Večer v nedeljo, Gore: Brana / Skriti slapovi / Mlade v hribih pogrešajo
Brana
Janez Mihovec: V osrčje Kamniško-Savinjskih Alp na 2253 metrov
Stara legenda pravi, da so v šestnajstem stoletju Turki nameravali vpasti na Koroško in opleniti še Celovec. Kranjska deželna vojska je svojim rojakom nameravala pomagati, a Turki so jim že zaprli prehod preko prelaza Črnivec. Kmet iz Kamnika, ki je dobro poznal gore nad svojo kmetijo, je kranjsko deželno vojsko popeljal prek Kamniškega sedla po vratolomni poti do Korošice in od tod v Logarsko dolino, od tam pa je do Zgornje Savinjske doline in Koroške le še korak. Turško vojsko so prehiteli in dežela se je lahko pripravila na obrambo. V zahvalo na ta dogodek se mogočno sedlo med Brano in Planjavo imenuje tudi Jermanovo sedlo.
Danes je Kamniško sedlo priljubljen planinski cilj in izhodišče za nadaljnje vzpone. Mnogi planinci se nanj povzpnejo z južne strani. Vendar se je treba potruditi. Na tabli v Kamniški Bistrici piše, da je do vrha tri ure in tri četrt. Zadosti, da se človek zave, da bo potrebno nekaj naporne hoje.
Prvi dve uri se vzpenjamo po strmi brežini. Ta nas pripelje do Pastircev na višini 1420 metrov. Skorajda odveč je razložiti, da je bila na tem mestu nekdaj planšarija. Pastirji so pasli na planini, ki se začne tik nad njo. Bukov gozd počasi zamenjajo macesni, nato pa smo končno na odprtem.
Na levi se vzpenjajo strma pobočja Brane, na desni pa še bolj izpostavljene brežine Planjave. Točno pred nami se vidi Kamniško sedlo. Do njega imamo še dobro uro hoda. Končno se strmina le položi in sedaj se nam odpre pogled na planinski dom, ki stoji tik pod sedlom z višino 1884 metrov. Na sedlo se v vsakem primeru splača sprehoditi: z njega se odpre lep pogled na Logarsko dolino in Mrzlo goro v ozadju. Za številne obiskovalce je Kamniško sedlo tudi že cilj dneva. Vendar se splača vztrajati in se povzpeti še na Brano ali Planjavo.
Tokrat se povzpnimo na Brano. Do vrha imamo še uro in pol. Zavijemo na levo in prečimo sedlo, markirana pot nas popelje na severno stran gore. Prečkamo precej izpostavljeno melišče in ob razcepu za Tursko goro se začne izpostavljeni del. Planinska pot je zavarovana s skobami, jeklenicami in klini, tako da plezalni del, ki traja kake pol ure, le ni prehud. Po pol ure plezanja se vzpnemo na vrhnje pobočje Brane, ki je pravzaprav obsežno kamnito pobočje, nagnjeno na južno stran. Sedaj je najtežje za nami.
Do vrha, na katerem stoji kovinski križ, imamo le še petnajst minut sprehoda. Z Brane se odpre lep razgled daleč naokoli. Proti jugu se vidi čez celo Slovenijo vse do Snežnika. Globoko spodaj je Kamniško sedlo in še nižje Logarska dolina, vse naokoli pa Kamniško-Savinjske Alpe. Po počitku nas čaka še dolga pot v dolino in v vsakdanji svet.
Tekst in foto: Janez Mihovec
Skriti slapovi
Izlet do slapa Cuc v Podvolovjeku
Podvolovjek je ena izmed skritih in le slabo poznanih slovenskih dolin. Reka Lučnica je desni pritok Savinje v Lučah in izvira pod Veliko planino. Njen tok je usmerjen proti severovzhodu med Dleskovško planoto in Rogatcem in se v Lučah izliva v Savinjo. Večjih naselij v dolini ni, so pa številne samotne kmetije.
Naš tokratni cilj je kmetija Riher prav na sredini doline. Nekdaj je bil tik pod kmetijo nad Lučnico eden izmed dveh izvirov žvepla v Sloveniji, a so ga zalile naplavine silovite poplave iz leta 1990; tedaj je izginil tudi značilen vonj po izviru. Pod mogočno kopo Rogatca izvira Rogačnikov graben in se pod kmetijo izliva v Lučnico.
