Moja Gorenjska - Bernarda Mrak Kosel: Ko sem bila otrok, je moj stric Janez Mrak (*11. 8. 1897 † 3. 9. 1969) ob večerih ...
... doma za kuhinjsko mizo večkrat pripovedoval o veliki vojni, v katero je bil vpoklican na pragu svojih osemnajstih let in se je v njej boril vsa štiri leta. Velikokrat se je pritoževal nad Slovenci, ki so bili tako hitro pripravljeni pozabiti hude žrtve svojih mož, družin in otrok. Spomini na prvo vojno so postali nezaželeni in odrinjeni iz javnosti. V stari Jugoslaviji so nekaj štele le srbske zmage, po drugi vojni pa partizanske vojne izkušnje.
Celoten zapis (poobjavljen je del gorskega vojskovanja in povratek), posvečen spominu na strica Janeza Mraka (1897 - 1969), ki ga je po njegovih pripovedih o prvi svetovni vojni zapisala njegova nečakinja Bernarda Mrak Kosel, je objavljen v glasilu Moja Gorenjska št. 3/2014 (PDF).
...
Krn
V življenju še nikoli prej nisem bil v bohinjskih gorah. Ko smo se z našim vodom povzpeli na Komno, sem bil presenečen nad prostranim gorskim svetom, ki se je odprl pred mano. Tam daleč na zahodu so mi pokazali Krn, ki se je vzpenjal nad ostale vrhove, tam je po grebenih potekala frontna črta. Povsod, kamorkoli smo prišli, se je gradilo. Vojaki so v neprehoden gorski svet utirali nove poti za transport topov in nadaljevali gradnjo žičnice. Postavljeno je bilo že preskrbovalno zaledje, kasarne in zasilna bolnišnica pod Bogatinom. Vse je mrgolelo in delalo. Naš vod je dobil delovno nalogo. Vključili so nas v gradnjo poti za topove proti Peskom. Pri tem delu si moral biti stalno oprezen, iznenada je med nas znala prileteti granata z nasprotne strani.
Gorski teren okrog Krna ni dopuščal drugega kot pozicijsko vojno. Lahi so nas pričeli obstreljevati že ob prvem svitu, topovske krogle so razbijale skale in odkruški so podeseterili njihov učinek. Ob napadu smo se poskrili v kaverne, ko pa je napad minil, smo mi udarili nazaj. Zaporedja napadov in protinapadov so se ponavljala iz dneva v dan, iz tedna v teden, vrh Batognice je bil razrušen od obstreljevanja, kakršenkoli prodor na drugo stran je bil nemogoč. Uspeh je bil obstati, kjer si. Toda še hujše od obstreljevanja je bilo prenašati mraz. V Krnskih gorah sem preživel dve zimi. Nikoli v življenju, ne prej ne kasneje, me ni tako zeblo. Zapadlo je veliko snega, toda sneg ni bil najhujša stvar. Mnogo težje je bilo prenašati leden gorski piš. Ponoči se kljub težki odeji nisem mogel več toliko ogreti, da bi zaspal. Bedel sem in poslušal kašljanje in jamranje prezeblih in bolnih kameradov. Najbolj so zaradi mraza trpeli Hercegovci, ki niso bili vajeni Alp. Zaradi stalnega kašljanja in suma na jetiko so dva poslali domov. Pri stanju na straži v ledenem mrazu sem dobil ozebline prstov na nogah. Nisem jih več čutil. »Takoj se sezuj in jih ribaj s snegom«, mi je svetoval Franc iz Mojstrane. Ko sem se sezul, so bili prsti že čisto vijolični in zatekli.
»Moj Bog, moj Bog! Kako dolgo še?« smo se spraševali. Ali generali, ki vodijo to vojno iz toplih in udobnih hotelov, sploh vedo. kako mrzli so dnevi med zaledenelimi skalami, okrog katerih brije veter.
