Išči

Novosti

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Zasnežena narava, 29. 1. 2018, Avtor: Boris Štupar

Objavljalci

Authors

Arhiv

Gore - 21.09.14

Večer v nedeljo: Kakšno Dolino Triglavskih jezer ohraniti? / »Vedno poskusimo do skrajne meje«

Kakšno Dolino Triglavskih jezer ohraniti?

Tatjana Vrbnjak: Četudi se je zavarovanje pokrajine izkazalo za relativno uspešno, pa človek v Dolino Triglavskih jezer vendarle posega - velika težava so odpadne sanitarne vode iz planinskih koč

Dolina Triglavskih jezer sodi med najlepše predele slovenskega gorskega sveta. Čeprav je jezerc in mlak več, se največkrat omenja sedem Triglavskih jezer. Vode iz najvišjega Jezera pod Vršacem odtekajo v dolino Soče, preostala jezera pa so hidrološko med seboj povezana, vode pa se stekajo v Savo Bohinjko. Skoraj deset kilometrov dolga visokogorska dolina med Bohinjem in Trento, ki leži na nadmorski višini med 1300 in 2000 metri in je dobila ime po teh visokogorskih jezerih, katerih nastanek je povezan z delovanjem ledenikov in so zaradi kraške podlage izjemni pojavi, tu so kamnine in reliefi ter druga neživa narava, polna vrtač, krnic, ledeniških razi, melišč in drugega, pa pester rastlinski svet - nekatere rastline so endemiti, druge so tam našle zadnja zatočišča, krasijo jo lepi pretežno smrekovi gozdovi ... Izjemen gorski ambient, ki je v preteklosti s fužinarstvom, planšarstvom in gozdarstvom ustvaril podobo doline, kakršno poznamo, obiskovalca pač ne more pustiti ravnodušnega.

Zavarovana je že 90 let
Tako pravzaprav ni čudno, da prve pobude za ohranitev doline segajo že v leto 1906. "Že dve leti zatem, leta 1908, je Albin Belar pripravil prvi predlog za zavarovanje, ki pa zaradi administrativnih ovir ni bil sprejet - če bi bil, bi bila Dolina Triglavskih jezer prvo zavarovano območje v Evropi sploh," razlaga dr. Aleš Smrekar z Geografskega inštituta Antona Melika Znanstvenoraziskovalnega centra SAZU, vodja organizacijskega odbora znanstvenega posveta, ki so ga nedavno pripravili ob 90. obletnici prvega zavarovanja Doline Triglavskih jezer. Potrebo, da je treba izjemne predele narave zavarovati pred posegi človeka, so že v 19. stoletju prepoznali v ZDA, kjer so razglasili tudi prva zavarovana območja - tedaj so izpostavljali predvsem estetski vidik narave, še pojasnjuje. Dvodnevni posvet, ki se ga je v Koči pri Triglavskih jezerih udeležilo okoli 50 udeležencev različnih strok - prvi del je bil posvečen predavanjem s področij geografije, geologije, biologije, gozdarstva, varstva narava in gorništva, drugi del pa strokovnima ekskurzijama na terenu na temo žive in nežive narave ter fotografski delavnici, je bil posvečen Mariborčanu dr. Bojanu Erhartiču, pobudniku tega znanstvenega srečanja, ki se je lani smrtno ponesrečil pri raziskovalnem delu.
Zakaj je sploh nastala pobuda za zavarovanje Doline Triglavskih jezer? "Predvsem zaradi takratne prekomerne paše in izsekavanja gozdov," pravi dr. Smrekar. "No, leta 1924 je do zavarovanja doline le prišlo, in sicer je bil vzpostavljen varstveni režim Alpski varstveni park v Dolini Triglavskih jezer, ki je z zakupno pogodbo za 20 let omejil pašo in prepovedal poseke v gozdu. Vendar pa Bohinjci, ki so bili uporabniki Doline - samo lastništvo zemlje je bilo v rokah cerkve, varovanja Doline niso sprejeli povsem za svojega. Dosegli so, da je bila paša prepovedana le v večjem delu Doline, dovoljena pa je ostala na planini Lopučnici in tako je bilo vse do 60. let prejšnjega stoletja, ko so jo po ustanovitvi Triglavskega narodnega parka tudi tam opustili."

