Jutro - Evgen Lovšin: Najdrznejši vzpon našega najboljšega plezalca
Na Aljaževem stolpu na vrhu Triglava (2863 m) plapola črna zastava v znak žalosti za blagopokojnim kraljem Aleksandrom I. Na najvišji vrh Jugoslavije jo je odnesel Joža Čop, eden naših najboljših plezalcev in vodja skoro vseh rešilnih ekspedicij zadnjih let.
Ko je Joža Čop na Jesenicah slišal o smrti kralja Aleksandra in videl razobešati črne zastave, ni mogel v vsej tugi gledati v prekrasnih jesenskih dneh prve polovice preteklega tedna očaka Triglava, simbola naše ožje odrešene in neodrešene domovine, mejnika velike domovine Jugoslavije, brez znaka žalosti. Dobil je zastavo na Jesenicah zastonj, odhitel v Mojstrano, kjer je zvedel, da bo morda kaka koča v Triglavskem pogorju odprta, ker so menda neki nemški turisti na poti proti Kredarica. V naglici mu je razen, kosa kruha ostal ves provijant v dolini. V Vratih je posekal mlado smreko ta napravil 4 m dolg drog. S tem drogom in črno zastavo, pa z nahrbtnikom brez hrane je dospel sam po Tominškovi poti do znanega studenca. Od tod dalje so ga čakale težave, ki jih ni pričakoval. Moral je gaziti nov sneg, ki se je udiral ponekod do pasu.
Tak je bil vzpon vse tja gori do Kredarice. Upanje, da se bo ogrel v koči, je naglo izginilo, ko je videl kočo zaprto in nikjer žive duše. Počasi je že solnce tonilo za tirolske hribe, napravil se je tako krasen večer, kakor jih je malo v letu. Morda pa so tisti nemški turisti v Staničevi koči? Odbrzel je po snegu k njej, pa tudi ta koča je samevala zaklenjena in zabita. Medtem je noč legla na planine.
Torej prenočiti na prostem, bivati v snegu?
Joža, naša brihtna gorenjska glava, najde povsod rešitev. V drvarnici je vsaj pod streho, ampak ognja si ne upa zakuriti, da ne bi vse skupaj zgorelo. Torej najprej je treba založiti želodec. Ta se je moral zadovoljiti s kosom kruha. Potem noge v nahrbtnik, sviter okrog pasu ( ! ) in spanje na suhih drvih ni bilo najslabše, ta noč ni bila najneprijetnejša izmed premnogih, kar jih je Joža doživel v hribih. Gotovo je bilo boljše, kakor pred dvema letoma v Severni steni triglavski v Jugovi smeri, ko je njega in njegove tovariše Miho, Staneta in Matevža zalotil sneg in lavine, pa je bilo treba prenočevati pod skalo blizu grebena Bambergove poti. Od takrat ima Joža revmatizem, ki ga pa ni zadržal, da ne bi bil preplezal letos poleti šestnajstkrat triglavsko Severno steno, sam ali v družbi plezalcev ali pa kot vodnik vsem onim, ki želijo videti lepše in mogočnejše božje zgradbe te stene, kakor pa je n. pr. milanski dom.
Ko je poslalo solnce svoje prve žarke v steno Malega in Velikega Triglava in se spreminjajo tisočere barve vsako minuto v najprelestnejše slike, je Joža, oborožen z drogom in zastavo že ubiral pot nazaj proti Kredarici, da dovrši svojo častno nalogo. Kdor pozna v steno vsekano pot iz Kredarice na Mali Triglav, zavarovano z več sto klini, ta ve, da se da ta dvesto metrov visoka, skoro navpična stena z lahkoto preplezati v slabi uri, izvežbani turisti pa pridejo tudi prej. Samo vrtoglav ne smeš biti. Malo pa je naših planincev, ki so to steno plezali pozimi. Pozimi je od sile nevarna, klini so pod snegom, stopnje ni nobene, strma snežišča peljejo vsa v prepad v gotovo smrt. Samo oborožene z derezami, s cepini v rokah in navezane na vrvi pridejo manjše družbe, oprezne na vsako, prav vsako stopnjo, na vrh. Posebej nevaren je nov južen sneg ali pa zledenel.
Joža je stal pred takim problemom. Vsi klini zameteni, zledenel sneg, brez derez in cepina, brez vrvi in varovanja tovariša, v eni roki 4 m dolg drog in zastavo — je poizkusil svojo srečo in ponovno preizkusil naklonjenost svojih sicer doslej vedno (Bog daj tudi v bodoče!) blagohotno naklonjenih planinskih vil. Tri ure je kopal z rokami sneg od klinov, pomagal si z drogom, zabijal stopnje s podkovankami v znanem žlebu, začel je že obupavati, vendar je naposled tudi te težave premagal in stopil na vrh Malega Triglava. Potem naprej je šlo lažje. Veter je greben precej očistil od snega in tako je Joža stopil pred svoj cilj — pred Aljažev stolp.
Joža ni fotograf. Gospod Kramer iz Mojstrane mu je posodil aparat. Slika, ki jo je napravil na vrhu, ni ravno najboljša, pa je tudi dosti slabših na svetu. Ima še eno, ampak na tisti sta pa dve zastavi in dva Aljaževa stolpa ...
Pot navzdol je vedno nevarnejša, kakor navzgor. Ampak Joža zadovoljen, da gleda sinja Adrija, furlanska nižina, vsa Trenta, tirolski Dolomiti, ves venec Visokih in Nizkih tur z daljnim Dachsteinom, skoro vsa Slovenija, del Hrvaške pa tja doli do Velebita črno zastavo na vrhu Triglava, znak naše globoko občutene žalosti na nepozabnega legendarnega kralja. To zadovoljstvo na hudem pohodu je olajšalo Joži pot navzdol.
Proti večeru je lačen, žejen, premražen, moker in utrujen, pa vendar z občutkom izpolnjene dolžnosti hitel čez Prag v dolino, v nežni objem šumeče Bistrice in duhtečih smrekovih gozdov.
Joža! Dokler imamo take planince, dokler imamo take čuvarje naših planin, domovine in naroda, bo naš blagopokojni kralj lahko pokojno spal svoj večni sen in sanjal o planinah, ki jih je imel srčno rad.
E. L.
Jutro, 18. oktober 1934