Večer, Šport – Bojan Bauman: Mina Markovič, najboljša slovenska tekmovalka v težavnostnem plezanju na umetnih stenah, se občasno odpravi tudi v naravo
26-letna Ptujčanka Mina Markovič je bila konec tedna zopet polno zasedena. Zanjo neobičajno je bilo le to, da tokrat ni nabirala izključno višinskih metrov v steni. Ta konec tedna je bila ena osrednjih športnih osebnosti na prireditvi Skalnih zvezd, ko so sponzorji v nemški Stuttgart povabili dvajset najboljših deklet in trideset fantov z vrha svetovne jakostne lestvice v balvanskem plezanju ter nekaj sponzoriranih skalnih plezalcev. "Tokrat opravljam drugačne vrste obveznosti. Sodelujem s sponzorji, obiskujem strokovne seminarje, potrjujem poročila za letošnjo sezono in predstavljam načrte za prihodnje leto. Vmes se družim z najboljšimi plezalci sveta, ki jih je Adidas povabil na masters tekmovanje in druženje. Tukaj sem s samimi plezalskimi špicami. Enkrat na leto lepo poskrbijo za nas. Sledi uživaška tekma," je iz Nemčije sporočila Mina Markovič, naša najboljša tekmovalka v težavnostnem in hitrostnem plezanju ter balvanih (krajše smeri v stenah, kjer ima tekmovalec za uspeh na voljo več poskusov). Markovičeva je tudi ta konec tedna tekmovanje vzela zelo zares in v finalu revijalne tekme najboljših plezalcev osvojila drugo mesto. Druga je bila pred tednom dni tudi na svetovnem prvenstvu v španskem Dijonu, s čimer se je po nekoliko slabšem uvodu v letošnje prvenstvo v težavnostnem plezanju zmagovito vrnila med najboljše. Tako je nadaljevala serijo uspehov, med katerimi so najbolj odmevni zlato na svetovnih igrah (plezalna olimpijada) leta 2013, dvakrat prvo mesto v skupni razvrstitvi svetovnega pokala (2011, 2012), dvakrat srebrna na evropskih prvenstvih in cela vrsta zmag v svetovnem pokalu.
Take obveznosti, kot jih imate v Stuttgartu, vam verjetno niso odveč. A povsem nekaj drugega je svoboda, ki jo ponuja divjina na treningih v pristnem okolju, ko so okoli vas ljudje, ki jim morate povsem zaupati.
"Tekmovalci v težavnostnem plezanju zaidemo tudi v skale, hodimo v naravo. Toda največ treningov je vendarle v telovadnicah, kjer so postavljene umetne stene. Za skale je čas med pripravljalnim obdobjem ali ko si tekmovanja ne sledijo po tekočem traku. Prav po Stuttgartu imamo v načrtu pobeg v švicarske gore - za štiri ali pet dni. Več časa ne bo, saj se približujejo nove tekme. Še z nekaterimi reprezentanti smo se odločili, da gremo v skalo 'plezat za dušo'. Vse tekme so 'v plastiki', zato bo to nekaj posebnega."
Pa kdaj tudi komaj čakate, da bi bile tekme mimo, da bi se lahko posvetili stvarem, ki vam zlezejo "pod kožo"?
"Tekmovalno obdobje me v ničemer ne obremenjuje. Uživam tako na tekmah kot na treningih, tudi na sprejemih. Je pa iti v skalo in preživeti dan v naravi res nekaj drugega. Takrat spet postane pomembno le eno: plezanje v skali."
Vas v steni še kdaj zgrabi panika, ko ne najdete rešitve, ko ne gre več ne naprej ne nazaj?
"Ne, take situacije so pogoste v prvih letih plezanja, ko plezalci še ne znajo presoditi stene in izbrati smeri. Poznam pa trenutke treme. Ti se pojavijo predvsem v nižjih delih stene, ko je pred teboj še veliko oprijemkov, pa že tam spodaj več ne veš, kako se boš prebil skozi eno prvih zapletenih kombinacij. Takrat poiščem zaloge moči in znanja, pobrskam po zapiskih in poskušam rešiti situacijo, da se potem vendarle prebijem do vrha brez padca."
Je v takih situacijah bolj pomembno, da ste fizično dobro pripravljeni ali da ste psihično močni?
"Fizična pripravljenost je nedvomno baza vsega. A če v težavah podvomiš o sebi, si zgubljen. Ne bo se izšlo. Koliko tvegaš, koliko zaupaš svojim sposobnostim ..., to odloča o tem, kam se boš na tekmi uvrstil. Ali boš osvojil vrh ali boš ostal na štriku."
Slovenska ekipa je v svetovnem vrhu, čeprav infrastruktura v državi tega ne omogoča in je plezalne stene mogoče prešteti na roko. V čem je skrivnost žilavih Slovenk?
