NeDelo, Natura in kultura - Matjaž Mastnak: Človeška duševnost je nerazumljiva. Zakaj bi kdo goro iz žive skale, velikansko grmado kamenja, izbral za simbol?
Skalovje, ki je popolnoma jalovo, nerodovitno, komaj dostopno in pretežni del leta ljudem izrecno sovražno.
Seveda merim na Triglav. Ideja, da so gore lepe, se je v Evropi razširila z romantiko. Kar nekaj let je tega, kar sem si v narodopisnem muzeju na Dunaju ogledal razstavo o življenju v Alpah po starem. Bil sem pretresen, v kakšni neizmerni bedi je živelo ljudstvo gorskih vasi vzdolž Alp, od Francije do Avstrije, do začetka 20. stoletja. Življenja s kravicami na meji večne zime in v stalnem spremstvu naravnih ujm ni mogoče opisati kot skromno. Tisto življenje je bilo zgolj trd, krut boj za preživetje. V Alpah je lahko videl nekaj lepega samo tisti, ki se mu tam ni bilo treba mučiti. Torej ljudje od zunaj. Takšni dobro preskrbljeni, ki so na mogočne skalne kulise gledali od daleč, iz mesta.
Na Slovenskem ni bilo drugače. Za gore, pravzaprav za Julijce, so se prvi vneli razsvetljenci v Zoisovem krogu. Bili so šolani, preskrbljeni in na tekočem s tem, kaj se godi v svetu. Na pobudo Žige Zoisa se je na Triglav leta 1778 dokumentirano povzpela prva odprava. V tistem času so začeli Triglav pisati po slovensko, ne le kot Terglau, kar je bil od 15. stoletja običajen nemški (fonetični) zapis.
O lepotah vršacev je s pesniškim jezikom v slovenščini spregovoril Valentin Vodnik, mitsko razsežnost pa je Triglavu in pokrajini pod njim podelil Prešeren, ko je v Krstu pri Savici iz vojaškega poraza, pokristjanjenja in padca pod tuje gospodarje ustvaril slovensko kosovsko bitko.
Kakor pravijo podučeni, ob pomladi narodov leta 1848 Triglava še ni bilo med narodnimi simboli. Takrat se je sicer kot narodna deželna zastava uveljavila belo-modro-rdeča trobojnica, katere barve izhajajo iz kranjskega deželnega grba. Štajerci so v kranjski Triglav »ugriznili« pozneje. Na univerzi v Gradcu so se denimo slovenski študentje leta 1875 povezali v društvo Triglav. Doma imam sliko, na kateri je tudi moj ded ud tega društva. Očitno so potem študentje raznesli idejo s seboj.
Konec 19. stoletja, ko se je med planinci vnel boj za nemštvo ali slovenstvo julijskih vrhov, je dobil Triglav krono v podobi Aljaževega stolpa in gromko himno Oj, Triglav, moj dom. Pri pesmi, ki jo je uglasbil Jakob Aljaž, je zares zanimivo, da je besedilo zanjo napisal Štajerec Matija Zemljič. Triglav je bil za Slovenca izpod štajerskih vinskih goric očitno že trden narodni simbol.
Goro na grb!
Da je treba Triglav grafično postaviti za državni simbol, se je domislil Plečnik. Svojevoljno je v grbu Kraljevine Jugoslavije nadomestil grb nikoli obstoječega kraljestva Ilirije, ki naj bi predstavljal slovenske dežele, s Triglavom in zvezdo nad njim. Kdor hoče to videti na svoje oči, mora iti na Bled in pogledati v hrbet kipu Marije pred župnijsko cerkvijo. Tam je pod dvoglavim jugoslovanskim orlom med srbski in hrvaški grb postavljen na novo izumljeni Triglav. Zvezda nad njim je na prvi pogled Davidova, a ko natančneje pogledamo, vidimo, da gre za ozkokrako šesterokrako iz grba celjskih grofov.
Leta 1934 je bila Plečnikova gesta politična izjava. Čez vrh Triglava je šla namreč rapalska meja, s katero so Britanci odrezali tretjino slovenskega ozemlja od matice, da bi z odrezkom nagradili Italijo. Če kdaj, je bil Triglav v času fašizma narodni simbol Primorcev.
Zakaj se gora z dvema vrhovoma imenuje Triglav? Linhart je prvi razlagal, da je dobila ime po slovanskem bogu Triglavu. Danes se kaže, da je bil Triglav bolj kot ne bog podzemlja. Za imenovanje po bogu bi bil na prvi pogled primernejši gromovnik Perun, ki na gori domuje. Malo širši premislek pa pokaže, da podzemni bog, bolj znan kot Veles, pravzaprav skrbi za vse svetove nad seboj in jim deli zaklade po svoji meri. Prava drama se je na grbu zgodila šele med drugo vojno – prihodnjič.
Marijo je Plečnik ogrnil v plašč z jugoslovanskim grbom. V njem je »ilirski« polmesec s tremi zvezdami na svojo pest zamenjal z enozvezdnim Triglavom. Vrhovi so ločeni in po obliki precej ženski.
Matjaž Mastnak besedilo in fotografija