Zavijemo torej na cesto proti kmetiji in že po nekaj sto metrih pridemo do konca ceste in manjšega parkirišča. Kolovoz teče po levi strani potoka oziroma geografsko po desni brežini. Ves čas se zložno dvigamo in kar naenkrat ni več nobene vročine. Dvigamo se namreč po močno poraščenih severnih brežinah Rogatca. Markirana pot na Rogatec nas popelje više in više, že po dobre pol ure hoda pa zaslišimo na svoji desni šumenje slapov. Pot zapustimo in skrenemo na kolovoz. Še nekaj minut in pridemo prav v zatrep doline.
Pot postane vedno bolj strma. Prečkamo mostič iz brun in se dvignemo po improviziranem lesenem stopnišču. Zavijemo še okoli stene in pred nami se odpre pogled na kotel v zatrepu doline. Spustimo se nekaj metrov niže in že smo pri tolmunu slapu. Slap Cuc je pravzaprav sestavljen iz cele skupine slapov, ki premaguje približno sto metrov visoko skalno stopnjo.
Zgornje slapove lahko bolj slutimo, kot vidimo, spodnja dva pa sta lepo vidna. Najprej kakih dvajset metrov visok slap zavije proti desni, se nekoliko umiri in zavije spet nazaj v levo preko petnajst metrov visoke skalne stopnje. Na dnu nas pričaka še tolmun, kjer se lahko osvežimo v vročem poletju.
Ostane nam le še vrnitev iz teh divjih in komaj dostopnih krajev. Tri četrt ure potrebujemo, da se povzpnemo do slapov, pol ure pa za vrnitev na izhodišče. Vsekakor smo čas za obisk teh skritih slapov lepo izkoristili. (jm)
Cuc je sestavljen iz skupine slapov (Janez Mihovec)
Mlade v hribih pogrešajo
60. rojstni dan je na sončno soboto praznovala koča na Žavcarjevem vrhu, prva na Kozjaku, in 95. Planinsko društvo Maribor Matica
Ko bi nam le vreme še dolgo služilo! In da bi letos končno dobili tako nujna nova okna in polkna, si je ob pihanju rojstnodnevnih svečk zaželela gospodarica planinske koče na Žavcarjevem vrhu Hermina Grace, ki se vsak vikend trudi, da pohodnike preseneti in razveseli z drugim kosilom. A jih "žal še zdaleč ne skuham toliko kot pred leti ali danes", je dodala med pripravljanjem okoli sto kosov gibanice in 80 litrov, približno 150 porcij, govejega golaža, 60 porcij polnjene paprike, pečenic in kislega zelja za potešitev najhujše lakote otrok, gorskih tekačev, kolesarjev in pohodnikov. Več sto se jih je ta dan zbralo ob slavljencu in prisluhnilo kulturno-zabavnemu programu ob letošnji osrednji prireditvi PD Maribor Matica z otvoritvijo spominske plošče, podelitvijo društvenih priznanj in predstavitvijo vodniškega odseka, vse ob pesmi in plesu.
Slovenci, še zmeraj prepričani, da smo narod planincev, zadnje desetletje ne hodimo več toliko v hribe. "Le ob podobnih obletnicah planinskih koč je še živahno," iz izkušenj pove pohodnik Matevž Ulrih. Predvsem mlade družine redko srečaš: "Zdi se mi fino, če za planinarjenje izbiraš različne destinacije, od Pohorja do Urbana in Žavcarjevega vrha, na katerega vodijo različne poti. Z družino navadno izberemo tisto od turistične kmetije Žunko oziroma od žage. A bistveno, kar bi poudaril, je, da imamo danes predvsem dve vrsti ljudi: v prvi smo že skorajda odvisni od pohodništva, ki sleherni čas preživimo v naravi, v hribih. Nekje za dva odstotka nas je, medtem ko imamo na drugi strani 98 odstotkov ljudi, ki v hribe sploh ne gredo. Fino bi bilo, da bi se vsak vsaj enkrat letno odpravil na vse bližnje vrhove," razmišlja Ulrih.
V PD Maribor Matica se zamiranja priljubljenosti pohodništva zavedajo, zato intenzivno razmišljajo, kako v hribe spet privabiti mlajše obiskovalce. "Na Žavcarjevem vrhu se vse prepogosto srečujemo le pohodniki, ki prenašamo vzorce izpred tridesetih let. Medtem ko mlade generacije, če jih ne naženemo zraven, identitete, programa, ki bi jih pritegnil, skorajda ne najdejo," pa želje in načrte ob visoki obletnici PD Maribor Matica razkrije Robert Gostinčar, ki je po funkciji na ta dan nadomeščal ženo, predsednico društva Špelo Recer. Ideje sicer so, doda, "a ni enostavno, saj je za vsako spremembo treba zbrati voljo. Tudi med starejšimi pohodniki in planinci. Moramo v korak s časom."
Foto: Sašo Bizjak