Med Grintovci: Tiho, a obenem glasno je treščilo mlado telo pod steno in na tratah negibno obležalo …
Peter in njegov sin Tomo sta opravljala »žetev« na predlanskim zasajeni poseki. Znoj jima je tekel po čelu. Poletna soparica je tiho visela nad pobočjem, le sem in tja je tihi brlizg ali pa skoraj neslišen zamah s srpom zmotil popolno tišino. Oče in sin se nista pogovarjala, zatopila sta se v delo in nihče ne bi niti slutil, da sta tu.
Malo pred poldnevom je glasen klic zmotil to tišino. Gamsi, ki so se pasli ob parobku in jih delo gozdarjev ni niti najmanj motilo, so se zdrznili. Glasen klic se je razločneje ponovil. »Peter, Peter nesreča se je zgodila!« Kot bi glas usekal, sta se delavca zdrznila. Peter, vajen iz neštetih gorskih reševanj, ki jih je opravil, je takoj vedel, da je dela za danes konec. Pomignil je Tomiju. Pospravila sta, medtem pa je imel Peter že čas, da je premislil. Vedel je, da bo spet prvi na kraju nesreče, ni pa vedel, kaj se je zgodilo. Spraševal se je, če je že čas, da s seboj vzame tudi Toma, kar je bilo tudi bolj prikladno, kot pa da ga samega pošilja domov v dolino. Ko bo zvedel, kje je nesreča, se bo dokončno odločil, je sam pri sebi sklenil Peter.
Po poseki sta krenila rahlo navzdol do poti, kjer ju je pričakal mali Andrej, ki je pritekel povedat stricu Petru za nesrečo. Ni kaj veliko vedel povedati, le to, kje naj bi se zgodilo in to, da bo Martin, njegov oče, prišel šele pozneje, ker je še visoko pod Čelesnikom, kamor ga je šel iskat Tinček.
Peter je vedno v nahrbtniku nosil dovolj nujnih stvari in tako sta s Tomijem kar odhitela proti planini in čez njo. Oče sina ni pretirano priganjal, ker je vedel, da bosta moči potrebovala še kasneje. Molče sta stopala. Dan se je že prevesil v popoldne. Krave na paši so si poiskale senco. Pastirji so postopali po svojih bajtah. Glas o nesreči se še ni raznesel po planini. Ko pa so opazili Petra, da hiti proti Osolnikovemu robu, so že vedeli, da je nekaj narobe. Peter je le redko zahajal med njih v času, ko so pasli na planini. Navadno je prišel le ob nesrečah.
Nad Osolnikovim robom so na drugi strani ograje stali trije ljudje. Sklanjali so se in pogledovali navzdol. Nihče si ni upal stopiti na levo, obiti peči in pogledati, kaj je z Milanom. Strah jih je bilo, strah pomisliti, da se je zopet zgodilo najhujše in to zaradi tega, ker so planike znova zvabile v steno …
Peter je že ob pogledu vedel, za kaj gre. Pomignil je Tomu in precej pred robom sta prešla ograjo. Nad najvišjim delom gozda sta stopila čez travne strmine. Ob skali je Peter ustavil sina in mu rekel, naj rajši počaka. Sam je stopil pod pečino, kjer je, kot že večkrat, ugledal negibno truplo. Previdno je stopil čez začetek skalne grape na drugo stran. Mladi Milan je negibno ležal. Oči so se mu bleščale, iz čela pa se mu je že trdil rdeč tok krvi. Nogi je imel spodviti pod telesom, roko zlomljeno. Peter je težko pogledal, če je še kaj življenja v mladeniču. Sklonil se je, pritekle so mu prve solze, ki si jih je obrisal z robcem. Iz nahrbtnika je vzel platneno krilo, s katerim je pokril Milana. Še malo je počakal in potem poklical Tomija, da je previdno prišel do njiju.
Tomija pogled na negibno telo ni presunil v takšni meri, ker ga je oče že prej pokril. Pomagal mu je, da sta platneno krilo spodvila pod negibno truplo, potem pa je Peter z vrvico prevezal telo. Skupaj sta ga naložila na Petrova ramena in mukoma krenila nazaj v breg.
Ko sta prišla na vrh, je ravno prihajal Martin in bratu prevzel nošnjo. Šli so na dolgo, dolgo pot v dolino.
Zvečer se je Tomi ulegel v posteljo. Nemir je šele sedaj zavel po vsem njegovem telesu. Pričel se je tresti, zavpil je. Pritekla je mati in celo noč ležala ob nemirnem sinu …
Mirno spi, Tomi.