut, ko so zdržali zunaj. Res je brilo in vsak si je raje poiskal toplo zavetje, v katerem je dišalo po domačih flancatih, čaju, joti in ričetu. Oskrbnik koče je Planinsko društvo Ratitovec, v dneh, ko je odprta, pa strežejo, kuhajo ... člani upravnega odbora planinskega društva. »Tudi do 250 flancatov ocvremo kakšen dan,« je povedala Veronika Benedičič, ki je bila v nedeljo »zadolžena« za flancate.
Koča je bila polna, nekateri so se greli ob peči. »Prišla sva iz smeri Prtovča. Rada posediva v koči, ker imajo dobro in svežo hrano, osebje je prijazno, cene so zmerne,« sta povedala zakonca Šlebir iz Škofje Loke, oblečena v zeleni majici, na katerih je pisalo Prijatelj Ratitovca. »Radodarni so prav tako. Za petnajst vpisov v knjigo prejmeš tako majico, flancat in topel obrok,« sta pohvalila. Za sosednjo mizo je sedela mlada druščina iz Ljubljane. Povedali so, da gredo vsako nedeljo kam, da so na Ratitovcu prvič in da bodo še prišli, da bodo videli, kam vse seže razgled; iz megle v nedeljo dopoldne se je videlo le nekaj metrov daleč. Iz planine Pečane iz bohinjske smeri je dobro uro hoje potrebovala petčlanska družina Hribar iz Grosupljega. Otroci Samo, Tine in Grega, stari od sedem do dvanajst let, nič kaj niso bili utrujeni od hoje, ker so je vajeni. Starejša Samo in Tine sta bila že na Triglavu, sta hitro razložila in dodala, da sta sicer vesela snega tu gor, da pa so sneg »doživeli« že poleti na Sedmerih jezerih.
Suzana P. Kovačič