Išči

Novosti

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Zasnežena narava, 29. 1. 2018, Avtor: Boris Štupar

Objavljalci

Authors

Arhiv

Pastir in njegov pes

Jutro - René Duverne: Saj veste, kaj je antipatija med ljudmi? Ali ste pa čuli tudi že o antipatiji med človekom in živaljo? Silna je bila antipatija, ki je vladala med pastirjem in psom.

On je pasel čredo v Alpah. Najeli so ga sredi leta, ker je stari pastir umrl na vročici in mrzlici. Pes je bil pri čredi že več let in je poznal vsako ovco posebej. Svojemu prejšnjemu gospodarju je bil zelo vdan, in mogoče je baš vsled tega sovražil novega pastirja. Že pri prvem srečanju sta se spogledala. Pes je zarenčal in pastir je zagodrnjal. Od takrat sta se gledala postrani.

Pašnja je ležala na veliki rebri med gorskimi vrhovi. Nihče ni poznal razmerja, ki je vladalo med človekom in živaljo, nihče razen male pastirice z rožnimi lici, ki jima je vsako nedeljo na otovorjeni muli prinesla živeža za ves teden. Toda mala pastirica, ki jo je ob vznožju čakal njen ljubi, se je bore malo menila za sovraštvo med psom in pastirjem. Ovce so mulile sočno travo in drugega jim ni bilo mar. Morda so podzavestno tudi one slutile, da nekaj ni v redu. Skrito in tiho je bilo sovraštvo, ki je tlelo, brez določnega vzroka, nikdar ni izbruhnilo na plan, živelo je v dušah, a zdelo se je, da bo vsak hip planilo na dan kakor zver, ki preži za grmom. Pastir je pretil z gorjačo, a udaril ni. Pes je kazal zobe, a ni ugriznil. Občevala sta med seboj na kratko, pastir s trdimi besedami, pes s presekanim lajanjem. Nič več. A v njunem glasu se je skrivalo besno sovraštvo, ki je vzbujalo grozo.

Zvečer sta oba legla v leseni koči pokriti s slamo — pastir ob desni steni, pes ob levi, med njima pa je ležal širok, prazen prostor. Zdela sta se kakor dva roparja, ki so ju zaprli v skupno ječo in ki prežita na vsako priliko, da bi se pobila. Toda vedela sta, da sta drug dragemu potrebna, in zato sta se priložnosti izogibala — istočasno, ko sta jo iskala.

Nekega večera se začuje bolestno cviljenje, in takoj nato prišepa pes izza granitnih skal proti koči, se zlekne na tla in jame otožno ječé lizati svojo taco, ki vidno oteka. Morala ga je piči kaka kača. Pastir se mu približa in ga opazuje. Gad, modras? V hrastovi omari se je nahajalo vse orodje, ki je bilo potrebno za injekcije seruma ovcam, ki jih je pičila strupena žival. Pastir si ogleda vbrizgalno cevko, iglo in steklenico. Nato se vrne k psu, ki leži nepremično, težko sope, iz gobca mu visi jezik, polodprte oči pa se mu vročično leskečejo. Medtem mu je oteklo tudi stegno, in vse telo se trese v mrzličnih sunkih. Okrog njega brenče muhe, on pa nima niti toliko moči, da bi jih odgnal. Pastir ga dolgo časa motri in na ustnicah mu igra zločest nasmeh. Noč postaja vedno temnejša. Ovce žalostno mekečejo, čuteč da ni psa za njimi, vse zbegane kakor vojaki brez poveljnika. Končno pa se le zberejo v gosti gruči pri pastirski koči in vohajo za vlažnim vetrom. Pastir pljune psu v robec in se vrne v kočo, da si pripravi juho.

Pes je ozdravel. Živali sploh hitreje ozdravijo brez človeške pomoči. Nekaj tednov za tem se je pastir med skalami spotaknil in si zlomil nogo. Poskušal je vstati: nemogoče, kaj šele da bi se privlekel do koče! Kost se je zlomila sredi stegna in bolečine so mu onemogočale vsako tudi najmanjše gibanje. Ležal je na travi pod strmo granitno skalo, spodaj pod njim pa se je razprostiralo pobočje in na vznožju se je vila dolina, skrita za mecesnovim gozdičem. V teh krajih se je le redko pojavil kak lovec. Včasih ni bilo žive duše po cel teden. Nesreča se je zgodila v torek in mala pastirica ne bo prišla s svojo mulo nič prej kakor v nedeljo.
Pastir je v duhu že gledal brezkončne samotne ure, polne trpljenja, lakote, žeje, mraza, vročice. Čutil je skelenje na ranjeni nogi in zgrozil se je, ko je pomislil, da ga čaka strašna smrt. Solnce ga bo žgalo neusmiljeno, ponoči pa ga bo tresel hlad in zvezde na nebu ga bodo le zasmehovale. Spodaj v vasi bo šlo življenje svojo pot in nihče ne bo čul njegovih prosečih klicev in tožb. Tedaj se je spomnil na psa. Pes je stal pred njim in ga gledal, kakor ga je gledal zadnjič pastir. Gledal ga je, v njegovih očeh pa je sijal zasmeh pomešan z začudenjem, kakor da ne ve prav, da li je šala ali resnica.

Pastir zaječi. Pes privzdigne ušesa: še nikdar ni čul ječati človeka. Poloti se ga nemir in celo strah, kakor da je zavohal v zraku nedoločno grožnjo. S silnim naporom se skuša pastir dvigniti in naznačiti psu, da je ranjen, brez moči in v nevarnosti. Poskus je bil opasen, kajti pes bi mogel planiti nanj in na njem utešiti vse svoje neizmerno sovraštvo. Toda to mu je bil edini up, da prikliče pomoč. Pastir upre svoje oči v psa in iztegne roko proti dolini ter zaječi grozeče, s solzavim, mehkim glasom, kakor ga še ni čul: — Idi ... Hiti po gospodarja ... hiti po gospodarja ... privedi ga ... Pes se ne zgane. Dobro je razumel, kaj hoče pastir. Težak boj se vrši v njem. Za hip odpre rdeče čeljusti in pokaže svoje bele, močne čekane. Rep mu nervozno opleta ob trup. Nato zbeži.

Trikrat obkroži horizont, kakor da išče v prostora odgovora na vprašanje, ki tli v njegovi notranjosti. Potem obstane pri pastirju in ga ogleduje, se zazre v dolino, njegove pasjo čeljusti pa se spačijo v ironičnem usmevu. In nato odhiti s trebuhom ob zemlji po pobočju navzdol naznanit ljudem, da je človek, ki ga on sovraži potreben pomoči.

Jutro, 25. oktober 1924

25.10.1924

dLib.si

Kategorije:
Novosti Tuje TUJ Vse objave

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

  • Število objav: 45951

Novosti