 Foto: Boris Strmšek

Varovanje je relativno uspešno, a ...
Dr. Smrekar ugotavlja, da se je varovanje Doline Triglavskih jezer pokazalo za relativno uspešno, a se postavlja vprašanje, kakšno naj bi to območje v prihodnje bilo: ali se odločiti za zavarovanje narave kot takšne ali za zavarovanje kulturne pokrajine, torej podobe Doline, kakršna je nastala tudi zaradi dejavnosti, ki so se v njej v preteklosti odvijale, to je planšarstva, gozdarstva in fužinarstva. Enoznačnega odgovora na to ni, tudi na posvetu se do njega niso dokopali. Zaradi popolne ustavitve paše in prepovedi sekanja drevja se je namreč pričel gozd širiti in zaraščati in je travnikov vse manj, kar pomeni, da se počasi spreminja tudi podoba Doline: primerjava zgodovinskega kartografskega gradiva ter starih fotografij s sodobnim kartografskim gradivom in današnjimi fotografijami jasno kaže trend ogozdovanja v Dolini Triglavskih jezer, četudi spremembe, predvsem zaraščanje nekdanjih planin, potekajo počasneje kot v dolini.
Četudi je zavarovanje pokrajine uspešno, pa človek v Dolino Triglavskih jezer vendarle posega, in to občutno. Glavni vzrok je gorništvo oziroma gorski turizem, zaradi katerega se slabša stanje jezer oziroma voda, slednje je zdaj po Smrekarjevi oceni tudi največji problem Doline Triglavskih jezer. Pohodništvo ni problematično, saj ni opaznega uničevanja travne ruše, hoje zunaj poti in podobnega, toda velika težava so odpadne sanitarne vode iz planinskih koč. "Z delno uspešno ureditvijo čistilne naprave pri Koči pri Triglavskih jezerih je problematika onesnaženja jezer in podvodnih voda sicer zmanjšana, a težave se še vseeno kažejo, saj je v jezerih in izviru Savice zaznati bakteriološko onesnaženje. Sledenja vode, ki so bila opravljena, sicer niso pokazala na enega samega povzročitelja," razlaga Smrekar. Najbolj ogroženo je Dvojno jezero zaradi koče in preostalo dolvodno Črno jezero. Jezero na Planini pri Jezeru, sicer že onkraj Doline, je najbolj spremenjeno jezero, jezero v Ledvicah pa je primer najbolj prvinskega jezera.

Je treba določene ribe izloviti?
Poleg odpadnih voda pa jezera ogroža ne dovolj premišljeno naseljevanje rib pred nekaj desetletji, zaradi katerega se je porušilo naravno ravnotežje. "Na posvetu je bilo sprejeto stališče, da bi bilo treba poskusiti ponovno vzpostaviti v jezerih naravno stanje; za to bi bilo treba določene živalske vrste izloviti. Predvideva se, da bi potem lažje samo kljubovalo onesnaževanju. Vendar pa ni bilo dorečeno, kako to izvesti in kdo bi bil nosilec akcije," še pravi dr. Smrekar.
Nasploh se je na posvetu pokazalo, da ni točno definirano, kdo naj bi upravljal to Dolino v smislu koordinacije in povezovanja različnih strok in različnih ministrstev ter tudi Triglavskega narodnega parka, v sklop katerega Dolina Triglavskih jezer sodi. "Najbolj smiselno se sicer zdi, da bi bilo za to povezovanje najbolj pristojno ministrstvo za okolje in prostor, v okvir katerega sodijo vode, ribištvo in drugi, saj Javni zavod Triglavski narodni park za to najbrž nima niti dovolj moči niti zadostnih pristojnosti," meni Smrekar in dodaja, da je posvet tudi pokazal, da prihaja do različnega razumevanja, kaj so prioritete tega prostora in kako se lotiti sanacije. Ugotavljali pa so tudi, da obiskovalci premalo izkoristijo priliko, da bi dodobra spoznali vse izjemnosti Doline Triglavskih jezer - tako nežive kot žive narave. "Pozoren opazovalec vse te zanimivosti sicer opazi, manj pozoren, morda pa tudi manj poučen, pa velikokrat gre mimo njih. Zato smo si na posvetu zadali nalogo, da do naslednje obletnice, torej stoletnice, pripravimo interpretacijo celega območja - gre za ozaveščanje in izobraževanje obiskovalcev. Dolina Triglavskih jezer je namreč imeniten naravni poligon, kjer bi se lahko obiskovalci na sprehodu po njej marsikaj naučili o živi in neživi naravi. Kako to najučinkoviteje storiti - ali s kombinacijo tabel na terenu in spletnimi aplikacijami ali kako drugače, bo treba še razmisliti, kajti ni vseeno, kakšne table, kje in koliko njih postaviti, problem pa je tudi s telefonskim signalom. Dogovorjeno pa je, da naj bi to nalogo skupaj izvedla Triglavski narodni park in naš Znanstvenoraziskovalni center SAZU," še pravi Aleš Smrekar.

