PV (1975) - Nevina Prevec: Takrat smo bili maturanti. Tega je 50 let [1924].
Za veliko noč smo imeli nekaj dni počitnic. Med nami v razredu je bilo več navdušenih planincev, pa so se odločili, da bi se povzpeli na Triglav. Za tiste čase je to bila zahtevna tura. V planine smo hodili večji del šele, ko je sneg skopnel. Smučk še nismo uporabljali, krplji in dereze pa so bili le malo znani. Če jih je kdo imel, so bili nerodno izdelani. Vsak je bil vesel, če mu je uspelo dobiti te pripomočke od vojakov, ki so te stvari prinesli s seboj s soške in dolomitske fronte. »Vojni plen« je po svoje prispeval k oživljanju in napredku našega plezalstva in zimskega alpinizma.
Razumljivo, da so zato bile priprave prav temeljite. Vsak je hotel biti čim bolje opremljen. Poslušala sem njihove načrte s tiho željo, da bi se jim pridružila tudi pri tem večjem podvigu, pa se še pomisliti nisem upala na to. Saj bi mi starši ne dovolili. Fantje so se odločili za vzpon skozi Kot. Bilo je še veliko snega. Ko so s krplji počasi gazili pod Vrbanovo špico, je sunek vetra od nekod odkrhnil kamenček in ga spremenil v ubijalski izstrelek. Zadel je v glavo našega sošolca Anteja Lenarčiča. Omahnil je tam blizu studenca in se ni nič več zavedel. Z velikimi napori so ga prenesli še isti dan v jeseniško bolnišnico in tam je preminulo mlado življenje.
Dragi Ante – toliko lepih načrtov je bilo pokopanih s teboj! Prazno mesto v tretji klopi našega razreda nas je boleče spominjalo, da nekoga izmed nas ni več. Tako dobro smo se razumeli med seboj. Smrt je z neusmiljeno koso zamahnila po maturantski družbi, čutili smo njeno navzočnost in neizogibnost. Hrepenenja po hribih, po doživetjih v gorah pa ni zatrla.
Anteju v spomin so v Peklu pod Vrbanovo špico, na mestu, kjer ga je zadel kamen, vzidali spominsko ploščo. V letnih počitnicah sem dobila vabilo, da se udeležim komemoracije ob odkritju plošče.
Na kolodvoru sta me čakala sošolca Slavko Prevec in Stanko Skok pa njun planinski tovariš Stane Hudnik. Dogovorili so se, da drugi pridejo za nami naslednji dan iz Mojstrane naravnost v Kot k odkritju plošče, mi bi pa prišli tja iz Aljaževega doma. Slavko je pred kratkim z Vladimirjem Topolovcem preplezal triglavsko steno in obljubil Stanetu, da skupaj ponovita slovensko smer. Če se strinjamo, lahko gremo vsi štirje, čeprav bo zame malo nerodno, saj nisem imela plezalk.
Nisem dolgo premišljala, čeprav sem bila presenečena. Že dolgo sem si želela, da bi se poskusila s kakšno zahtevnejšo turo. Po hribih sem že dosti hodila, pa so me doma zaupali le varstvu gospoda Krapeža, očeta moje prijateljice Vere, ki se je poročila z znanim planincem in smučarjem Tonetom Škrajnarjem. Z Verinim očetom smo si tudi ogledovali Triglavsko steno. Ko smo šli čez Prag na Triglav, nam je pokazal vstop v Tumovo smer. Od takrat me je ta smer vedno mikala.
Pozno zvečer smo pripešačili v Vrata. Oskrbnik Torkar nam je takoj povedal, da na skupnem ležišču že spita plezalca Topolovec in De Reggi. Jutri gresta v Steno. Tudi mi smo takoj stopili na skupno ležišče. Čeprav smo bili kar se da obzirni, sta nas zaslišala in povedala, da gresta v nemško smer. Zelo zgodaj. Mi imamo lažjo smer pred seboj, zato se še lahko naspimo. Dobili se bomo v Staničevi koči, potem skupaj sestopili v Kot k Antejevemu spomeniku.
