Jutro: Trupli je osem požrtvovalnih reševalcev v viharju preneslo v dolino
Kamnik, 18. nov. 1934
Ko je v petek zvečer prišel gorski vodnik Peter Erjavšek v Kamnik povedat, da ponesrečencev Jožeta Jezerška in Eme Černičeve ne bodo mogli prenesti na kamniško stran, je tajnik kamniške podružnice SPD gosp. Makso Koželj z vso požrtvovalnostjo ukrenil vse potrebno, da se trupli Jezerška in Černičeve preneseta v Logarsko dolino.
Ekspedicija, ki se je pripravljala na odhod, je bila že močno v skrbeh, kako bo s prenosom v dolino. V noči od petka na soboto je namreč spet nastala v planinah velika nevihta s hudim nalivom, ki je trajal vse do jutra. Veter je besnel in tulil okrog skalnih čeri. Zjutraj pa je naliv prenehal, megle so se razkadile in iz njih so se prikazale planine v vsej svežosti, kakor bi bile očiščene po hudem boju z viharjem in dežjem. Ploha je pobrala sneg, ki je zapadel v prejšnji noči, na Sedlu pa se je zopet prikazala zelena trata. Le vrhovi so ohranili bleščečo belobo svežega snega, ki ga je močan veter dvigal v lahne oblačke in posipal z njim gole skalne stene južnega pobočja Brane in Planjave.
Reševalci v viharju
Zgodaj zjutraj se je dvignila iz Kamniške Bistrice osemčlanska ekspedicija na žalostno pot proti Sedlu. Vodila sta jo brata Lojze in Peter Erjavšek, ki sta znana kot dvojica naših najboljših in najvztrajnejših gorskih vodnikov in sta v zadnjih letih sodelovala skupno s tretjim bratom Tonetom, Petrom Uršičem in drugimi pri skoro vseh reševanjih v Kamniških planinah. Ekspediciji, v kateri so bili poleg bratov Erjavškov še oskrbnik bistriškega doma Peter Uršič, Janez Marinšek, Franc Ajdovec, Franc Zabavnik, Janez Koželj in Anton Balantič, so se priključili na Sedlu še kamniška »Skalaša« Karl Biško in Pavle Kemperle ter člana prve ekspedicije Sipo Kolman in Franc Ulčar, ki sta preiskala pot preko Konja. Korošice in Presedljaja in se podala čez Planjavo na Sedlo.
Ekspedicija je s težavo prišla na Sedlo, kjer je pihal tako močan veter, da so se morali člani držati drug drugega in korakati v strnjeni vrsti, da jih ni veter podrl.
Pri ponesrečencih
Deževje, ki je na južni strani pobralo sneg in omogočilo neoviran prehod, je na severnih pobočjih zmrznilo v trdo in gladko ledeno skorjo, po kateri so se morali člani ekspedicije previdno premikati proti kraju nesreče, kjer sta ležala oba ponesrečena turista. Do »Boštjanc« so prispeli okrog 13. in so se takoj podali na delo, da prenesejo še pred nočjo trupli v Logarsko dolino. Dvignili so ju iz snega in ledu, zavili v rjuhe in povezali z vrvicami ter položili na nosila, ki so jih napravili kar na licu mesta. Poškodbe obeh ponesrečencev kažejo, da sta šla po okrešeljski poti s Kamniškega sedla. Na prvem plazu, ki prihaja izpod Brane, jima je na gladkem ledu izpodrsnilo, da sta se nekaj časa valila po plazu, nato pa sta padla čez 100 m visoko skalno steno in sta bila na mestu mrtva. Pod steno sta zdrsnila še par metrov naprej. Oba sta padla z glavo navzdol, ker imata močno razbiti glavi in zlomljena tilnika. Jezerškov nahrbtnik so našli 3 metre vstran od trupla, poleg tega pa še planinski klobuk Eme Černičeve. Njen nahrbtnik pa so šele po daljšem iskanju dobili v skalovju par metrov nižje od kraja, kjer sta ležali trupli.
Po polurni naporni hoji preko plazov in ledenih snežišč je ekspedicija prenesla trupli mimo Okrešlja pod Rinko v Logarsko dolino do Plesnika.
