Večer v nedeljo, Gore - Tatana Vrbnjak: Nina Fijačka iz Maribora slabo vreme ni odvrnilo od cilja, ki si ga je zadal za letošnji dopust: preteči Slovensko planinsko pot
Tečem praktično vsak dan, pravi Nino Fijačko iz Maribora. Diplomirani zdravstvenik, ki je magistriral iz bioinformatike, letos pa vpisal še doktorat, si je za letošnji dopust zadal cilj, da preteče Slovensko planinsko pot. Odkar je pred štirimi leti šel prvič v hribe - pridružil se je tistim Slovencem, ki najprej osvojijo Triglav -, je redni obiskovalec slovenskih hribov in gora, član Planinskega društva Maribor Matica.
Od Pohorja do Triglava
"Prijatelj se je namenil na Triglav in me je povabil s seboj. Takrat se je rodila moja velika ljubezen do gora. Prvič sem bil v hribih. Naša družina ni hodila na planinske izlete, najvišje sem bil na Pohorju (Črni vrh) z osnovno šolo. Zdaj Kamniško-Savinjske Alpe in Karavanke poznam zelo dobro, Julijce šele spoznavam."
Najprej je po gorah hodil, nato je začel tudi teči. Že lani se mu je porodila misel, da bi v enem zamahu opravil s Slovensko planinsko potjo. Pot je hotel najprej vsaj deloma spoznati in jo je zato lani prehodil od začetka pa do Kamniških Alp (na vrhove se zaradi snega ni podal), potem še do doline Vrat in malo naprej v smeri Primorske.
Letos se je odločil, da jo opravi v celoti, in sicer da v 14 dneh - to je meja, ko velja, da si pot pretekel, tisti, ki potrebujejo več kot 14 dni, se lahko pohvalijo s tem, da so jo prehodili. "Lanska izkušnja, ko sem nosil s seboj 24 kg težak nahrbtnik, me je tudi naučila, da moram težo nahrbtnika omejiti na minimum. Na pot sem zato letos vzel samo šestkilogramski nahrbtnik."
Uspelo mu je: za pot je potreboval 13 dni, 13 ur in 48 minut in je z 28 leti drugi najmlajši Slovenec, ki je Slovensko planinsko pot pretekel. Na prvem mestu ostaja Marko Dovjak, ki je, star 27 let, leta 1983 sploh prvi slovensko transverzalo pretekel.
Zakaj se je odločil za to pot? "Zaradi želje, da pot spoznam, in tudi zato, da si dokažem, da sem tega sposoben," je odgovoril Fijačko. Prvo četrtino poti je pretekel v družbi prijateljice Helene Fric Križanec, preostali del pa sam. Na zadnjem odseku sta se mu pridružila Uroš Feldin in zadnjih pet ur Helena. Vreme letos ni bilo naklonjeno takemu podvigu.
Posnetka: Nino Fijačko
V kočah edini gost
"Od štirinajstih dni je bilo samo šest dni lepo vreme, drugače pa veliko dežja, na Grintovcu sodra pa veter, od rahlega do takšnega, bilo je na Poreznu, kakršnega v življenju še nisem doživel. Prav naslanjati sem se moral naprej, da me ni odneslo nazaj. Na najbolj nevarnih odsekih v gorah je bilo na srečo v glavnem lepo vreme. Ko sva šla na Križ in Skuto, je bilo lepo, na Grintovcu in Jezerski Kočni pa sva imela težave: bila je sodra in pihal je močan veter. V Julijcih sem spet imel - ko sem šel na Triglav, Razor, Prisojnik in druge najvišje vrhove - spet lepo vreme. In tudi na Krnu, ki je zadnji dvatisočak SPP, je bilo lepo, no, naslednji dan je v visokogorju snežilo, jaz sem pa nižje hodil po stalnem dežju."
Je kdaj zaradi vremena prekinil tek? "Zaradi dežja ne, sem pa enkrat zaradi burje predhodno, okoli dveh popoldne, zaključil etapo, in sicer tam, ko bi sledila dokaj zahtevna pot Po robu nad Vipavsko dolino. Prespal sem na Čavnu in na žalost v tisti koči dobil prebavne motnje: bruhal sem, nenehno hodil na stranišče, povsem mi je vzelo moč. Analiza je pokazala, da ni šlo za salmonelo. Kot kaže, sem se s hrano zastrupil, ker je bil moj imunski sistem oslabljen zaradi dežja in napora.
