Silvo Baznik: Zjutraj sem se pripravljal za kolesarjenje in vprašal sina, ali gre z menoj. Da, je sledil odgovor, a le na sprehod. In sva šla.
Avtomobil parkirava pri spodnji postaji žičnice na Šimnovec in pričneva najin sprehod. Sprva po cesti, ki jo zapustiva pri gostišču Kraljev hrib, kjer stopiva na kolovoz in pri veliki krmilnici stopiva na uhojeno stezico. Kmalu sva na delu poti, kjer še vedno leži veliko število dreves kot posledica ledoloma. Na tem delu poti hodiva počasi, prestopava položena drevesa in vejevje, včasih se je potrebno splaziti pod njimi. Srečava pohodnika s psom, nadaljujeva in potem se zgodi. Pred nama je trojica, ki zavije strmo v hrib in midva za njimi. Prehitiva jih a kmalu opaziva, da nekaj ni prav. Ja, bo treba nazaj a da se ne spustiva na izhodišče, prečiva levo, gledano navzdol, in po delnem spustu doseževa zopet lovsko stezico, ki ji sedaj vztrajno slediva. Steza se v ključih strmo vzpenja. Na levi vidiva mogočno skalno gmoto, nekajkrat se odpre pogled na dolino Kamniške Bistrice, višje še na Konjsko dolino in Ljubljansko kotlino. Nadaljujeva strmo navzgor proti Riglju.
Sin stopa pred menoj in mi za nekaj trenutkov uide iz vidnega polja. Tako nadaljuje od Riglja naprej, še preden pridem za njim in želja po plezanje na sam vrh bo moralo počakati na naslednjo pot, kajti dohiteti moram sina. Višje hodiva zopet skupaj in doseževa mejo Velike planine. Do tu naju je spremljalo modro nebo, od tu dalje pa je jasnino neba zamenjala meglica.
To pomeni, da na današnji turi ne bo razgledov na visoke Kamniške gore. Še nekaj deset metrov in sva pri prvih bajtah nad Šimnovcem. Tu si privoščiva počitek in okrepčilo na klopci ene od bajt.
Ko stopava po planini, srečava kopico pohodnikov, ki so prispeli z gondolo in se vzpenjajo na Zelen rob, ki je že v megli. Midva pa prečiva to pot in nadaljujeva pod Purmanom na stezo, ki vodi na naslednjo planino. Ker ni sonca, ni zlatorumenih macesnov. Le ti in smreke se kopljejo v meglah. Kljub temu naredim nekaj fotografij. Hodiva ob žični ograji, prečiva na drugo stran in srečava planinki, ki prihajata s planine Konjščice. Pred nama se je nebo odprlo in v upanju, da tako ostane hitiva na planino. S planine ni pravega razgleda in nebo je kmalu prekrito s meglami.
Tako sestopiva slabih dvesto višinskih metrov in doseževa že tretjo planino, do katere se pride celo z avtom z Ušivca na Veliki planini.
Gledava gozdna pobočja pred nama in se odločiva, da obiščeva še zadnjo planino na najini današnji poti. Zapodiva se v breg. Steza je sprva suha a nato mokra od meglice, ki jo je oplazila. Srečujeva pohodnike in stopava še vedno strmo navzgor. Pot naju pripelje do manjšega razgledišča. Razgleda seveda zaradi megle ni. Sledi še kratek vzpon in sva na planini Rzenik s pastirsko Mlakarjevo kočo. Tu se ustaviva le za kratko in nato nadaljujeva pot po stezi, ki vodi na Konja. Plan je krožna pot preko Rzenika nazaj na planino. Pot pelje med ruševjem in ker sva v pasu megle, ni prave orientacije. Ko najdeva odcep (kdo ve ali je pravi), se po grebenu povzpneva na nekakšen predvrh na višini 1767 m. Tu odnehava zaradi megle, pa tudi stezica izgine v ruševju. Ne da se nama iskati prehoda skozi ruševje in obrneva. Po isti poti se vrneva na planino, kjer sedeva na klop. Megla se malce dvigne a ne dovolj, da bi naju premamilo in bi šla na vrh, sedaj po drugi, zahodni poti.
Po odmoru sva na poti na planino Dol, ki jo hitro doseževa in se podava v gozd Dolskega grabna. Potrebno se je spustiti za nadaljnih sedemsto višinskih metrov. Ker gre sin pred menoj, sva hitra in prehitevava kot za stavo a ne vsakega. So tudi hitrejši od naju, predvsem na gorskem kolesu. Kolesar, ki naju prehiti na ozki, vijugasti poti, gre hitro kot veter, adrenalinsko pač. Po dolgem spustu prispeva na najino jutranje izhodišče, od koder se odpeljeva domov.
Kot je pokazala računalniška aplikacija, sva porabila na turi 2063 kalorij, dehidrirala za 3,7 l, bila na poti 6h 43 min in naredila 11,4 km. Hodila sva s hitrostjo 1,7 do 8,4 km/h in naredila preko dvatisočsto višinskih metrov poti.