Uroš Sever: Bicikli lezejo v Himalajo. Ne samo v Tibet (kjer so Kitajci že vse poasfaltirali v pričakovanju specialk) ali med Manalijem in Lehom (kjer isto počenjajo Indijci).

Krožijo okoli Anapurn in rinejo preko prelaza Šingo la v Zanskar. Sem in tja kdo zaide tudi v Mustang. Recimo jaz.

Zadeva je na prvi pogled enostavna. Plačaš petsto dolarjev glupe takse, da so te sploh pripravljeni spustit noter. Zakaj že? Ker je Mustang zaprto območje, nevarno blizu tibetanske meje in bi se lahko kdo splazil čez tistih par gora in prelazov in bi zašpecal Kitajcem, da so Nepalci majhne rasti, skromnega premoženja, imajo skorumpirano oblast, nobenega resnega gospodarstva, še štroma komaj kaj, čeprav se iz Himalaje navzdol valijo gromozanske vodne mase ... In potem bi hudobnim Kitajcem mogoče šinilo v glavo, da bi Nepalcem postavili kako hidrocentralo, zgradili kako cesto, tovarno ... Ker vse to Kitajci v Nepalu že počnejo, mora biti vzrok za visoko vstopnino kaj drugega. Recimo čisto preprosta logika: zakaj bi ljudje v Mustang hodili brezplačno, če lahko od vsakega obiskovalca poberemo petsto dolarjev (in od osamljenih popotnikov dvakrat toliko – beri dalje!)

Namreč, smo že pri drugem pogledu in stvari se komplicirajo. Če greš sam, plačaš takso še za namišljenega sopotnika, ki ga nihče ne pogreša, samo da je petsto dolarjev pravih. Ker v Mustang gresta lahko najmanj dva, tudi če se drugi nikoli ne prikaže. Preprosto rečeno: v Mustang greš lahko sam, če plačaš takso za dva.

Rabiš tudi vodnika (tudi če ga v resnici ne rabiš) in nihče se ne sekira, če vodnik pešači po svoje in ti bajkaš po svoje. Še celo če je vodnik samo namišljen ni važno, glavno da je njegovo ime zabeleženo na tvojem dovoljenju. Moj je bil resničen in je pešačil, dostikrat po svoje. Ime mu je bilo Babu Ram in je zmotno verjel, da pripada veličastni rasi Arijcev, za razliko od lokalnih mongoloidov. Opozoril sem ga, da se je zadnji Arijec samoumoril pred sedemdesetimi leti v totalno razsutem Berlinu in da s sklicevanjem na rasno čistost ne bo požel odobravanja med turisti, zlasti ne izraelskimi, ki jih v Nepalu ne gre zanemariti.

In če ni bilo od Babu Rama druge koristi, je tu pa tam škljocnil z mojim fotičem in me tako odrešil selfijev in neskončne zbirke portretov bicikla, naslonjenega ali položenega v raznorazna okolja in situacije. Tako pridemo do tretjega pogleda, ko te raznorazna čudaštva več ne morejo presenetiti. Dobrodošel v Nepalu. Zdaj lahko začneš kolesariti.

V Mustang se gre iz Pokhare, drugega največjega mesta v Nepalu, lahko kar z letalom do Džomsona in si že skoraj tam. Ali pa z biciklom, če imaš tri dni časa. Jaz sem ga imel. In sem šel z biciklom. Pelješ se navzgor ob reki Kali Gandaki, od Benija dalje po makadamu. Ali tudi »makadamu«. Cesta je namreč značilna himalajska cesta. Najprej dokaj gladka in položna in fenomenalno prašna. Višje nekajkrat preseneti s hudimi nakloni. Prah sicer izgine, a je podlaga tako razsuta, da bi odvrnila večino slovenskih šoferjev SUVov. Šele tretji dan med Ghaso in Džomsonom postreže z uživaškimi kolesarskimi detajli. Iz globokega kanjona (velja za najglobjega na svetu, saj ga obdajata osemtisočaka Anapurna in Daulagiri) se izvlečeš v široko rečno dolino z ogromnimi prodišči, nad katerimi se dvigujejo resne gorske vedute. Anapurne se grupirajo na vzhodu, Daulagiri pa s svojo pravilno obliko in izstopajočo postavo obvladuje zahodno obzorje. Cesta je tu ravno prav razsuta in ravno prav položna, da kolo gladko teče skozi fascinantno pokrajino, ki postaja vedno bolj tibetanska.

