Janez Pikon: Legla sva na trebuh in gledala v neznansko globočino Zadnjice, skoraj ni mogoče gledati stojé pódse, joj kak bi zalučil en kamen v brezdno. 
Po sredi Rjave Mlake teče sedaj italijanska meja, od točke 2073 m, t. j. Zadnja Lopa, naravnost do vrha Kanjavca. Pri Rjavi Mlaki sva bila z Gašperinom ob 11 uri; jezero ima pitno vodo. Skalovje okoli jezera je pokrito s temno rjavim palom, tako tudi dno jezera, odtod ime. Ob dežju silno narašča. Leži pod strmim bokom Temena, pod tem stena Portné (nemško: Borte - Porte, ozka polica in greda), so položne gole skale Goriškega Robu. Ves dol je poln rovi (rov - rovi: abgestürtzter Fels). Slabo zaznamovana pot vede mimo malega »Jezerca pod Temenom« na Goriško čez Prehodavce; krenila pa sva severno po dolu naprej v smeri Vršaca pred nama. Bila sva na italijanskih tleh in Gašperina je malce skrbelo, da bi ne padla v roke italijanskim stražam.
Potolažil sem ga, da znam laško in da s prijaznostjo pač dosežem dovoljenje, da smeva na Vršac (2194 m). Zadnje jezero pod Vršacem je malo znano turistom; malokdo krene z zaznamovane poti, ki vede na Goriško, pogledat jezero. Jezerce je med laštami, skoraj četverovoglato, navadno založeno s snežnimi grudami; seveda ima dobro mrzlo pitno vodo. Pot na Vršac gre do konca dola gor po travnatem pobočju, v strmi hoji. Ovčja steza vede pod vrhom precej daleč naokoli, a zlahka na vrh. Krenila sva naravnost v pečevje tako, da je bilo treba nekoliko plezanja. Vrh Vršaca je škraplast, razrit; stopila sva nanj ob 11:45.
Pravil sem Gašperinu že poprej o nenavadnem presenetljivem pogledu ter, da je to Vršac, ki ga je opeval naš pesnik Vodnik. Ko sva stopila na vrh in gledala orjaške stene pod Kanjavcem proti Zadnjici, sem mu citiral iz Vodnikove ode: »Sklad nad skladom se dviguje Večni mojster ukazuje Prid', zidar, se les' učit,« vprašaje ga: »Ali ni tako?« Gašperin, četudi vajen Bohinjskega pečevja, je strmeč priznaval. Vršac kakor Kanjavec odpadata na sever navpično v Zadnjico. Zdi se človeku, da bi zalučil kamen v brezdno. Z vrha skoraj ni mogoče gledati stojé pódse. Legla sva na trebuh, da sva gledala v neznansko globočino pod seboj v Zadnjico. Tudi iz temne Zadnjice, gredočemu iz Trente na Komar, so Kanjavske in Vršaške stene veličastne. Prvi pogled raz Vršac na sever in zahod spominja na Vodnika: »Na Vršac stopivši sedi, neznan svet se ti odpre«: proti severu Pihavec, zadaj Suhi Plaz, Razor, Prisojnik, Mójstrovka, Jalovec; dalje so se nizali visoki alpski vrhovi, daleč v ozadju blesteči koroški snežniki, pa odprta zelena Soška dolina z belim prodom do Žage. Gašperin mi je priznaval, da je presenečen od čudovitega pogleda.
Hotel sem še enkrat na Vršac posebno radi tega, ker mi je nekaj dni poprej naš slikar Hodnik, ki je doma v Bohinju in pozna vse vrhove, trdil, da kota 2194 m ni Vodnikov Vršac, marveč je to po njegovem mnenju kota 2448 m, to je najvišji Vršak. Primerjal sem še enkrat opis Vodnikov, kakor je naveden v »Beiträge zur Naturgeschichte etc. des Herzogtums Krain« grofa Hohenwarta iz leta 1838. Od strani 55 dalje poroča Hohenwart, da je prišla družba z Vodnikom vred Čez Štapce, t. j. škrbina nad Kočo pri Triglavskih jezerih ob 1859 m, da so se ustavili v gostoljubni koči, ki jo je bil baron Zois zgradil iz macesnovega lesa v Dolini Sedmerih jezer: »Ko smo sedeli pred kočo in uživali krasno igro barv, katere je povzročalo zahajajoče solnce po vrhovih je župnik Vodnik spesnil, navdušen od tega pogleda, tri kitice kranjske pesmi, ki nas je očarala. Pesem je vsebljala slavo Stvarnika ter je name naredila vtis, kakor spevi Klopstockove Mesijade na vsacega čutečega človeka.« Šele tretji dan sta Hohemvart in Vodnik nadaljevala pot po dolini proti severu. Konec prvih jezer so skušali priti na Kopico, kar seveda s te strani za take turiste ni šlo. Turisti so imeli vrhove ob Goriško-Kranjski meji - očitno rajda gor od 2306 m preko vrha 2398 m do Vogla ob 2348 m, to so Trbiške in Plaške Lope. Hohenwart jasno poroča, da so konec doline prišli na goro Vršac. Ta popis grofa Hohemwarta je tako točen, da ne more biti najmanjšega dvoma: kota 2194 m je pravi Vodnikov Vršac. Grof Hohemwart smatra Vršac za precej neznaten vrh, »Saj se od njega ne vidi niti Triglav.« Tudi to odgovarja, kakor popis vrha, da je tako prhel, kakor da bi bil porušen ter ni niti videti rastlin na njem. Hohenwart omenja krasen pogled na Knavs« (tako izgovarjajo Bohinjci še danes Kanjávec, dočim je izgovor Trentarjev čisto Kanjávec) ter da se Kanjavec naslanja na Vršac kakor orjaški stolp. Popisuje potem, kako so turisti polzeli med Vršacem in Kanjavcem po sneženi grapi, da so prišli v štirih minutah v dolino. Do tu vse točno!«