Okrog drugega božiča je bilo sklenjeno tritedensko premirje. Na obeh straneh so se častniki odpeljali v dolino, da si oddahnejo in se poveselijo. Nas, navadne vojake, so pustili na položajih. Zaviti v vedno premalo tople odeje smo v gorskem mrazu poležavali v kavernah, si kuhali čaj, pisali pisma in igrali karte. Nismo hoteli misliti na to, kaj nam bo prinesla naslednja ofenziva. Vsi smo bili že toliko izkušeni, da smo se zavedali brezizhodnosti, ki jo je pogojeval sam gorski teren. Tu nista štela ne pogum ne strahopetnost, kajti naključna krogla ali drobec granate, ki se odbije od skale, lahko zadane tako prestrašeno šlevo kot junaka.
Tudi na drugi strani so samo ljudje
Mraza in dolgočasja ni bilo hudo prenašati samo na avstrijski strani. Italijanom, nevajenim ledenega gorskega vetra, ki se je zaganjal v vrhove, je bilo še bolj neznosno. In tako se je nekega samotnega mrzlega jutra zgodilo nekaj nenavadnega. Italijanska straža, ki je na svojih okopih opravljali obhod, nam je pričela mahati v pozdrav. Kranjci smo pozdrav vrnili. A ni ostalo le pri tem. Pri naslednjem Italijanskem obhodu so trije naši stopili na plano in demonstrativno odvrgli puške. Italijani so se takoj odzvati. Tudi oni so odvrgli puške in se praznih rok podali proti nam. Prišlo je do rokovanja in pozdravov. Avstrisjki rum smo menjali za italijanske cigarete. Višji častniki bi nas obsodili izdajstva, toda bili so v dolini na toplem. Povabili smo Italijane na partijo kart v našo kaverno. Obisk je bil všeč obema stranema in ponovili smo ga. Spet smo si izmenjali cigarete in pijačo in potem skupaj kvartali. Kazali smo drug drugemu fotografije svojih deklet, žena, domačih. Nerodno mi je bilo, da nisem imel še nobenega dekleta. Naokrog sem kazal sliko svoje sestrične. Obljubili smo si »Nicht schiessen (ne streljati)«, da ne bomo streljali drug na drugega, ko se ofenziva spet začne. Zavedali smo se, da smo oboji le za generalski odstrel.
Nikoli ne bom pozabil Sergia, s katerim sem kvartal. Bil je lep, visok plavolasi severnjak, doma iz Vidma. Prav nič italijanskega videza. Skupaj sva preganjala čas in mraz. Všeč so mi bile njegove šale na račun Cadorne. Italijansko nisem veliko znal, le kakšno besedo, a razumel sem, ko je s kretnjami kazal, kako si general v hotelski sobi na šahovnici izmišljuje poteze na terenu. Dal mi je škatlico odličnih italijanskih cigaret. S kretnjami sva si obljubila, da ne bova merila drug na drugega, ko se bo spet začelo.
Ko so se častniki vrnili z doline, je spet zavladala brezpogojna vojaška pokorščina. O kartanju z Lahi nihče ni črhnil niti besedice. Na v zgodnji jutranji uri zašepetan ukaz: »Loss (gremo)!« smo se splazili čez greben in pognali proti prvi italijanski liniji s ciljem presenetiti Lahe in jih zbuditi iz prazničnega spanja. Tekel sem z vso silo, da bi bil hitrejši kot krogle. Skočil sem v laški jarek krogle so sikale vse naokrog, tudi iz moje puške. Branilci jarka so brezglavo drveli proti svojemu zaledju. Po njih se je usipala toča krogel. Pomislil sem na Sergia in povesil puško. Je med bežečimi, bo padel? Ustavil sem se in poiskal kritje. Topost v moji glavi je počasi izginjala. Vanjo se je pričel vračati razum, ki mi je govoril: »Dovolj mi je brezglavega pobijanja. Nekje med bežečimi je moj prijatelj.«
Tisti dan smo bili deležni pohvale. A v naših glavah so se rojevali pomisleki. Na drugi strani so bili ljudje prav taki kot mi. Premraženi in lačni, samotni in iztrgani iz svojih domov. To, da smo jih pregnali iz spanja, ne more biti nobena zmaga. Zavzeli smo dvajset korakov ozemlja, na katerem ni drugega kot grušč in nekaj skal brez imena.
