Jutro (1934) - Branko Zemljič*: Po pravkar končanem dopustu sem zasledil v nekaterih številkah »Jutra« in »Slovenca «, da ta nesrečna črkarska pravda še ni zaključena.
Naj mi bo dovoljeno v tej zadevi samo še par ugotovitev — brez ozira na R-ov in T-jev pogum v »Slovencu«. (Naj bo tema povedano, da se je od Logarske na Logarjevo tujcu prav lahko zmotiti, nikoli pa ne moremo pričakovati obratnega primera.) Saj ta pač preživo spominja na onega prevejanega ženina, ki je razkazoval ne baš brihtni nevesti tujo lastnino, zamahnil s široko gesto, pa tlesknil z roko, po kolenu rekoč: Kar tu vidiš, je vse moje! In se mož vendarle ni prav nič zlagal!
Dr. Glonar meče stare »že pomrle« priče brez nadaljnjega med staro železje. Povzpenja se do trditve, da so »Logarsko« ustvarili slovenski prevajalci nemškega izraza »Logarthal«. Vendar, kakor rečeno: noben pismen prevajalec ne bi streljal takšnega kozla.
Nemara, da bo imel dr Glonar vsaj v pogledu »doline« prav — ki si je pa danes tudi ne damo več ugrabiti —; nikdar pa ne glede imena »Logarske«!
Samo majhno reminiscenco mojega večletnega delovanja kot domačina-orača, prvega učitelja v Solčavi ter večletnega tajništva in vodstva domače občine!
Za podlago zgodovinskemu, verodostojnemu osnovanju šolske kronike solčavske sem se l. 1912. obrnil med drugimi naslovi tudi na c. kr. namestništvo v Gradcu s prošnjo za akte, nanašajoče se na počitke novo šole v Solčavi.
Iz njih je razviden 42-leten boj za solčavsko šolo. Tozadeven akt od oktobra 1869. l. — dan mi je trenutno v resnici izpadel iz spomina; vendar ga bo dr. Gonar lahko sam ugotovil pri navedenem uradu — začrtava obseg bodočega šolskega okoliša, izključujoč oddaljene kraje, pričenši uprav z Logarsko dolino rekoč:
»Somit bleiben ausserhalb des so verzeichneten Schulsprengels die Ortschaften in Logarsky u. Matkov kot, beide der Katastralgemeinde HI. Geyst einverleibt, sovie überhaupt die ganze Katastralgemeinde Hl. Geyst; weiter die Ortschaften Podouchowa, Tosti Verch, Raducha, Robankot u. Cytry welch letztere zwar der Katastralgemeinde Sulzbach angehören.«
Tako torej: »Logarski kot«! Ne vem, kje je c. kr. uradnik nabral navedena imena Upravičena pa je domneva, da jih je dobil na podlagi ustnih izpovedi; kajti v zemljiški knjigi jih nisem zasledil. pa tudi na občinski mapi — menda iz l. 1851. ni označbe niti »Logarsky kot«, niti »Logarthal«; enostavno iz razloga, ker ni to ime niti ime zaselja, še manj kat. Občine. Saj spada ta politično pod kat. občino Sv. Duh.
Nedvomno pa bo tudi dr. Glonarju znano — če je namreč celo sam že zašel v našo Solčavo in Logarsko dolino —, da je bila Solčava do l. 1894., t. j. do otvoritve nove ceste — (glej spominsko tablo v Igli!) — vsemu svetu tako rekoč zaprt svet, kamor so zašli samo redki gornjesavinjski lesotržci, a še redkeje tujci. Dotlej torej ni mogla imeti niti tiskana, niti osebna kultura na razvoj solčavskega življa in življenja skoro nikakega, ali vsaj prav neznaten vpliv. — Šele približno z dr. Frischauffovim prihodom se je pojavila »Logarthal«. Na to imenovanje me je pa opozoril že l. 1894., še danes živeči okrog 80-letni kmet Ravničar-Podbrežnik, ki mi je radovednemu mladcu dejal da je »s te nijlevš duline, lugarske duma«.
Tik pred vrati Logarske doline je samoval v neznatni bajtici — danes je ni več — celo po Koroškem poznani solčavski čudak samouk-učenjak, alkimist Fida. Nad 93-letnega starčka smo pokopali pozimi l. 1930 — Redkobeseden, sam vase zaprt in nezaupljiv mož mi je nekajkrat dejal: »Zamirki s ti pob! Lugarska dulin« je sam ana na sviet!« Poudariti je hotel pač le njeno lepoto, saj o »filologarju« dr. Glonarju, njegovih polemikah in polemičarjih za svojo ljubo Logarsko dolino gotovo ni mogel imeti tiste čase še nobenih vizij.
