Večer v nedeljo, Gore: Mladim se ne ljubi v hribe / Na Jezerski Stog
Mladim se ne ljubi v hribe
Tatjana Vrbnjak: Na tretjini naših osnovnih šol delujejo planinski krožki
Osnovnih pravil gibanja v gorah in hribih se je najbolje naučiti že v rani mladosti. Prve izkušnje veliko otrok pridobi v planinskih krožkih, ki delujejo v vrtcih in šolah. Pri Planinski zvezi Slovenije že vrsto let potekata akciji Mladi planinec in Ciciban planinec. Otroci in mladostniki se poleg vsebin, o katerih spregovorijo pri krožkih, praviloma enkrat mesečno odpravijo na izlet.
V pomoč pri izbiri ciljev so tudi trije dnevniki, ki se med seboj dopolnjujejo in nadgrajujejo. Cici dnevnik je namenjen predšolskim in šolskim otrokom do vključno sedmega leta starosti, dnevnik 1 Mladi planinec mlajšim osnovnošolcem in vsem, ki se ne glede na starost vključujejo v ta program, dnevnik 2 Mladi planinec pa je za starejše osnovnošolce od desetega leta starosti.
Na pohod enkrat mesečno
V vrtcih izlete v naravo vodijo vzgojiteljice, ki na tečajih Planinske zveze Slovenije pridobijo dodatno znanje o gibanju v gorah in posebnostih hoje otrok v hribih, razlaga Matej Ogorevc, načelnik Mladinske komisije pri Planinski zvezi Slovenije. V šolah planinske krožke praviloma vodijo učitelji, pri izpeljavi izletov, ki so najpogosteje enkrat mesečno, pa se vključijo usposobljeni vodniki "domačega" planinskega društva, torej tistega društva, ki sodeluje s konkretno šolo. Neposredne evidence o tem, na katerih šolah imajo planinske krožke, pri planinski zvezi ne vodijo, ampak aktivnost na področju planinskega podmladka spremljajo posredno, preko aktivnosti mladinskih odsekov pri planinskih društvih.
"V Mladinsko komisijo PZS je vključenih 135 mladinskih odsekov, ki delujejo v planinskih društvih. Nekateri sodelujejo z eno samo osnovno ali srednjo šolo, nekateri z več šolami, na primer petimi," pojasnjuje Ogorevc. Odvisno od aktivnosti društva, zanimanja učiteljev za vodenje planinskega krožka in tudi od tega, v katerem delu Slovenije so mladi planinci.
Na Gorenjskem je seveda več planinskih krožkov kot v Prekmurju. Na Gorenjskem in Štajerskem, to je na Celjskem in območju Velenja, so planinski krožki na večini šol, na območju od Maribora naprej proti Prekmurju je interes precej manjši. "Povezano je to deloma tudi z dostopnostjo, planinski izlet je za prekmurske otroke večji strošek," pravi Ogorevc in ocenjuje, da so planinski krožki na vsaj tretjini slovenskih osnovnih šol.
"Se pa to lahko na šolah precej spreminja: na primer če se učitelj, ki krožek vodi, upokoji ali prezaposli na drugo šolo, na šoli pogosto s krožkom prekinejo, ker ga ne prevzame drugi učitelj, spet drugje krožek nastane na novo.
Raje kaj drugega
Kakšen je nasploh zadnja leta med mladimi interes za hojo v hribe? "Opažamo upad. Zlasti med otroci zadnje triade osnovne šole velja, da jim ni več do hoje v hribe - imeti morajo res dobro družbo, to jim mora biti zelo všeč, da ostanejo v planinskem krožku. Največ mladih planincev je šolarjev od drugega do petega, šestega razreda OŠ, torej otrok od 7. do 12. leta. Potem je upad, ki se nadaljuje tudi v srednje šole."
Razlogov za to je več, meni Ogorevc, eden od teh je nedvomno tudi široka ponudba obšolskih dejavnosti. "Ta je danes mnogo večja, kot je bila pred desetimi, 15 leti, ko so lahko otroci marsikje imeli na izbiro le tabornike, planince in morda še kak šport. Zdaj je izbira skorajda neomejena - od plesnih vaj do borilnih športov. Zato si otrok izbere kakšno drugo dejavnost, ne hojo v hribe."