Ujetnik
Enkrat sem doživel veliko preizkušnjo. Dodeljen sem bil v nočno izvidnico. Vedel sem, kaj to pomeni. Zareglja že za prvimi skalami in nikogar ni nazaj. V sebi sem čutil, da se tokrat ne bom vrnil. Molče smo se zbrali na izhodu iz Jarka. Spogledali smo se, naši obrazi so bili napeti. »Loss (gremo),« je zašepetal vodja. Čez manjšo kotanjo smo se drug za drugim v zavetju skal po mačje oprezno splazili do vrha grebena. Vse je bilo tiho in mirno. Čudno sumljivo. Drug za drugim smo se potem tipaje podali po strmi stezici navzdol. Ničesar ni bilo moč razločiti. Do kam naj gremo? Čutil sem, da stopam v smrt. Potem naenkrat: »ARRESTARE (stojte)!!!« Trije makaronarji so skočili izza skale in v nas uperili puške. Bili smo brez kritja in ni nam preostalo drugega kot vdaja. Makaronarji so nas razorožili, zmerjali in brcali. Potem so nas odgnali navzdol mimo njihovih jarkov, nižje do poti, po kateri so vozili kamioni v Kobarid. Bilo je jasno,da nas nameravajo kot živino natovoriti in odpeljati v ujetništvo. Zelo sem si želel konca, a nikoli nisem razmišljal o ujetništvu kot rešitvi s fronte. Kljub vsej nesmiselnosti vojskovanja si italijanskega ujetništva nisem želel.
Čakali smo ob poti cel naslednji dan, prignali so še deset naših. Postajali smo, popili smo vso vodo iz čutaric. Dan je mineval. Ko je kamion le pripeljal, so Lahi odprli zadnje krilo in s puškinimi kopiti udrihali po nas. Natovorili so nas na kamion kot živino, da nas odpeljejo v Kobarid. Utrl sem si mesto zadaj tik stražarja. Zaradi ozke poti se je vozilo premikalo zelo počasi. Oziral sem se v temno, a svobodno nebo, v svobodni gorski svet. Na desni strani tesno ob cesti so se večkrat pojavljale skale. Zazdele so se mi zaveznice. Nekaj je šinilo vame. Skočil bom s kamiona in se vrgel za prvo skalo ob cesti. Nisem več razmišljal, preprosto sem vedel, da bom to storil. Kako dragocena postane svoboda, kadar Je nimaš. Čakal sem na trenutek, ko bo makaronar, ki nas je stražil, pogledal proč in bo kamion rezal ovinek, poln skal.
Zdaj! Z vso močjo sem se v loku pognal čez ograjo med skale. Za mano se je vsul rafal strelov. Kamion se je ustavil. Iz kabine so pritekli še ostali makaronarji. Vpitje. Streli vsevprek.
Pristanek med skalami je bil boleč. Udaril sem se v levi bok, a čutil sem, da nisem polomljen. Skušal sem se splaziti naprej pod večjo skalo. Stisnil sem se v vdolbino ob njenih tleh. Makaronarji so svetili za mano z laternami, streljali levo in desno, da prav gotovo ni bilo kotička, kamor ne bi padli krogla. Za mano med skale si vseeno ni upal nihče ali pa se jim ni dalo. Streljali so s ceste in s kamiona in vpili kot obsedeni. Po kratki prekinitvi ognja so čez nekaj časa udarili znova. Ležal sem v vdolbini in zastajal mi je dih. Še en rafal strelov in čez kako minuto še en. Nazadnje so se prepričani, da je pobegli vojak prerešetan s kroglami, odpeljali. Ni jim bilo mar poiskan njegovega trupla.