Ko se je solčavski rojak, sedaj tudi že v Angliji znani. pok. dr. Štiftar, vseučiliški profesor v Kalugi malo pred svetovno vojno poslednjikrat mudil v Solčavi, je dejal ob svojem prihodu: »Žopcah pa Logarsko sem moral priti pred svojo smrtjo še enkrat obiskat!«
Še živi pa danes nad 80-letni stari prijatelj Kristl Šturm-Germel ter takisto že omenjeni Ravničar, ki bosta utegnila dr. Glonarju moja pojasnila samo potrditi. Izvor »Logarske«, kakor tudi namerno poimenovanje »Logarjeve« sem pojasnil že zadnji, četudi le kratko! Sapienti sat.
Naj mi g. dr. Glonar veruje, da Solčavan do zadnjega četrtstoletja ni bil dostopen nobenemu tujemu, četudi kulturnemu vplivanju, še tem manj pa kakršnemu koli vsiljevanju!
Topografična nomenklatura je v Solčavi tako obilna in pestra, pa tako pristno domača in popolnoma slovenska, da človek strmi. Prepričan sem, da bi je bilo — gotovo ne v škodo ali sramoto dr. Glonarjevemu leksikonu — za najmanj 50 strani. Čudno pa je le to da se tista Ljubljana, ki nam hoče naš jezik »očistiti« peg. tako silno brani tega narodnega izrazoslovja.
Tu samo mimogrede: L. 1919. sem poslal »Lovcu« prispevek nekaterih solčavskih lovskih izrazov, med drugimi n. pr. i za znani nemški »štant« solčavskega: »streža«. Po daljših ali krajših razpravah je obveljalo končno le nemško: »stajališče«, »stališče « in slednjič i po zavrženi »preži« — »stojišče« — Moj tozadevni prispevek jo nekje iztiril. Pa nisem zaradi tega prav nič užaljen.
Imejte vi svojo stališče! Solčavani bodo obdržali svojo Logarsko dolino, ki ni Logarjeva, pa če bi se še marsikateri filologar zbog tega postavil na glavo; a tudi brez ozira na to, če bi se neresnim T-jem sanjale še bolj nemogoče in netočne logarjeve sanje. Tudi znanstvenemu svetu tolika znana zijalka je Potočka ne Potočnikova. Za tako botrinstvo in krstitelje se s Solčavani vred zahvaljuje vsa Savinjska dolina! Kadar boste iskali šilom in kopitom nova imena, svobodno vam! Pa si jih bomo prisvojili i mi! Za nas Solčavane, Savinjčane, kakor sploh za ves svet, ki ljubi naša prastara domača krajevna imena, pa je in ostane samo Logarska dolina!
B. Zemljič
Da reasumiramo!
Logarska dolina ni Logarjeva, t. j. kmetova. Saj je bila do najnovejšega časa le slaba petina njegova last!
Ljudstvo samo, ki zna razločevali lastnino od lastnosti oz. značaja, ji je nekoč, zdavnaj pred nami vzdelo priimek »logarska « po graščinskih logarjih, postavljenih semkaj v logarsko službo. Tako je ostal isti priimek končno i enemu izmed njih, ki se je oprijel kmetovanja: današnji Logar. To ime - »Logarski« - so poznale že nekoč celo oblasti ter je to poimenovanje v bistvu in značaju nesporno, četudi se je morda kdaj zvalo le Logarski »kot«.
Odločno torej odrekamo vsakomur pravico cirkuškega žongliranja z našimi pristno domačimi, starimi in ustaljenimi imeni. Brez pristanka lastnikovega si ne pusti izpremeniti imena niti Ljubljana, niti Drekonja, Predikaka, Zadikaka, Klinc i. dr., pa sem uverjen, da niti sam dr. Glonar ne svojega! Prepustimo to prakso Lahom! Mi pa ne čutimo niti vzroka, niti potrebe, da se nam hoče iz zgolj slovničarskih ozirov, ki pa tu nimajo nikakih pravic, spačiti našo Logarsko dolino, pod tem imenom znano že tujemu svetu. Saj bi moral vsak tujec samo pomilovalno zreti na nas. Če veljaj pravilo glede starih imen drugje, zahtevamo isto pravico i za našo Logarsko dolino. Naj se zastavijo zmožne sile raje v ono smer, da spozna našo edinstveno Logarsko dolino še bolje širni svet v nas narodni ponos. Ne pačite njenega imena, da se ne osmešite in ne zatemnite zaslug sicer priznanemu narodnemu delu.
Ime Logarska dolina bodi nedotakljivo, sveta last nam vsem!
Branko Zemljič
Jutro, 14. oktober 1934