Silvo Baznik: Kot že ničkolikokrat sem izbral za izhodišče ture Kamniško Bistrico in malo čez šesto uro zjutraj parkiram pri planinski poti za Kamniško sedlo.
Danes ni še nikogar in v miru se preobujem. Oprtam nahrtnik in se ležerno podam na pot.
Strmo se dvigam skozi gozd s številnimi padlimi drevesi a pot je lepo očiščena, deloma obnovljena in v nekaj minutah pridem do previsnih skalnih gmot, imenovanih Galerije, ki jih je ustvaril nekdanji ledenik in čigar rob je segal do sem. Tu naredi pot ovinek in se povzpne nad Galerije. Po nekaj minutah sem pri spodnji tovorni žičnici za Kamniško sedlo in nadaljujem skozi gozd z rahlim vzponom pod jaso Jermanco. Položna pot preko treh grap me pripelje do hudourniške grape izpod Brane, kjer zapustim markirano pot in se podam v Repov kot, izredno lepo in nekdaj samotno dolino med Planjavo in Zeleniškimi špicami. Nekdaj komaj opazna lovska pot je danes cilj številnih pohodnikov in temu ustrezno ji lahko sledimo. Višje dosežem vodni pritok Sedelšček, ki teče preko tolmunov in dvanajstmetrskega slapu, kjer tudi ponikne. Ogledam si nekaj tolmunov, se malce okrepčam in počijem ter nato nadaljujem.
Dosežem mesto, kjer je potrebno malce potelovaditi in ker sem pod strmimi stenami gre čelada na glavo. Prijemov je dovolj in hitro sem preko. Višje grem preko gladkih skal v sam zatrep doline, kjer je potrebno še enkrat malce poplezati in se povzpeti proti prvemu cilju, Srebrnemu sedlu. Do tu sem hodil večinoma v senci gora, sončni žarki so božali vrhove a se je že videlo, da prihajajo meglice. Zato pohitim na sedlo, da ujamem še nekaj fotografij v soncu.
Pogled s sedla na vzhod kaže megleno kopreno, ki prekriva Ojstrico, Korošico, Petkove njive, Lučki Dedec in z juga se valijo meglene gmote. To me spodbudi, da hitro stopim mimo okna v grebenu še na bližnji najvišji vrh Zeleniških špic.
Tu meglice zajamejo še mene in jadrno stopim nazaj na sedlo ter nadaljujem po poti proti vzhodnemu vrhu Planjave. Za menoj megla, pred menoj meglica in v upanju, da bo kanček sreče na moji strani nadaljujem. Ko prispem do križišča poti in je do vrha le še nekaj minut, se razjasni. Hura, si rečem in hitim na vrh mogočne gore.
Planjava je v soncu in zato hitro fotografiram. Vidim meglice, ki hitijo in počasi zastirajo okolico gore. Na severu strme, skoraj navpične stene, padajo tisoč metrov globoko v Logarsko dolino. Na zahodu vidim le vrhove Grintovca, Skute in Rink a ne za dolgo. Megle na vzhodu so zakrile vrhove, na jug pa bo treba v beli pajčolan in grem ter prečim južno pobočje gore do Sukalnika, v lepem vremenu daleč vidno ploščato vesino, pretežno preraščeno s travo. Danes vidim le slabih deset metrov pred seboj in zato nadaljujem spust po prehodu prek visečih polic in grap. V oporo so jeklenice in klini. Tišino motijo le glasovi pohodnikov s Kamniškega sedla a tudi ti hitro zamrejo. Ko prispem do melišč, zapustim pot in se po njih podam proti tratam Na stanu. Zaradi megle nisem na pravem izteku melišč in zato moram malce potelovaditi po ruševju, da pridem na trate, kjer ni več megle. Tu nisem sam. Na klopcah je mati z otroci in se jim pridružim za kratek čas počitka in okrepčila, preden nadaljujem pot skozi gozd v Kamniško Bistrico.
Korak za korakom in sem v grapi V klinu. Nadaljujem in prečim bukov gozd ter se spustim nazaj na izhodišče ter se odpeljem do izvira Kamniške Bistrice na osvežitev. Od tu je le še slaba ura vožnje do doma.