Hrabra vrnitev
Imel sem srečo, le ena krogla meje rahlo opraskala po nogi. Utrujen sem odložil vrnitev k svojim. Sklenil sem počakati jutra. Vendar je bila to velika napaka. Ob svitu so nepričakovano zagrmeli topovi. Očitno je bilo, da so Lahi pričeli novo ofenzivo. Po cesti mimo moje skale so neprekinjeno vozili konvoji. Tik nad cesto sem ležal jaz. Nisem se upal ganiti. Čas se je neizmerno vlekel. Oglasila se mi je peklenska lakota. Skušal sem pretentati svoj želodec s spanjem. Tretji dan sem bil od žeje in izčrpanosti že povsem omotičen. Zjutraj sem srkal roso s travnih bilk. Ni bilo dovolj. Pričel sem gristi koreninice. Nekaj podobnega regratu. Uporabil sem vse svoje znanje, ki sem si ga pridobil doma ob košnji senožeti, da ne bi zaužil kaj strupenega. Nikoli nisem bil vnet vernik, toda pričel sem moliti Zdrave Marije. Molil sem, da bi dan hitreje minil. Bile so ure, ko lakote nisem več čutil, in ure, ko se je neizprosno oglasila.
Šele četrti dan je bilo jutro povsem mirno. Ofenzivo so zaključili. Vedel sem, da bom prej ali slej izgubil zavest zaradi izčrpanosti, če se ne podam nazaj. Podnevi si vseeno nisem upal kreniti na našo stran. Čez dan sem pregledal okolico, da bi našel kakšno zel za pod zob. Našel sem kislice. Pojedel sem jih cel šop in upal, da mi povrnejo moč.
Ko se je stemnilo, sem se napotil počez čez strmino. Treba je bilo hoditi neslišno. Kljub previdnosti se mi je večkrat sprožil kamen pod nogami.
Tiho se je dalo stopiti le po golih skalah. Čez meliso se je pod vsakim mojim korakom zaslišalo drobljenje grušča. Upal sem, da Italijani spijo utrujeno spanje po ofenzivi. Uspešno sem se povzpel do grebena in se sklenil oddahniti. Luna se je prebila skozi gost oblak in osvetlila temno gorovje. Krnsko jezero se je za hip zalesketalo v njenem siju. Njegova gladina je bila povsem mirna, kot da ne ve za vojno, da je že skoraj dve leti divjala v skalovju nad njim. Počakal sem, da se mi poleže sapa. Potem sem kar se da neslišno krenil navzdol proti našim. Zavedal sem se, da lahko padem pod streli z lastne strani. Res me je prav kmalu ošvrknila prva krogla. Poiskal sem si bitje in pričel kričati dogovorjeno geslo. Streli so za trenutek prenehali, a čez čas je spet zasikalo okrog mene. Skrit za skalo sem znova pričel kričati geslo. Zavladala je negotova tišina. Potem je posijal žaromet. Stražarji so uvideli, da je mogoče res kdo od pogrešanih. Žaromet je obsijal teren okoli mene. Vstal sem izza skale z dvignjenimi rokami in upal, da me fantje prepoznajo. Niso mogli verjeti.
»Kaj hudiča. Mrak, si to res ti? Po toliko dneh. Kako ti je uspelo? Kje so ostali?« Bil sem edini, ki se je vrnil. Povedali so mi tudi, da sem že na seznamu padlih. Za zvestobo cesarju, ki sem jo izkazal s herojskim povratkom, sem bil promoviran v lojtnanta (poročnika) in predlagan za križec za hrabrost.
Preboj
Dne 24. oktobra 1917 Je bil za nas veliki dan. Z nemško pomočjo smo prebili fronto pri Kobaridu in pognali Lahe nazaj, od koder so prišli. Po dolgih pripravah se je vse zgodilo bliskovito. Še isti dan smo se z naše strani prebili do Kobarida. A največjo zaslugo za bliskovito zmago je imel takrat še stotnik, kasneje nemški feldmaršal Erwin Rommel. Vse je govorilo o njegovi izjemni taktiki in samoiniciativnosti. S svojo stotnijo se je prebil na Kolovrat, Italijanom za hrbet, jih presenetil in zmedel. Imeli smo tudi pomembno novo orožje, novo vrsto barvnih plinskih granat, za katere Italijani niso imeli dovolj dobrih mask. Cepali so kot snopi.