V Džomson sem se tako pripeljal v optimističnem kolesarskem razpoloženju. Babu Ram je že čakal tu s papirji, s katerimi je treba pomahati v Kagbeniju, da te spustijo naprej na zaprto območje. Zmeniva se, da bo pešakal za mano, ob meni, pred mano, včasih pa tudi malo po svoje, karkoli bo že o(ne)mogočal teren. Že na kratki poti do Kagbenija sva preizkusila vse naštete lege. Ravna bližnjica preko prodišč ob Kali Gandakiju mi je prinesla dosti prednosti, kratka strmina nad reko, po kateri sem s težavo zrinil bicikel, je izenačila rezultat, a sem mu na ciljni ravnini spet ušel. Tako sva potem kolesarila/pešačila vse do konca. Oziroma tik pred koncem, ki je bil tokrat bolj žalosten. Malo pred pred Kagbenijem se mi je razsul menjalnik in sem onesposobljeno kolo pač zrinil še do Džomsona. Na srečo mi je bil dolg sprehod vse do Pokhare prihranjen, saj je možno tja iz Džomsona odleteti.

VETROVI, NEPREVOZNE CESTE, TU IN TAM KAK PRELAZ

Medtem ko je Babu Ram na čekpointu v Kagbeniju urejal papirologijo, sem lepo čičal na terasici nad Kali Gandakijem, pil zadnji macchiato fredo, zvijal čike in zrl v peščine in višine, meli, grušč, prodišča in strmine Zgornjega Mustanga. Vrata v deželo visoko na severu Nepala ob meji s Tibetom so se pravkar odpirala. Babu Ram je že tu, greva. Za začetek po strmem grušču navzgor, ne ravno v elegantnem kolesarskem stilu, do ceste. In potem leti vse do prvega vzpona. Čeprav sem že v Pokaro prišel dobro aklimatiziran, so biciklistične potrebe po kisiku očitno tolikšne, da v klanec vedno malo zahropem. Značilno višinsko-globinsko izdihavanje mi pomaga zvozit prvi mustanški klanec in še nekaj krajših za njim. Potem ko v Čuksangu spregledam policijsko kontrolno točko in leseno brv, čez katero bi zlahka prečkal stranski pritok, se spet znajdem na produ Kali Gandakija. Približujem se znamenitemu prehodu čez reko, mostu ob ogromnem prislonjenem stolpu. Ceste tu zmanjka, most je le za pešce (in kolesarje). Pozimi, ko je nivo vode najnižji, vozila lahko prečkajo reko kar po strugi, večino leta pač ne. Od tu dalje cesta ostaja na zahodnem bregu Kali Gandakija vse do Lo Mathanga, prestolnice zgornjega Mustanga.

In zdaj nastopi veter. Dolina reke Kali Gandaki slovi po močnih vetrovih, ki se z mučno doslednostjo vsak dan nekaj pred poldnevom zaženejo z juga po dolini navzgor in ne popustijo do večera. Dokler sem na ravnini obrečnega proda, se zaradi sunkov v hrbet ne sekiram, prej nasprotno. Na drugi strani se cesta v serpentinah vzpenja do vasi Čele, kjer se ima današnja etapa končati. Ali pa bi še malo sforsiral in potegnil do Samarja, naslednje vasi? Višinska razlika med vasema je spodobna, ampak dosedaj je bilo kolesarjenje precej pohlevno in še en klanec bi že zmogel. Da niti slučajno, mi postane jasno, ko me prvi sunek vetra skoraj prevrne s kolesa. Ker cesta vijuga, vsak naslednji šus užge pod drugačnim kotom, vmes je tudi kako zavetrje, a le zato, da te takoj zatem iz nepredvidljive smeri bolj rukne. Ravnotežje je torej odpihnil veter in zadnje metre do vasi žalostno precapljam, trdno odločen, da bo treba zjutraj vstajati bolj zgodaj.

