RedBull - Tomaž Košir: ... na Solkanskem mostu - Domen Škofic se je tokrat lotil malce drugačnega izziva ... 
Dvajsetletni Radovljičan je tokrat namesto umetnih oprimkov prijel za kamenje starega Solkanskega mostu ter se nanj povzpel po stranici največjega kamnitega loka na svetu.
Plezanje po kamnitih obokih in zidovih v Sloveniji sicer že dobro poznamo, a Solkanskega mostu se po loku ni lotil še nihče. Pred leti, ko v telovadnicah še ni bilo umetnih sten, so ljubljanski plezalci na primer redno trenirali na Rimskem zidu in na Grajskem hribu. Tamkajšnje Plečnikove Šance so bile idealne za krepitev prstov in večanje vzdržljivosti, pa celo kakšen problem za bicepse se je našel. Tudi Tadej Slabe, plezalec, ki je konec prejšnjega stoletja dvigoval meje slovenskega športnega plezanja, je veliko treniral na Šancah. Njegove linije po obokih in pod njimi so bile še dolgo težak izziv in ob lepih dnevih se je na kamnitih oprimkih “pod grajsko anteno” plezalcev kar trlo. Šele, ko so v telovadnicah zrasle prve umetne stene, so Šance svojo vlogo zibelke plezalskih šampionov začele izgubljati.
A umetne stene so rastle počasi in marsikje so kamniti zidovi, stebri in oboki plezalce gostili še dolgo po tem, ko so ti že zapustili Šance. Na Goriškem so svojo plezalsko telovadnico dobili šele pred nekaj leti, v osnovni šoli v Šempetru, pred tem pa so nekateri tamkajšnji ljubitelji vertikale občasno potrenirali tudi na stebrih ob starem Soklanskem mostu. Ti se vzpenjajo v zrak na bregovih Soče, lokalni plezalci pa vedo povedati, da so kar težki, saj ne nudijo velikih pozitivnih oprimkov, pač pa v glavnem poličke za prve členke prstov, velikokrat obrnjenje navzdol, kar sicer izgleda enostavno, a močno iztroši mišice prstov in pošteno “navije”. Vedno so pogledovali tudi nad Sočo, kjer se pne lok mostu, največji tovrsten na svetu, a lotili se ga niso nikoli.
Veliki kamniti most v Solkanu se razpenja na razdalji 85 metrov in se nad povprečno gladino reke Soče dvigne za slabih 40 metrov. Zgrajen je bil po načrtih avstrijskega podjetja Brueder Redlich und Berger, vanj pa so leta 1905, v vsega 18 dneh, vgradili 1960 kubičnih metrov kamnitih blokov. Med prvo svetovno vojno so ga delno razstrelili, nato začasno popravili z jekleno konstrukcijo in leta 1927 obnovili kamnito strukturo. Druga svetovna vojna mu je prizanesla, saj je utrpel le eno manjšo poškodbo. Preko njega še vedno poteka železniška povezava med Novo Gorico in Jesenicami, redno pa ga prevozi tudi muzejski vlak. Slednjega so Slovenske Železnice čez most napotile tudi Domnu v pozdrav, ravno, ko se je na konicah prstov bližal vrhu.
Plezal je z levega brega Soče, po severovzhodni stranici mostu, vzpon pa se je proti vrhu vztrajno prevešal v prečenje, ki ga je zaključil za ograjo na najvišji točki loka. Celoten vzpon je v dolžino meril blizu 60 metrov, Domen pa je v enem kosu zanj porabil skoraj pol ure.
“Projekt smo z ekipo slovenske plezalske reprezentance in Red Bullom pripravljali dolgo časa. Do sedaj sem vedno plezal na umetnih stenah in v plezališčih, takšnega mostu pa sem se lotil prvič. Občutek je super, saj lahko izpustiš noge in napreduješ le z rokami,” je povedal dvajsetletni študent Fakulete za šport in četrti z zadnjega svetovnega članskega prvenstva v težavnosti. Že med samim plezanjem je spremljevalcem na tleh zaklical, da sicer ni tako zelo težko (vzpon je ocenil s 7c po francoski lestvici), a je malo “scary”. Kljub temu se je na koncu odločil za še en drzen manever. Z vrha je namreč kar skočil v globino, kakih 20 metrov nižje pa ga je nad Sočo z vrvjo ujel varujoči Simon Margon. Skok mu je bil tako zelo všeč, da se je na most povzpel še enkrat in zadevo ponovil z obratom nazaj.
“Danes sem prvič v življenju naredil dve stvari, plezal po mostu z največjim kamnitim lokom na svetu in skočil z njega, ob tem pa naredil obrat nazaj. Vsekakor si bom oboje zapomnil za vedno.”
Divjim skakalnim akrobacijam navkljub se mladi Radovljičan strinja, da je bil dosežek dneva preplezan most. Skoki so lahko predvsem dober trening za psihološko pripravo plezalca, saj je padec med plezanjem pravzaprav enaka reč. Na ta način dobijo zaupanje v varovalni sistem in varujočega soplezalca, to pa jim pomaga k premagovanju najtežjih mest brez strahu pred posledicami padca.
Ocena vzpona 7c je za Domna, ki je v Arcu pred kratkim preplezal legendarno smer Underground, svojo šesto smer z oceno 9a, resda dokaj lahka, a za povprečnega plezalca gre naječkrat za nedosegljive težave. Solkanski most torej ni od muh. Predvsem je za plezanje po takšni konstrukciji potrebna dobra vzdržljivost v moči prstov, dobra spremljevalna ekipa, ki zagotovi odlično varovanje in tudi veliko poguma. Pogled na Sočo, več kot 30 metrov pod bingljajočimi nogami, s konicami prstov na majhnih kamnitih poličkah, vsekakor ni mačji kašelj.
Projekt so pozdravili tudi na Slovenskih Železnicah, ki upravljajo z mostom in dovolili namestitev varovalnih sistemov, v katere je Domen med plezanjem lahko vpanjal vrv. Seveda so bili vsi nameščeni brez trajnega posega v most.
Tomaž Košir
Foto: Stanko Gruden
Domnovo plezanje si lahko ogledaš tudi v videu. | RedBull