V treh dneh smo jih pognali za Piavo. Bili smo pijani od zmage. Vesel sem dočakal konec vojskovanja pod Krnom in srečen odhajal domov na dopust. Dobil sem se nagradnega. Noge so me kar same nesle v Bohinj in naprej prod domu. Po skoraj dveh letih sem spet videl domači kraj. Konec je bilo donenja topov. Po dolgem času sem spet slišal ptičje petje. Ležal sem na suhem v topli postelji med belimi rjuhami. V kuhinji na mizi me je čakal hlebec belega, svežega kruha. Konec je bilo stradanja, konec komisa, konec vlage in mraza. Domači so se mi posvečali kot izbrancu. Le na vprašanja, kako je bilo na fronti, sem molčal. Rekel sem samo: »Hudo!« Ni bilo besed za to, kar sem izkusil. Besede, dolge ali kratke, kakor da so bile narejene samo za opis mirnega življenja doma, z njimi se ni dalo opisati pekla nesmiselnih gorskih bitk.
Imel sem »Befehl (ukaz)«, naj se čez tri tedne zglasim v štabu v Podrožci. Trenutna zmaga na soški fronti in moje vojaško napredovanje me nista zaslepila. Slutil sem, da se kljub italijanskemu porazu vojna ne bo končala še tako kmalu. Informacije iz Alzaclje in Lorene so bile slabe. Doživel sem preveč, da bi verjel vojaški propagandi. Toliko slovenskih družin je bilo prizadetih, toliko kameradov sem izgubil. Pokopavali smo po tri v eno rakev.
V zaledju je vladala lakota. Mati so omenjali otroke, ki so v sirotišnicah umirali od griže, pa tudi od sestradanosti. Vse je šlo za vojsko. Misel, da se bom moral vrniti na fronto, mi je grenila dneve dopusta. Tam bom spet lačen, ker bodo porcije premajhne ali pa izpuščene. Bal sem se, da bom v še eni zimi izgubil prste na nogah ali nalezel jetiko v vlažnih kavernah. Ponovno slovo od doma je bilo kratko. Nisem hotel pokazati, kaj čutim. Mati so v solzah stali na pragu. »Ne skrbite, vojne bo zdaj, zdaj konec,« sem jo potrepljal po rami in pohitel proti železniški postaji. Resnoba je bila v mojem srcu, ko je vlak vozli prod karavanškemu predoru. V Podrožci sem bil razmeščen v 17. Polk na Monte Chiesi v Tirolskih Alpah.
Polk »Cesarjevič« je razpuščen
Po oktobru 1917 so boji tudi v Tirolskih Alpah pojenjali, toda občasno je še prihajalo do spopadov in nekatere položaje smo držali vse do konca. Spet smo ležali za skalnimi zakloni, spet nas je spiral dež, spet smo v strmino, v katero bi še sam težko šel, tiščali topove in vozove z municijo. Sestradani in utrujeni konji niso več zmogli napora. Tudi sam sem se počutil izčrpanega. Pretolkli smo še eno zimo. Ko je prišlo toplejše vreme, smo na soncu sušili mokre uniforme in greh premrle sklepe.
Vojaška košta je bila vse slabša in vse manj je je bilo, tudi ruma nismo več dobivali. Shujšanih obrazov smo stali v zboru, debeluhi v vrsti pred kotlom so izginili. Domačini, ki so prej živeli po gorskih vaseh, so se zaradi strahu še vedno držali pri sorodnikih v dolini. Višje v gorah smo bili le vojaki.