"Na letošnjem svetovnem prvenstvu smo se Slovenci med vsemi državami po rezultatih vseh treh disciplin uvrstili na prvo mesto. Čeprav nismo bili niti polnoštevilni. Dekleta že dolgo posegamo po najvišjih mestih. Za tiste, ki se uvrstijo v našo ekipo, je kar normalno, da vsi posegamo po medaljah. Tako je že od obdobja Martine Čufar pa Natalije Gros in Maje Vidmar. In za mano že prihajajo mladinke. Z zmagovalno miselnostjo je lažje osvajati medalje. V zadnjih letih so blizu vrha tudi fantje, Domen Škofic je že sposoben vzeti medaljo."
Odlični rezultati niso samoumenvni. Slovenija nima urejene tovrstne infrastrukture, in če se denimo skupina mladih, mišičastih Mariborčanov odloči dan preživeti v umetni steni, se morajo odpraviti v avstrijski Gradec, kjer je najbližji sodobni plezalni center.
"Od okolja je nedvomno veliko odvisno. Maribor je že imel primerno plezalno infrastrukturo in socialno mrežo športnega plezanja, ki je tekmovalcem omogočala razvoj. Zadnja leta je to zamrlo tako v Mariboru kot v mojem rojstnem Ptuju. Niso sledili razvoju in energija se je porazgubila. Žalostno."
Kranj je trenutno tak center, ki Slovenijo ohranja na zemljevidu plezalnega športa.
"Pa Škofja Loka, Hrastnik, Slovenj Gradec in tudi v Ljubljani zelo dobro delajo. Slovenija še ima prihodnost."
In svet stoji na mladini. Vi ste pri 26 letih že med starejšimi tekmovalkami v težavnostnem plezanju. A ostajate v svetovnem vrhu. Vam leta pomagajo ali vas ovirajo?
"Nisem najstarejša, to pa ne. Moja generacija je še kar številna. Pri 26 letih sem seveda med starejšimi tekmovalkami. Pred petimi leti bi bila daleč najstarejša med vsemi. Plezanje dozoreva, zahteva izkušnje, razvoj plezalca, ki želi poseči v svetovni vrh in tam ostati. Pomembno je imeti red v glavi, pomembne so tekmovalne izkušnje. Čudežnih deklic, ki bi pri petnajstih prišle v svetovni pokal in premagale vse po vrsti, v zadnjem obdobju nismo imeli. Starostna meja se zvišuje, in to je meni v prid, saj še ne nameravam prenehati tekmovati."
Kaj pa je prednost mladih deklet? Imajo lahke kosti, mlade mišice ...
"Na progah, ki so jih postavljali pred 25 leti, so bile mlajše tekmovalke v prednosti, ker so bile lahke in vzdržljive. Laktat se jim ni nabiral, mišice niso bile zakisane. Dekleta so kar visela na tistih majhnih oprimkih v steni. Zatem so začeli postavljati fizično zahtevnejše smeri v stenah; zanje je treba imeti več surove moči. Tehnična proga zahteva izkušnje. Izjeme so lahko le izjemni talenti s prefinjenim občutkom za plezanje."
Študij psihologije, ki ga končujete, bi vam lahko prišel prav pri osvajanju vseh teh medalj. Koliko vam to, da veste vse o sebi, pomaga in koliko vas to morda ovira na tekmovanjih?
"Iskreno? V prvih letih študija psihologije, ko sem bila bolj pridna, kot sem danes (prva dva letnika sem končala že junija, da sem poleti že lahko šla na tekme), znanja psihologije nisem hotela mešati s plezanjem. Tekmovalni ritem sem si hotela začrtati na osnovi praktičnih izkušenj, ne teorije. Zdelo se mi je, da bi me to lahko motilo. A v zadnjih letih sem si nastavila tekmovalni sistem, ki deluje. Po štirih uspešno končanih letnikih pa sem faks postavila na stranski tir. A študij bo treba končati, saj me že pošteno lovi bolonjski sistem. Plezalne izkušnje bi bilo ne nazadnje mogoče tudi preplesti z znanjem psihologije in si tukaj zagotoviti prihodnost. Fant ima v Sežani plezalno steno in tam me tudi lahko vidite. Mladina rada hodi k nam. Tam bo tudi moje mesto."
Bojan Bauman
ZA ZMAGO 3000 EVROV
"Nagrade za osvojena mesta so na revijalni tekmi v Stuttgartu enake kot v svetovnem pokalu (3000 evrov za zmago, 6. mesto je vredno 150 evrov, op. p.). Sicer mi kot članici slovenske plezalne ekipe ni treba biti v skrbeh za poravnavo potnih stroškov, namestitve, prijavnine ... Vse to prek komisije za športno plezanje pri Planinski zvezi poravnava država. Od lani sem še v državni službi v Slovenski vojski. Tako mi teče delovna doba, urejeno imam zavarovanje in nekaj denarja dobim tudi za plačo. Meni ostane samo to, da se osredotočim na tekmovanje, drugih skrbi trenutno praktično nimam. A tako se godi samo nam, ki smo v ekipi. Če tega nivoja ni, tekmovalci ostajajo doma in samo trenirajo," Mina Markovič razkriva denarno plat svojih svetovnih plezalnih uspehov.