Tatjana Vrbnjak



Dolina Triglavskih jezer sodi med najlepše predele slovenskega gorskega sveta 
Prve pobude za ohranitev doline segajo že v leto 1906, zavarovana pa je bila 1924 - v večjem delu doline je bila prepovedana paša in sekanje dreves. Četudi se je varovanje Doline Triglavskih jezer pokazalo za relativno uspešno, človek vanjo vendarle posega - glavni vzrok je gorništvo oziroma gorski turizem, zaradi katerega se slabša stanje jezer oziroma voda, kar je zdaj tudi največji problem Doline Triglavskih jezer. Poleg odpadnih voda pa jezera ogroža ne dovolj premišljeno naseljevanje rib pred nekaj desetletji, zaradi katerega se je porušilo naravno ravnotežje.
Poleg tega pa primerjava zgodovinskega kartografskega gradiva ter starih fotografij s sodobnim kartografskim gradivom in današnjimi fotografijami jasno kaže trend ogozdovanja v Dolini Triglavskih jezer, četudi spremembe, predvsem zaraščanje nekdanjih planin, potekajo počasneje kot v dolini.
O vsem tem so govorili na znanstvenem posvetu, ki so ga pripravili ob 90. letnici zavarovanja doline Triglavskih jezer. (tv)

 Foto: Boris Strmšek



»Vedno poskusimo do skrajne meje«

Tatjana Vrbnjak: ... z Andrejem Mihelačem, pilotom helikopterja, ki sodeluje pri reševanju v gorah

Letos so gorski reševalci intervenirali 326-krat, od tega je bilo sto helikopterskih reševanj (34 med dežurstvi policije in 66 med dežurstvi vojske), lani pa skupno 397-krat, od tega je helikopter na pomoč poletel 157-krat. Četudi se veliko reševalnih akcij v gorah še vedno izvede tako, da gorski reševalci prihitijo do pomoči potrebnega peš, torej izvedejo klasično reševalno akcijo, predstavlja pomemben del reševanj v gorah tudi reševanje s helikopterjem. Pri klasičnem reševanju sodelujejo gorski reševalci, v helikopterski ekipi pa so poleg gorskega reševalca letalca in gorskega reševalca zdravnika letalca še pilot, kopilot in tehnik letalec, usposobljen za delom z elektromotornim vitlom, in policist letalec. Gre za vrhunsko usposobljene ljudi, ki za tistega, ki potrebuje pomoč, pogosto ogromno tvegajo. Četudi je bilo med letošnjo poletno sezono manj obiskovalcev gora, se je to samo deloma odražalo pri helikopterskih posredovanjih: med dežurstvi slovenske policije je bilo sicer manj intervencij kot lani (lani jih je bilo 60), med dežurstvi vojske je število akcij primerljivo lanskemu. Nasploh statistika kaže, da se reševanja že nekaj let izvajajo v enakem obsegu. Mimogrede, niso vse gorskoreševalne akcije v gorah, lahko se nesreče zgodijo tudi nižje, a je zaradi terena potrebna intervencija gorskih reševalcih - pred dvema tednoma so na primer pomagali poškodovanemu na težko dostopnem terenu na območju Idrije, pri petini akcij s helikopterjem pomagajo jadralnim padalcem.