Res pa napravi potem Hohenwart skok, ker ne pripoveduje, kako so prišli iz Jezerske doline okoli Kanjavca, ampak kar naravnost trdi, da so prišli do točke: »odkoder so imeli severno Tosc ter od tam zagledali očeta naših gor, dolgo željeni Triglav.« Naravnost pred gledalci stoji Šmarjetna Glava, prhli Vršac, na katerega se naslanja orjak »Knavs,« pepelnato siv, a se zdi, da je višji od Triglava. Nad Šmarjetno Glavo so videli Ledino, nad katero Triglav dviga svojo orjaško glavo. Poleg je Mali Triglav, ki se pa zdi kakor gorski hrbet. Od njega nekoliko nižje sta Adam in Eva in še neki vrh, katerega Hohemwart ni zapisal. Hohenwart še dodaja »da vrh Triglava odtod ni trivoglat, kakor se vidi iz daljave, pa tudi ni triglavat, kakor kaže njegovo ime, marveč ima dve plati kakor piramida.«
Hohenwart in družba je ogledovala to panoramo skoraj dve uri; potem je nadaljevala svojo pot na planino Velo Polje, kjer so prenočili v drugi koči barona Zoisa. Od tod so skušali čez Ledino ali »Prode,« t. j. prostor, kjer stoji danes Aleksandrova koča, na Triglav.
Ves popis Hohenwartov je docela točen, do vrinjenega stavka o Vršacu ob Kanjavcu, ki je očitno napačen. Točka, kjer so stali Hohenwart, Vodnik in dr., je pač kota 2357 m, t. j. prevala Hribarice. Odtod se ne vidi Vršac, pač pa vsa vrsta od Triglava do Tosca preko Velske doline. Napačna je tudi trditev, da se odtod vidita poleg Triglava skalnata stožca Adam in Eva, ki stojita pod Jézerskim Stogom 2040 m nad Malim Poljem.
Slikar Hodnik menda sklepa iz te zmede v Hohenwartovem opisu, da je njegov Vršac = Vršak 2448 m južno nad Hribarsko prevalo. Jasno je, da so se Hohemwart in družba vračali z Vršaca po dolini nazaj, torej niso krenili pod Hribarice doli gredé, ampak pod Kanjavec na Hribarško prevalo, odkoder so si ogledovali panoramo. Da bi pa polezli na Vršak, je docela izključeno, ker sta oba Vršaka od severne strani nepristopna, oziroma težka plezalna tura, Hohenwart pa nam ne opisuje, da bi bila družba zavila v Zakorita ter od južne strani, odkoder je pristop mogoč, polezla na najvišji vrh Vršakov. Gotovo je torej le, da je družba počivala dve uri in se razgledovala raz Hribarske prevale 2357 m, potem pa šla pod Šmarjetno Glavo skozi Velsko dolino na planino Velo Polje. Res tudi Hacquet v svoji »Oryctographia carniolica« leta 1774 navaja med Triglavskim pogorjem tudi Vršac. Glej (Planinski Vestnik leta XXI. stran 33); a Hacquetov naris (žal, da ga Planinski Vestnik ni mogel ponatisniti) je silno zverižen.
Naš prvi turist Kadilnik, katerega je vodil morda najbolj izkušeni vodnik od planine Velo polje do Komarče, pastir Blažek iz Podjelja, opisuje pot po dolini Zajezeram junija 1872 v članku »Devet jezer v enem dnevu« ter omenja Vršac koncem doline Zajezeram. Smatra kot zadnje jezero »Na Portnah za Temenom,« t. j. ob 1993 m, dostavljaje, da do tega jezera sploh ni šel, da pa leži prav pod Vršacem, katerega je Vodnik opeval. Zakliče samo: »Pozdravljen mi bodi za danes veliki Vršac z obema jezeroma (t. j. Rjava Mlaka in Jezerce za Temenom - jezera pod Vršacem sploh ni poznal), drugo pot se vidimo!« - Tudi Trentar, glej Planinski Vestnik X. stran 15), z vodnikom Andrejem Komacem, vulgo »Mota,« torej enim najboljših znalcev izmed domačinov, navaja poleg Kánjavca: »njegovega brata - dvojčka Vršac 2194 m, oba iz Zadnjice nedostopno strma; zdi se, da pada zlasti Vršac kar navpik v dolino.«
Popis J. C. O. v Planinskem Vestniku 2 stran 115), da je Mišelj Vrh (2346 m) Vršac, je pač izgrešen. Mišeljskega Vrha noben domačin ne imenuje Vršac. Tudi za ta vrh veljajo turistovski razlogi, da Hohenwart in Vodnik nista bila na njem. Od severne strani menda sploh ni bil še preplezan, razmerno lahek pristop z juga gre pa daleč naokoli v Mišeljsko dolino na sleme Na Nizkem 2295 m, od tod na Mišeljski Vrh. Danes, ko ima J. C. O. v rokah Kadilnikov članek, pač ne bo več vzdržaval svoje trditve.