Če imamo namen kolesariti po cesti, četudi makadamski (v Mustangu ni niti metra asfalta), potem kakih posebnih tehničnih težav ne pričakujemo. Ampak v deželi, kjer veter premetava kolesarje, tudi na ceste ne moreš stoodstotno računati. In še ena značilnost kolesarjenja v Mustangu. Ko ravno vriskaš in si misliš, da boljšega kolesarjenja skoraj ne bi moglo biti, se v naslednjem hipu sprašuješ, kako bom pa spravil kolo tule čez. Vse to me je čakalo že navsezgodaj naslednjega dne na poti v Samar. Pešpot jo tu ubere preko ogromne, navpične, prepadne rdečkaste stene, vklesana, strma in stopničasta, kolesarski brezup skratka. Na srečo se cesta usmeri po drugi strani in je kot široka polica, ki preči divje pečine, najprej zavajajoče položna, da leti kot metek. In ko lahkotno bicikliraš skozi ta nor gorski svet, ti pogled za hip uide naprej, da bi ugledal nadaljevanje te uživancije. A nadaljevanja ni. Pogled se zabije v neprehodna ostenja, cesta izgine in v skalah se ti privoščljivo režijo modre ovce, ker one znajo plezat čez navpične stene, tvoj bicikelj pa nikakor ne. Kakšne so bile nakane inženircev, ko so prodirali čez to divjino, se razkrije za naslednjim vogalom. Tu so našli ozko, strmo razdrapano grapo in nagnali buldožerista, da se je v kratkem vratolomnem cikcaku izkopal iz zagate. Le sledil sem mu lahko, rinil kolo in občudoval drznost cestarjev, da so tako odločno zarezali v krušljive bregove. In vajo je bilo treba tega dne še dvakrat ponoviti.

Zahodna plat Mustanga ima nehvaležno konfiguracijo. Nizajo se globoke doline, ki so jih izdolbli stranski pritoki Kali Gandakija. Vsaka dolina ima svojo vas, Samar, Sjangbočen, Geling, Gami, Tsarang... Vmesne grebene prečkajo prelazi, dva do trije na dan ti ne uidejo, sučejo se tam okoli štiritisoč metrov nadmorske višine. Pri plezanju nanje je cesta, kar se naklonov tiče, prizanesljiva. Podlaga je kakor kje, spuščati pa se je mogoče po bližnjicah, ki jih uporabljajo pešci, to je večina Lob, kot se reče prebivalcem Mustanga. Prometa ni veliko, par džipov dnevno, ki opravljajo javni prevoz, ter vmes kak džip s turisti. Osebnih avtov ni, ker je zanje cesta neprevozna, tu in tam švigne mimo kak domačin na krosli.

KO JE CESTE KONEC ...

Ko se cesta iz Gemija začne dvigovat na nov prelaz, sem zavil levo po slabo vidnih stezah proti živordečim pečinam nad vasjo Dakmarja. Kar pomeni isto, namreč »dakmar« je v lokalni tibetanščini »rdeča pečina«. In je pečina in je rdeča, kar ni čudno, saj gre za kri demonke, ki se je zoprstavljala širjenju tibetanskega budizma in končala razkosana po vsej pokrajini, kri na pečinah, čreva v njihovem vznožju v obliki dolgega molilnega zidu, srce pa v sosednji dolini, kjer stoji najstarejši samostan V Mustangu – Ghar gompa.
Že ta pisana raztelesitev bi bila dovoljšen razlog za slovo od ceste, zanimalo pa me je tudi, kako se obnese kolesarjenje, ko ceste enkrat zmanjka. Vrnitev iz Mustanga sem namreč načrtoval preko vzhodnega dela, kjer se na cestno podlago ne bo mogoče zanašati.

Do Dakmarja je šlo odlično, dolina široka, pot ne prestrma, krvave pečine impozantne.
A kot je v Mustangu v navadi, kmalu naletiš na prelaz, tokrat brez cestne potuhe. Tako sem se lotil strme steze in ugotovil, da če se vzpon pravočasno konča, lahko bicikelj pririnem marsikam. In še splačalo se je. Vrh prelaza je na razgledni planoti, ki se nato kolesarjenju nadvse prijazno obrne proti dolini in samostanu Ghar. Spet sem moral vriskati od užitka, nisem prepričan, da na glas, a vriskal sem vsekakor.
Iz doline se pot vzpne na nov prelaz, najvišji na poti proti Lo Mathangu, 4.325 metrov visoki Chogo la. Ker mi je bilo za ta dan rinjenja dovolj, sem raje odbrzel navzdol, da spet ujamem cesto proti Lo Mathangu. Babu krene čez prelaz, jaz po cesti in v Lo Mathang Guest House-u sem se ga dodobra načakal.

DIVJI VZHOD

Čeprav sem preizkus daljšega rinjenja kar dobro prestal, nisem imel pojma, kaj me čaka na stezah vzhodnega Mustanga. Zdaj vem: uživaške vožnje sredi fantastične pokrajine, kar nekaj vriskanja (bolj nemega kot glasnega), ki ga je kruto pretrgal kak nemogoč detajl ...