Kljub slabemu počutju sem naslednji dan pot nadaljeval, saj je bilo dokaj lepo vreme, vendar sem prišel le do koče na Javornikih in se tam čisto izmučen ob dveh ustavil: spal sem cel dan do naslednjega jutra. Ker sem bil blizu cilja in sem čutil, da zmorem, sem pot nadaljeval. Veliko mi je pomenilo, da sem imel po telefonu podporo in pomoč prijateljev, denimo Zvonka Mezge, ter to, da je zadnji odsek z menoj tekel Uroš Feldin, ki je to pot sam že pretekel, sicer pa šestkrat tudi prehodil, in mi je bil po Primorski tudi orientacijsko v veliko pomoč, in na koncu še Helena - zahvaljujoč vsemu temu sem bil hitrejši, kot bi bil, če bi tekel sam."
Kako je bilo na poti, je srečeval kaj ljudi? Poletna sezona je bila zaradi vremena slaba. "Letos je bilo v gorah res malo ljudi. Največ sem jih srečal na Kredarici - koča je bila polna, ker je tisti dan imela slovenska policija pohod na Triglav. Drugače pa sem le tu in tam na kakšnem vrhu naletel na koga, večinoma so bili tujci. V kočah sem v glavnem spal kot edini gost: na Pohorju in v Kamniško-Savinjskih Alpah so bile koče prazne, v Julijcih je bilo malce več ljudi, na Primorskem spet prazno."
Tudi v megli lepo
Razmere zaradi obilice dežja niso bile ugodne, treba je še bolj kot sicer paziti, da ti ne zdrsne. "Ves čas je treba biti pozoren. Nič zoprnega se mi ni zgodilo, le parkrat sem spregledal markacijo; običajno sem hitro opazil. No, v Julijcih, bilo je na Prisojniku, sem ubral konkretno daljšnico: namesto da bi šel po krajši poti, sem šel po daljši skozi Sprednje okno in sem moral zato določeno točko izpustiti in jo preložiti na naslednji dan." Mu je bilo na poti kaj dolgčas, o čem je premišljeval? "Vse mogoče sem mislil pa občudoval sem naravo. Niti malo mi ni bilo tečno, ure so minevale zelo hitro. Četudi večinoma, razen omenjenih štirih dni, nisem imel lepih razgledov in tudi na Primorskem, na primer, nisem imel sreče, da bi z Vremščice videl morje, ampak je bila taka megla, da sem klical Uroša, da mi je pomagal pri orientaciji, je v naravi vseeno lepo."
Kaj ste občutili na cilju? "Olajšanje, tisto pozitivno. In radost, da sem zmogel. Čustva so na koncu privrela na dan. Verjamem, da me je notranje okrepilo. Niti malo mi ni žal in vem, da bom pot morda že drugo leto ponovil, vendar v drugačnem vremenu."
Tatjana Vrbnjak
REKORDER V SEDMIH DNEH
Slovenska planinska pot predstavlja izziv tudi za ekstremne športnike. Najhitreje je doslej z njo opravil Marjan Zupančič v letu 2013, pot je pretekel v sedmih dneh, 14 urah in 44 minutah. S tem je za en dan in eno minuto izboljšal rekord Klemena Trilerja.
NA 23 VRHOV JE TREBA
Slovenska planinska pot je najstarejša, torej sploh prva vezna planinska pot na svetu. Odprta je bila 1. avgusta 1953., njen idejni oče je Ivan Šumljak (1899-1984), učitelj, navdušen planinec in markacist, ki se mu je dve leti prej, ko je s kolegi s Knafelčevo markacijo s številko 1 premarkiral celo Pohorje, porodila misel, da bi pot podaljšal na Uršljo goro in prek Kamniških in Julijskih Alp vse do morja.
Dolga je okoli 600 kilometrov, ima 75 kontrolnih točk, okrepčati se je mogoče v 58 planinskih kočah, povzpeti se je treba na 23 vrhov, pohodnik se sreča s petimi slovenskimi mesti in si lahko ogleda dva muzeja (Slovenski planinski muzej v Mojstrani in Bolnico Franjo), ena izmed točk na poti, Škocjanske jame, pa sodi v Unescov seznam svetovne naravne dediščine.
Ob odprtju je pot dobila ime Slovenska planinska trasverzala, leta 1991 so jo preimenovali v Slovensko planinsko pot. Doslej jo je uspešno prehodilo skoraj deset tisoč ljudi. V enem zamahu, če bi zmerno hodili, naj bi zanjo potrebovali slab mesec dni - leta 2012 jo je denimo v 30 dneh prehodila Pia Peršič. Velika večina prejemnikov znaka pa SPP naredi po etapah, večinoma v več letih, nekateri so jo prehodili že tudi večkrat.