Logika prof. Orožna (Planinski Vestnik, stran 101) je nevzdržljiva, ko se sklicuje na Hohenwartov popis. Sam navaja, da so turisti z Vršaca odstopili po drči med Vršacem in Knavsem v dolino Zajezeram nazaj, in proti Velemu Polju, torej »Čez Hribarice« naprej. Ali naj bi šele odtod prvič videli Vršac severno, ko so bili z njega odstopili in hodili po dolini naprej? S Hribaric je Tosc, Tolstec jugovzhodno, pravi Vršac zahodno, a le-ta neviden. Turisti bi morali priti iz Doline Voje gori, da bi imeli Tosc severno in Vršac - Mišeljski vrh severno. Še bolj nevzdržljivo je Orožnovo mnenje v Planinskem Vestniku 5, stran 25 - 26, kjer se sklicuje na Freyerjev zemljevid in Müllnerjev članek »Vršac.« Tik Debelega Vrha 2393 m je Vršak (južno od Kánjavca, sedaj kote 2428 m do 2448 m), četudi ga je zapisal Frever Vershaz: »Vršac pa je v mejnem pogorju, ki se razteza od Triglava čez Kanjavec in loči Kranjsko od Goriške. V tej skalni steni je med Kanjavcem in Lipah Špica (t. j. Veliko Špičje) Vršac.« Müllner dostavlja: »Polezel sem nanj s cesarskim svet. Murnikom leto 1858.«
Na Vršacu sva postala z Gašperinom le malo časa, ker se je Gašperin še vedno bal laške straže; kajti v Trenti pod nama so se vršile vojaške vaje in doletaval je naju zamolkel šum iz doline. Na Rjavo Mlako nazaj sva bila ob 12:20, kjer sva nekoliko pojedla. V dobri četrt uri sva bila pri Zelenem jezeru, ob 13:20 pri Velikem Črnem jezeru, kakor ga imenujejo Trentarji, Gašperin pa ga je imenoval »Jezero pri Ledvicah,« ime po orjaški lašti severozahodno nad jezerom. Lašta ima pravo obliko ledvice, ki je tudi za geologe zanimiva, ker laštasta formacija tvori često skalnate podolgaste glave, podobne ledvicam. Za Jezero ob koti 1880 m je torej rabiti vzporedno trentarsko ime »Veliko Črno jezero« in bohinjsko »Jezero pri Ledvicah.« Ob 14 uri sva stopila v Kočo pri Triglavskih jezerih. Močan izvir vode nad kočo se imenuje Močivec. Ime, ki ga je navedel svojčas prvi slovenski turist Kadilnik: »škrvan,« ne velja za tekočo reko Močivec, pač pa za kršne skale, izpod katerih izvira. Kar imenujejo Goričani škraplje, imenujejo Bohinjci škrlant, izgovarjajoč ga: »škrvant.« To ime rabijo ne samo za skale nad Močivcem, ampak generično sploh za raztrgane lašte. Ime škrlant - škrvant je za filologe zanimivo, ker se najde tudi v ladinskih narečjih v obliki: scaranza, scaranta, caranta. Filologi seveda drže to ime za keltsko k deblu kar - kamen, ali pa za retsko, seveda po - svoji ideologiji. Jaz trdim, da ima slovensko podstavo, kakor se kaže na osnovnem delu besede škrlant, t. j. škrl; le končnica zveni tuje. Bistveni pomen daje prvi del besede: skalnata škrl. Da bi bili Bohinjci to ime prejeli od Ladincev, je izključeno, pač pa je samoraslo na bohinjskih tleh od plemena, ki je tam od davna prebivalo.
Ker je v Goriških Alpah več Vršacev: 2234 m pod Plazkim Voglom nad Komno, okoli 1600 m v slemenu med Plazko in Trbiško dolino, ter Zapotoški Vršac 2107 m pod Pelcem, zato bi imenoval Vodnikov Vršac: Vršac nad Zadnjico. Rabil bi to ime, ker se vidi Vršac iz Zadnjice kot tretja orjaška stena proti zahodu: prva Za Žlebom, druga Pod Kánjavcem, tretja Vršác.
Vir: besedilo: dr. Henrik Tuma
Janez Pikon