Pa poglejmo: Če hočemo v vzhodni Mustang, je treba prečkati Kali Gandaki. S prelaza Lo la, 3950 metrov nad prestolnico Lo Mathang se levo odcepi pot, ki je hiper estetsko kolesarsko doživetje, tu in tam kak poriv kolesa preko nevozne globoke mivke ali v par metrov strmine zadevo le popestrijo. Vseskozi si na grebenu in gledaš u silne globočine erodiranih kanjonov in študiraš, kako se boš zbasal tja dol do Kali Gandakija. Potem pride spet tista zdaj že zguncana fora. Spust je najprej fenomenalen in potem se kar naenkrat znajdeš v strmem skalnatem prehodu, kjer komaj zbašeš skozi kolo. Sledi kanjončič, kjer 29 colska kolesa skoraj izginejo v pesku in prahu, nato pa te ljubka polička popelje okoli ovinka in že gledaš nazaj in se čudiš, iz kakšnega hribovja si se privalil.

Globoko spodaj je vas Dhi s svojimi krvavo zelenimi polji ječmena in edinim mostom daleč naokoli čez Kali Gandaki. Do tja je še nekaj krutih globokih melišč, skozi katere bolj pluješ kot kolesariš.

Na drugi strani reke me domačini usmerjajo nekam v desno. Ker ne štekam, rijem s kolesom čez strmo brezpotje, namesto da bi se elegantno popeljal po suhi strugi. Ko mi končno kapne, zložno pedaliram pod veličastnimi erodiranimi stolpi. In ko ravno pomislim, kako dobro mi gre, me strezni skromna stezica, ki se strmo dviguje proti vasi Jara.

Vzhodni Mustang je precej redko poseljen in Jara je izhodišče za etapo do edine vasi v naslednjih dveh dneh. Do vasi Tange je najprej treba prečkati značilno mizo – ogromno planoto, ki ji erozija v obliki mogočnih stolpov spodžira temelje. Z Babujem družno poiščeva najpoložnejši vzpon na mizo in spet je na vrsti izjemno estetski kolesarski rodeo, ki ga popestrijo občasni (pre)strmi klančki. Vožnja po robu mize se konča nad prepadom. Vanj vodi strma, zanikrna pot in po parih kritičnih poizkusih se sprijaznim, da bo treba tudi dol peš. V redkih trenutkih, ko popusti fascinacija nad pokrajino, se lahko kratkočasim s pogledovanjem na drugo stran, kjer me čaka dolg vzpon na prelaz. Tokrat je več kot očitno, da ne bom prekolesaril niti metra. Pot je prestrma in treba bo riniti.

Zato pa druga stran šarmira. Najprej vesel spust čez planoto, ki mu sledi odštekan greben, kjer je pot speljana po širokih policah, ustvarjenih za kolesarske užitke. Z grebena padem na novo mizo, rahlo nagnjeno, da me ne moti veter, ko drvim preko. Etapa je dolga in veter se je že spodobno razbesnel. Prav zanima me, kaj je za robom mize. Tole: med veličastnimi stebri je strm in le kak meter širok graben, ki deluje kot vetrovni kanal. Tako močno piha skozenj, da me zasipava z drobirjem, ki ga nosi veter, in se raje umaknem v zavetje ter počakam na premor med sunki, da se zbašem skozenj. Ali sem ga prekolesaril? Ne se hecat.

In spodaj je Tange z nizom živordečih stup in živahnim lodžem s tremi sobami. Babu Ram je spet ostal daleč zadaj.

KRALJEVSKA ETAPA

Med Tangejem in Čuksangom ni ničesar razen enega izvira, kjer na slabi polovici poti lahko dotočiš vode v meh. Etapa se začne neobetavno, s štiriurno hojo navzgor ob kolesu iz Tangeja, skromnih 3.200 metrov visoko na prelaz 1000 metrov više. Na drugi strani prelaza se pokrajina umiri, malo navzdol, malo po ravnem, pa spet nekoliko poskoči... Na vrsti je verjetno najlepše kolesarjenje, ki se lahko pohvali s povprečno nadmorsko višino 4.000 metrov. Bajkabilnost je velika in po lagodnem prečenju kolesarim po razglednem grebenu, ki je galerija brezimnega kiparstva. Na ogled je pester nabor geoloških formacij, na različne načine erodirani stebri, slikovito obarvani geološki sloji in kot bonus razgledi, ki pokrijejo večino Mustanga.