  
                 Foto: Miljko Lesjak                                                   Foto: Tit Košir


"Če ne bo šlo, bomo pa poklicali"

Kdo potrebuje pomoč? "Ko so v gorah napovedane težke vremenske razmere, se nesreče največkrat dogodijo izkušenim planincem. Četudi ljudje opozorila vedno bolj upoštevajo - tudi gorska enota policije opaža napredek pri 'dojemanju gora', obiskovalci so vse bolje pripravljeni in tudi opremljeni -, je še vedno precej akcij, ko posredujemo zato, ker ljudje precenijo svoje znanje, premalo upoštevajo opozorila o spremembi vremena in se včasih celo zanašajo, da 'če ne bo šlo, bomo pa poklicali pomoč'. Slišimo 'Tema me je ujela' ali pa 'Nisem bil pripravljen na to, da bo sneg'... Da ne bo nesporazuma: pri večini intervencij gre za 'prave' nesreče, so pa tudi primeri - več kot bi bilo to pričakovati -, ko se ljudje zanašajo na pomoč," pravi Andrej Mihelač in razmišlja, da je morda razlog tudi v tem, ker je pri nas reševanje v gorah za reševanega zastonj. "Nisem za to, da bi začeli reševanje zaračunavati, ampak bi se to lahko uredilo z zavarovanji - strošek zavarovanja par evrov je neprimerljiv s stroškom reševanja. Tudi v avstrijske gore se ljudje ne odpravijo, ne da bi se zavarovali za primer nesreče, ki vključuje tudi helikopterski prevoz." Ena ura helikopterskega reševanja pri slovenski policiji stane 2578,11 evra (brez DDV), pri slovenski vojski pa 2630,55 evra. A še mnogo bolj kot zaradi povzročanja nepotrebnih stroškov so reševanja, do katerih pride zaradi miselnosti "bo že kako", problematična zato, ker se podcenjuje nevarnost, ki so ji izpostavljeni reševalci. "Včasih se ljudje sploh ne zavedajo, kako zahtevna stvar je gorsko reševanje," je jasen Mihelač.

Po "nagi riti"
Na zelo zahtevnih poteh, kamor se podajajo zelo izkušeni gorniki in alpinisti, malokrat pride do poškodb, največkrat se zgodijo na manj zahtevnih poteh, tam, kjer jih ne bi pričakovali - zdrs s sicer lahke poti namreč včasih lahko pomeni padec 10 metrov v globino. A če se je treba do nekoga, ki se je poškodoval ali morda le precenil svoje sposobnosti, podcenil vremenske razmere, ki je nekje obtičal ter v stiski poklical na pomoč, odpraviti peš v mraku, megli ali dežju ali pa v neugodnem vremenu ali na neugodnem terenu izvesti helikoptersko intervencijo, je vedno možnost, da se kaj ne izteče prav - za tistega, ki je poklical na pomoč, in za reševalce, ki mu hitijo pomagat. Predvsem zaradi tega gorski reševalci in letalske ekipe niso "veseli" intervencij, ki jih ne bi bilo treba. Se spomni kakšne takšne?
"Lani, bilo je junija, ko se začne Lent, je bila skupina petnajstih Mariborčanov v Spodnjih, Srednjih Rokavih v Julijcih (2500 m in 2589 m, gre za sistem prepadnih grebenov in grap z ostro, krušljivo skalo; tja so nekdaj zahajali le alpinisti, zadnji čas pa tudi drugi, op. p.). Zvečer jih je ujel dež, eni punci je med plezanjem ali sestopom padel kamen na glavo in poklicali so na pomoč. Zvečer je bilo že prepozno za helikoptersko reševanje, poleteli smo takoj ob petih zjutraj in smo punco prepeljali v bolnico, dva soplezalca, ki sta ostala z njo, pa v dolino. No, nakar pa pokličejo na pomoč še ostali, ki so popolnoma neopremljeni za sneg hoteli čim bliže kraju reševanja čez snežišče in se znašli pred globokim prepadom, od koder niso mogli ne naprej ne nazaj ... Celo skupino smo potem z elektromotornim vitlom spravljali v helikopter; kasneje smo se menili, da je bilo tako kot na 'ribičiji'. Pripeljali smo jih v Mojstrano, ura je bila pol devet, mi pa smo imeli za seboj že 15 ciklov reševanja z vitlom, kar je ogromno ... Vprašam jih, kaj delajo tu gori, če se je pa Lent začel, pa mi ena gospodična odvrne: 'Zdaj bomo pa še kregani ...' Takrat sem ji rekel: 'To, kar ste si privoščili - človek mora biti res umirjen, da vas ne bi ne le skregal, ampak vam kakšno po riti naložil,'" se nasmeji. Zakaj je naporno tolikokrat zaporedoma reševati z vitlom (mimogrede, njegov maksimalni doseg je 72 metrov, prenese pa lahko do 270 kilogramov teže, torej dva človeka)? "V gorah je pogosto prostor, na katerem se izvaja reševanje, strašno omejen in je potrebna velika koncentracija. Če je ponesrečenec en, traja reševanje z vitlom dve minuti, če jih je treba dvigniti v helikopter 15, pa to traja 40 minut, in če moraš biti ves čas pozoren, ker imaš do stene čisto malo prostora, je lahko problem - pride do utrujenosti."
Katere akcije so pa nasploh najtežje? "Najtežji je skupek vseh stvari in ne ena sama stvar, ki bi določala težavnost akcije. Vremenske razmere so seveda alfa in omega - ko so mejne, je tudi reševanje zahtevno. Govorim predvsem o vetrovih - včasih se na mestu, kjer je ponesrečenec, ne da reševati niti s pomočjo vitla niti s pristankom, potem reševalce pripeljemo najbližje kolikor se da, da jim skrajšamo pot." Večina helikopterskih reševanj se opravi z vitlom, razen če je mogoče pristati ali se z eno smučko helikopterja vsaj nasloniti. "V primeru hujših poškodb gre praviloma do ponesrečenca prvi zdravnik gorski reševalec, v primeru nepoškodovanih, ki so se precenili ali pa so jih vremenske razmere ustavile, pa ponavadi reševalec, zdravnik pa počaka v helikopterju. Včasih pa gredo 'ven' vsi: zdravnik, reševalec in policist. Včasih samo policist," razlaga Mihelač in dodaja, da pravila ni, ampak o tem odloči vodja posadke, torej pilot v posvetu z zdravnikom.