Potrebi bodo torej tudi novi pristopi, da bi navdušili mlade za planinstvo? "S tem smo že začeli. Zadnjih nekaj let na primer čez poletje izvajamo usposabljanje oziroma seminar za mladinske vodnike, namenjen srednješolcem. Na njem se spoznajo z vrstniki iz drugih koncev Slovenije, dobijo nove ideje, postanejo bolj aktivni v planinskem društvu, z njim ohranijo stik. Poleg planinskih izletov mlade posebej privlačijo tudi planinski mladinski tabori, ki so za mnoge posebno doživetje. Navadno preživijo cel teden v šotorih in iz tabora hodijo tudi v kakšne višje hribe, po zahtevnejših poteh, kar jim je večji izziv kot pa hoja le na izletniške točke in tudi dodaten motiv za hojo v hribe. Vedeti je namreč treba, da je med mladimi osnovni motiv za planinarjenje družba, druženje s prijatelji," pravi. Mladinskih taborov se letno udeleži okoli 1500 otrok in mladostnikov.
Tatjana Vrbnjak
Na Jezerski Stog
J. M.: Potepanje po zakotnih poteh zgornjih bohinjskih planin
Včasih je potepanje naokoli pomembnejše od osvojitve pomembnih vrhov. Tokratno potepanje po hribih spada prav v to kategorijo. Pot je dolga in naporna, vendar za nagrado ponudi pogled na nekatere najlepše vrhove Julijskih Alp, čeprav le malo znane.
Začnemo v Bohinju, natančneje v zatrepu doline Voje. Mimo Mostniškega slapu zavijemo po mulatjeri strmo v klanec. Po kakšni uri grizenja kolen pridemo do planine Spodnja Grintovica. Tu zavijemo na desno v smeri Velega polja. Pot se vleče in vleče. V zgodnji jeseni nam delajo družbo rumeneči macesni. Po dobri uri se markirana pot neopazno razcepi.
Če želimo priti naravnost do presihajočega jezera na Malem polju, se je treba držati leve poti. Če smo nepozorni, kot se je zgodilo tudi avtorju tega prispevka, se po drugi poti dvignemo skoraj do Vodnikovega doma, se nato spustimo na Velo polje in naprej do Malega polja. Ta napaka nas stane ure hoje. Saj je prav lepo, a ker je daleč, je navkljub vsemu nekoliko odveč ...
Tik za Malim poljem je manjša ravnina, kjer nas preseneti izredno lepo presihajoče jezero. Na eni stani mu kuliso dela Vernar, na drugi Mišelj vrh, na tretji Jezerski Stog. Kraj skorajda ne bi mogel biti lepši. Ko že mislimo, da smo si ogledali najlepše, pridemo do krasne planine po imenu Planina pod Mišelj vrhom.
Na drugi strani se začne pot strmo vzpenjati in nas popelje do Jezerskega prevala. Na tem mestu zapustimo markirano pot in se po kar spodobni stezi dvignemo na Jezerski Stog, ki je cilj tega vzpona. Ima 2040 metrov višine. Ne sodi med najvišje vrhove, se pa z njega odpre izredno lep razgled daleč naokoli. Najprej na sam greben treh Stogov, na Adama in Evo, Mišelj vrh, Debeli vrh in Ograde. Na drugi strani pa na Triglav, Rž, Vernar in Tošč. Na jugu še vidimo celoten greben spodnjih bohinjskih planin.
Presihajoče jezero z Jezerskim Stogom v ozadju (Janez Mihovec)
Grebene Stogov se da prečiti po polplezalni poti. Vendar se je varneje spustiti nazaj na Jezerski preval in od tod na opustelo planino Jezerce. Po dolini Pod Ogradi se sprehodimo do planine Krstenice. Menda je to najlepša planina, kar jih je svet videl. Deluje kot iz škatlice in preprosto jo je treba videti.
Zatem nas čaka le še vrnitev na izhodišče. Spustimo se po strmem pobočju do planine Zgornja Grintovica in še naprej do Spodnje Grintovice. Pot je dolga in naporna. Ko nas že vse boli, zaslišimo žuborenje Mostniškega slapu. Na dnu doline pod noge dobimo makadamsko cesto, v domu pod slapom kak prigrizek in za povrh še pogled po ledeniški dolini. Zadosti, da se zavemo, da se po celodnevnem mučenju kolen še lahko imamo preprosto lepo. (jm)