V Logarski dolini
Včeraj dopoldne so prispeli v Kamnik oče ponesrečenega planinca gosp. Leopold Jezeršek in svak profesor Rudolf Kropivnik, Emina brata Jože in Slavko ter sorodnik Žane Puh. S Kregarjevim avtobusom, ki obratuje na progi Kamnik—Stahovica, so se preko Črnivca odpeljali v Logarsko dolino. Z njimi je bil tudi tajnik kamniške podružnice SPD g. Makso Koželj, ki je bil v veliko pomoč svojcem pri ureditvi vseh formalnosti glede prenosa in pogreba. Vest, da bodo trupli obeh smrtnoponesrečenih planincev prenesli v Logarsko dolino, se je hitro raznesla povsod. Načelnik gornjegrajskega sreza Matko Kandrič in sodnik dr. Viktor Prohinar sta iz Gornjega grada skupno odšla s sorodniki ponesrečenih turistov v Logarsko dolino in sta z veliko ljubeznivostjo požrtvovalno sama sodelovala pri ureditvi vseh vprašanj glede pogreba, tako, da je bilo vse v najkrajšem času opravljeno.
Pod vtisom strašne nesreče so povsod ob globokem sočustvovanju nudili pomoč. Pri Jezerškovem znancu Klemenšku v Solčavi, ki je bil tudi pri mornarici, so spotoma naročili krste, solčavski župnik g. Arko pa je pripravil vse potrebno, da bi bil pogreb lahko tudi že v noči. Med tem ko je avtobus krenil proti Plesniku, je učiteljica Pavla Hamerškova skrbela, da je bilo vse v redu do povratka avtobusa.
Turoben pogreb v Solčavi
Ekspedicija, kateri je prišel nasproti zastopnik savinjske podružnice SPD g. Anton Plesnik, je prinesla trupli Jezerška in Černičeve do avtobusa, s katerim so ju nato prepeljali v Solčavo. Tu so ju položili v krsti, kateri so okrasili z zelenjem in z zadnjimi jesenskimi krizantemami. Pevski zbor iz Solčave je zapel pred znamenjem »Vigred «, nato pa se je pričel pomikati proti pokopališču žalni sprevod. Turobno je odmeval glas zvona, ko sta Jezeršek in Černivčeva nastopila zadnjo pot. V globoki žalosti se je udeležilo pogreba mnogo ljudi iz Solčave in okolice. Kdor je le zvedel, da bo pogreb že v soboto zvečer, je prihitel, da izkaže zadnjo čast žrtvama planin.
Izredno je bil ganljiv pogreb v popolnem mraku ob pol 19. uri. V žalnem sprevodu so korakali vsi s prižganimi lučkami v rokah. Pogrebne molitve je opravil župnik g. Leopold Arko in ob glasnem ihtenju vseh navzočih so položili obe krsti v skupni grob. Ob svežem grobu dveh mladih življenj so pevci zapeli v slovo žalostinko »Zadnji sen«.
Pogrebu so prisostvovali poleg navzočih sorodnikov tudi sreski načelnik iz Gornjega grada g. Matko Kandrič, sodnik g. dr. Prohinar, kot zastopnik osrednjega odbora SPD g. Maks Koželj, zastopnik Savinjske podružnice SPD g. Plesnik, g. Logar in tudi vsi člani reš. ekspedicije. Ob odprtem grobu je Skalaš g. Karl Biško iz Kamnika pozval navzoče, da se oddolžijo spominu tragično preminulih planincev Jezerška in Černičeve, g. Maks Koželj pa se je v imenu osrednjega odbora SPD zahvalil vsem, ki so požrtvovalno pomagali in izkazali nesrečnima žrtvama ljubezni do planin zadnjo čast.
Pozno ponoči se je avtobus spet vrnil proti Kamniku. Z njim se je vrnilo tudi vseh 12 članov reševalne ekspedicije. Mlada planinca Jože Jezeršek in Ema Černičeva naj mirno počivata v lepi Logarski dolini pod strmimi gorskimi velikani, ki sta jih tako ljubila in ki so jima ugrabili mladi življenji.
Jutro, 19. november 1934