  Foto: Tit Košir

Akcije "za spomin"
"No, najtežje so gotovo tiste akcije, ko si zelo blizu stene, a še vseeno preveč oddaljen, da bi lahko osebo rešil. Takrat spustimo gorskega reševalca s teleskopsko palico, da se pripne na ponesrečenca - to so po navadi alpinisti, ki obvisijo na klinih. Tu govorimo o razdalji rotorja do stene, včasih manj kot en meter. No, za takšno reševanje je treba imeti kilometrino in ekipa mora biti popolnoma uigrana in stoodstotno zaupati drug drugemu. Lani smo imeli na Špiku tako reševanje: bili smo v steni 'do konca', pa ni šlo, morali smo se prestaviti, a še vseeno smo bili zelo zelo blizu stene ... Podobna je bila akcija v Velikem Draškem vrhu. Je par akcij, ki so 'za spomin'."
In hvala lepa? "Ja. Zelo pogosto nam svojci ali pa tisti, ki jih rešimo, pošljejo zahvalo, včasih pride kdo tudi na obisk. To ogromno pomeni, a daleč od tega, da bi bili razočarani, če tega ni."
Mihelač dela v helikopterskem reševanju v gorah že od 1998. leta, začel je kot kopilot v slovenski vojski, kot pilot pa od 2003, zadnjih sedem let v policiji. "Gorsko reševanje je po zahtevnosti gotovo vrhunec letenja s helikopterjem," pravi. Da postaneš vodja posadke, moraš imeti najmanj 1000 ur, 1500 ur letenja s helikopterjem, biti na vsaj petih vajah gorske reševalne službe in imeti s pilotom inštruktorjem 'odletenih' pet dejanskih akcij; že pred tem pa inštruktorski kolegi posebej ocenjujejo, ali je kandidat za to primeren, saj že kot kopilot sodeluje pri vajah in akcijah. Katere lastnosti pa so nujne? "Vodenje, absolutno. Pri tako kompleksnih nalogah, kjer je posadka mešana, je treba stvari koordinirati, sprejeti prave odločitve ob pravih trenutkih, voditi celo akcijo od načrtovanja dalje, torej od tega, ali se bo sploh šlo reševat, pa do priprave akcije in odločitve, kako jo izpeljati. Ko pridemo na mesto nesreče, dostikrat ne vemo, na kakšno situacijo bomo naleteli in je treba biti hiter, natančen, s poudarkom na varnosti cele ekipe. "

Tatjana Vrbnjak

Vecer.si 21.09.2014

Andrej Mihelač (Foto Tit Košir)

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

  • Število objav: 45953

Novosti