Išči

Novosti

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Zasnežena narava, 29. 1. 2018, Avtor: Boris Štupar

Objavljalci

Authors

Arhiv

Svalbard - dežela polnočnega sonca (3.)

Železar - Marko Butinar: Doživetja prve jugoslovanske ekspedicije na Arktiki

Zvečer smo zapustili prestolnico Bavarske in se prebudili že blizu Puttgardena, kjer vlak porinejo na trajekt. Sredi dopoldneva smo v glavnem mestu Danske Kopenhagenu. To starodavno mesto smo spoznali le bežno in že popoldan smo po elektrificirani progi drveli naprej proti severu, še enkrat s trajektom čez Baltik in že smo na švedskem, v deželi jezer in gozdov.
Vagoni so udobni, če ne že razkošni. Vozimo se z domačini, ki po opravkih potujejo proti prestolnici Švedske. Stockholm nas je sprejel v oblačnem vremenu. Nekaj ur imamo časa do odhoda ekspresa »Severna puščica«, ki nas bo odpeljal 1600 km na sever. Potikamo se po ulicah, kjer nove betonske aluminijaste zgradbe kipe v nebo iznad desetletja, če ne že stoletja starih zgradb. Kupimo nekaj zemljevidov Svalbarda v prodajalni, kjer lahko kupiš kakršenkoli zemljevid sveta. Preseneča nas urejenost in čistoča ter prijaznost ljudi.

Prekmalu mine dan in zvečer malo čez 19. uro že zapuščamo to skandinavsko prestolnico. Brzimo skozi prostrane gozdove mimo samotnih jezer. Poredko zaškripljejo zavore, ko vlak obstane na samotni postaji sredi gozdov. Pozno je, vendar dovolj svetlo, da lahko fotografiramo. Okrog polnoči se zmrači; toda že čez nekaj ur nas spet zbudi sonce. Že smo daleč na severu, smrekovi gozdovi postajajo redkejši, dokler ne preminejo v bornih gozdovih jelš in brez. Kmalu čez poldan smo blizu polarnega kroga in pokrajina postaja vse bolj enolična, podobna tundri. Redka drevesa, grmovje in z lišaji ter mahovi, poraščena tla, med njimi mnogo majhnih mlak, tak je svet, ki ga vidimo. Turoben in mračen dan, malo sonca nas spremlja že od jutra. Zgodaj popoldne vlak nenadoma vozi počasneje. Stopimo k oknu in opazimo veliko ploščo z napisom »polarni krog«. Skozi redko grmičevje so razpostavljene belo obarvane skale, ki ponazorujejo polarni krog, onkraj katerega ne vidiš pozimi sonca.

Vlak vozi spet hitreje in kmalu zadremljem. Zbudim se šele na postaji Gallivare, kraju, znanem po rudnikih železne rude. Kmalu nato se ustavimo v Kiruni, mestu, znanem po vsem svetu po bogatih nahajališčih železove rude. Po tirih jo v dolgih transportih prevažajo na Norveško v Narvik in od tam z ladjami v svet. To je res dežela, ki živi od gozdov, železa in morja. Že daleč od Kirune, sredi tundre opazimo prve črede severnih jelenov, ki pa se ne zmenijo kaj dosti za drveči vlak.

Ne sneži več in na obzorju opazimo zasnežene grebene gora. Globoko pod progo kmalu zagledamo skoraj povsem zaledenelo 80 km dolgo jezero Tornetrask, ob njegovi zasneženi obali pa številne vikend hišice Švedov in Norvežanov. Postaje so vedno bolj pogoste, vstopajo številni Laponci v narodnih nošah.

Vassijaure je obmejna postaja med švedsko in Norveško, kjer se proga prevesi. Vlak sedaj drvi navzdol skozi tunele in galerije, postavljene zaradi plazov, ki pozimi in spomladi brazdajo pobočja gora. Pod mogočnimi mostovi hrume razpenjene reke in potoki, tam nekje na severu, kjer so gore bolj položne, slutimo morje. Ko se vlak spusti navzdol po pobočju gore, zagledamo fjord. Globoko je stisnjen med gore, morje v njem je mirno in brez valov. Malo pred 8. uro zvečer zadnjič zacvilijo zavore. V Narviku smo, konec je potovanja z vlakom. Uro premaknemo za eno uro naprej, kajti poleti imajo na Norveškem vzhodnoevropski čas — morda zato, da prej vstajajo. Mogočen kup opreme zložimo v kot čakalnice in odidemo v nekaj sto metrov oddaljeno mesto. Ko zvemo, da je naša prtljaga verjetno v skladišču ob obali in da jo lahko dvignemo šele v ponedeljek, za kratek čas ne vemo, kaj bi. Najprej obiščemo vojni muzej v centru mesta in se pozanimamo, kje je spomenik neznanemu junaku, kamor smo imeli namen položiti venec v imenu Zveze borcev. Po telefonu nam je prijazna uslužbenka povedala, naj se naslednji dan ob 9. uri oglasimo v muzeju. Rade volje pa tudi, kje je mladinski dom, v katerem smo nameravali prenočiti. S prijaznim upravnikom se je Uroš domenil za prenočišče v dnevnem prostoru; dom je bil namreč popolnoma zaseden.

(nadaljevanje)

Marko Butinar
Železar, 28. november 1964
 

   Železar

 

 28.11.1964

Jlib.si

 

Kategorije:
Novosti VTG SLO Vse objave

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

  • Število objav: 46069

Novosti