Vse lepo in prav, a kdaj se bo vsa zadeva obrnila navzdol. Čuksang, cilj etape je še vedno tisoč metrov niže, ura je pozna, nebo se oblači, veter razsaja, padejo prve kaplje in na jugu se bliskajo gromske strele. In ko si navlečem vetrovko, nataknem rokavice in kapo, ker se resno črn oblak, iz katerega grozeče kaplja, pomika po dolini navzgor, se začne veselica. Najprej nežno navzdol ukrivljena planota, nato širok hrbet, po katerem vijuga dirkaška stezica. Leti do razrušene utrdbe na skalnatem grebenu, kjer bremzam, ker mi ni jasno, kako naprej. Seveda, že znana zagata. Steza izgine na prepadno stran in že previdno sestopam po strmem žlebu s kolesom pod roko. Žura je bolj ali manj konec. Proti Čuksangu se najprej previdno dričam po zoprno kamnitem cikcaku, nato se stezica mojstrsko prebije skozi labirint stolpičev ter se spusti na planoto, kjer spet za nekaj časa kolesarjenje postane užitek. Pokvari ga dolga strma kamnita prečka, ki me dodobra preruka in zadnje metre do ceste se s kolesom sprehodiva, oba zdelana od deveturne etape. Krog je zaključen. Le še nekaj že znanih kilometrov in razsut menjalnik me loči od Džomsona. Babu Ram se mi pridruži šele pri drugem pivu.

MUSTANG

Mustang je pokrajina ob reki Kali Gandaki na severu Nepala, zahodno od Katmanduja, ki meji na Tibet. Južno od Mustanga Himalaja zakipi v nizu vrhov Anapurn in Daulagirija, več kot osemtisoč metrov visoko.
Je značilno transhimalajsko področje, prehod iz Himalaje na tibetansko planoto. Nekoč je bilo to območje intenzivnega trgovanja med Tibetom in Gangetskim nižavjem, saj je Tibet tu najlažje dostopen. Iz Tibeta proti jugu je potovala sol, pridobljena iz brakičnih jezer tibetanske planote ter volna in pridelki nomadov zahodnega Tibeta. Prebivalci doline Kali Gandaki ( ljudstva Lope, Gurungi in Takaliji ) so vsak na svojem območju uveljavljali nadzor nad pretokom blaga.

Lope, prebivalce Mustanga tibetanskega izvora (tibetansko ime za Mustang je Lo), je v 14.stoletju združil Ame Pal v enotnem kraljestvu, ki so mu njegovi potomci vladali do XXXX. Lo Mathang, prestolnica Mustanga je še danes ograjeno mesto s kraljevo palačo, kjer trenutni kralj Jigme Bahadur Bista (25.generacija po Ame Palu) še vedno živi v svoji palači a zaradi slabega zdravstvenega stanja ne sprejema obiskovalcev. Čeprav je brez formalne oblasti ostal že leta 1951, ga prebivalci Mustanga še vedno jemlje resno kot svojega vladarja.

Zakaj Nepalci v Mustangu izvajajo politiko zaprtega območja in omejenega obiska, se danes sprašuje marsikdo. Ne le turisti, ki moramo plačevati visoko takso za vstop (500 USD za 10 dni), tudi domačinom razlogi niso jasni. Jasno pa jim je, da zaradi omejitev njihov zaslužek na račun turizma še zdaleč ni tak kot bi lahko bil. Najbrž ni treba posebej poudarjati, da tudi od zaračunane vstopnine domačini nimajo kake koristi.

Formalni razlogi – bližina meje s Tibetom in nekdanja aktivnost tibetanskih gverilcev Khamp proti Kitajcem v Tibetu (ki je usahnila že v sedemdesetih letih), ne ponujajo nikakršne logične razlage. Nekako smo se zedinili, tujci in domačini, da je edina logična razlaga za visoko vstopno takso prav vstopna taksa sama, 500 dolarjev, ki neobremenjenih s kakršnimikoli stroški pade iz žepa turista v državno blagajno.

LOGISTIKA

Kolesarjenje po Mustangu je kar se obleke in opreme tiče udobno. Na voljo je ravno prav lodžev, da s seboj ni treba tovoriti šotora, kuhalnika in hrane. Temperature v maju in juniju so dovolj visoke, da dopuščajo razmeroma skromno oblačilno shemo, ki se jo da dokaj znosno prevažati s seboj na kolesu. Še sam sem bil presenečen, kako malo prtljage je bilo treba tovoriti s seboj. Uporabil sem »bike packing« sistem pritrditev nepremočljivih vreč na belanco in pod sedež ter hand made Dejkotovo trikotno torbo na okvirju, 14 litrski Raptor s trilitrskim mehom. In ne pozabimo na kolo: Kona Kahuna Deluxe 29'.

Napisal in fotografiral Uroš Sever