Zjutraj sta neslišno odšla. Oglasila sta se visoko gori, ko smo mi šele vstopali. Vodil je Slavko in kar hitro je šlo. Le pri Belih ploščah se je malo zaplezal, vendar se nismo dosti zamudili, kmalu smo bili spet v pravi smeri. Bili smo dobro razpoloženi in večkrat smo odgovarjali tovarišema, ki sta se oglašala iz nemške smeri. Hiteli smo, da ne bi zamudili komemoracije, in niti opazili nismo, da se vreme kazi. Začelo je po malem snežiti, skala je postala neprijetno vlažna in drsna. Zato je Slavko predlagal, da bi se izognili izstopu čez Slovenski steber, ki mu je bil znan. Domneval je, da mora biti nekje v levo lažji izstop. Sam bi malo pogledal, morda ga najde.
Medtem ko smo čakali, smo zaslišali, kako se je v nemški smeri sprožil plaz kamenja. Sta ga sprožila Topolovec in De Reggi? Huda slutnja se nam je vsiljevala, saj se nista več oglasila. Skrb nam je zakljuvala v srcih.
Kmalu se je Slavko vrnil, ker ni ničesar boljšega odkril. Domneval pa je prav, saj mu je drugo leto uspelo najti lažji izstop, le da je vstopil v kamine v levo malo nižje. Zavili smo torej čez Slovenski steber in se precej zamudili pri spustu po vrvi, čeprav je Slavko takoj našel skalo, ki sta jo pred kratkim s Topolovcem obklesala, da se ne bi vrv pri spustu zatikala. Klinov seveda nismo imeli.
Navdušeni, da smo kljub slabemu vremenu srečno izplezali, smo pohiteli čez ledenik. Ali sta nas tovariša iz nemške smeri že prehitela? Iskali smo stopinje, opazili pa smo samo eno sled. Kaj naj to pomeni? V skrbeh smo prišli do Staničeve koče in zagledali v kotu pri mizi De Reggija.
Ne do se popisati, kakšen je bil njegov izraz. Vedeli smo takoj, da se je zgodilo nekaj strašnega. Z muko nam je obrazložil, kako hitro sta napredovala. Da se ne bi preveč zamudila, sta plezala tekoče, nič se nista varovala. Ko je Vladimirju spodrsnilo, De Reggi ni mogel nič pomagati. Padec je bil strahoten, grozotni Črni graben je bil Vladimirju samotni grob. Nikakor nismo hoteli doumeti, da ga ni mogoče rešiti. Zdelo se nam je potrebno, do pohitimo takoj v Vrata po pomoč.
V dežju in temi smo prišli v Aljažev dom. Drugo jutro so se Hudniku, Skoku in De Reggiju pridružili reševalci iz Mojstrane, do bi našli Vladimirjeve ostanke, Slavko po je dobil težko obveznost, da obvesti o nesreči Vladimirjeve starše. Hudo ga je skrbelo, kako bo to storil. Saj ni bilo mogoče ničesar omiliti. Bil je tudi sam potreben tolažbe. Zelo ga je prizadela Vladimirjeva nesreča.
Časopisi so poročali o njej. Iz poročila sem šele izvedela, da sem prva Slovenka, ki je preplezala triglavsko steno. Neprijetno mi je bilo. Kaj poreko starši, ko to preberejo. Nič več ne bom smela v hribe!
Pa ni bilo tako! Še dostikrat sem doživela čisto srečo trenutkov, ko smo si po srečno prestanih naporih krepko stisnili roko no vrhu marsikatere stene. Kaj to pomeni, ve samo tisti, ki je to sam doživel.
Nevina Prevec
Planinski vestnik, 1975/5