Kratko poletje se je prevesilo v jesen, dež, veter in mraz. Šušljalo se je, da je vojne konec, a mi smo še kar vztrajali tam gor. Šele novembra je končno prišla uradna novica o podpisu premirja. Poraza se nisem razveselil, toda odleglo mi je vseeno. Sedemnajsti pehotni polk. imenovan tudi Cesarjevič, ki smo ga predstavljali predvsem slovenski janezi je bil žalostno razpuščen. Tisti, ki smo preživeli, pa smo postali razcapani premaganci. Pozabljeni od vojaške oblasti. Osebni poraz je čutil vsak preživeli vojak. V cesarstvu je nastajala vedno večja zmeda. Vojaki, ki smo se vračali s fronte, smo bili prepuščeni sami sebi. V vsesplošni zmedi se nihče ni ukvarjal s tem, kako se bomo dostojno vrnili. Cesarstva ni bilo več. Komande ni bilo več nobene. Vlaka, ki bi bil na voljo vojakom za povratek, nobenega. Vračali smo se peš in prosili za hrano po hišah. Domači so izgubili stik z mano in jaz z njimi. Niso vedeli, ali sem živ ali mrtev.
Moja pot domov je bila zelo dolga. Na Koroškem v Maria-Reinu sem naredil daljši postanek. Tam se je prava vojna šele začenjala. Propagandna vojna prod jugosom in Jugoslaviji.
Zadnji del svoje poti proti domu sem opravil peš čez Ljubelj. Bil sem do konca utrujen, ko sem stopal po domačem vrtu proti hiši. Bilo je sredi vročega popoldneva, domači so bili vsi na dvorišču, ker so se ravno odpravljali na polje. Zrli so v razpuščeno, shujšano podobo ki jim je prihajal naproti. Niso me takoj prepoznali, niso mogli verjeti, kajti dolgo so me čakali in ker se nisem oglasu, so mislili, da sem padel ali pa sem med pogrešanimi. »Tajanezast se je vrnil!« me je prvi prepoznal mlajši brat Tonček in stekel povedat očetu. Oče je spustil konja iz rok in mi krenil naproti. »Zvonilo ti je že,« je rekel, ko me je objel.
Države se menjajo
Doma so že Imeli novo državo. Imeli so nov denar in nove vrednote. Na 35.000 padlih v vojni so pozabili. Za Beograd sem kot avstro-ogrski vojak sodil med premagance. Nihče ni več govoril o veliki vojni in cenil prelite krvi. Nova država je hotela slišati druge zgodbe. Od oblasti ni bilo zaželeno govoriti o pomembni zmagi na soški fronti in ljudje se tako hitro uklonijo in prilagodijo. Naučili so se molčati o tem, še preden sem prišel domov. Nihče me ni niti vprašal za moja vojaška odlikovanja. Valjajo se na dnu predala v nočni omarici. Edini, ki včasih zgolj iz radovednosti želijo videti moja dva križca za hrabrost, so bratovi otroci. Vse je šlo v maloro! Kaj mi sedaj pomagajo te medalje. Kovina je izgubila svoj lesk. Trak, na katerem visijo, je povaljan in rumenkast. Ševsam se počutim kot ovenel pogrebni venec, ki so ga ljudje zalučali stran. Takrat pod Krnom sem se rešil ujetništva, sedaj pa ne vem, če ne bi bilo bolje, da bi kar ostal na tistem kamionu. Morda bi bilo bolje, če bi omahnil v smrt, tako kot premnogi.
Tiste žalostne pesmi:
»Doberdob slovenskih fantov grob,
tam smo kri prelivali, za svobodno domovino,«
nihče več ne zapoje. Ni zaželena. Spomin na naše fante je izhlapel kot lanski sneg. In kaj imamo sedaj: nove šefe v Beogradu, ki nam zapovedujejo. Beograd nas je vse okradel. Ko je prišel preobrat, so menjali ena proti sedem. »Kakšna goljufija,« se je hudoval oče. Ljudje so bili opeharjeni. Dekleta so ostala brez dote, družine brez prihrankov. Vse je pokradla nova država.
Kaj pa drugi vejo, kako mi je. Da me v sanjah pa tudi podnevi še vedno preganjajo slike vojne, vlažne kaverne, blatni jarki, mrtvaška nosila, toča krogel, žvižg granat, blato in kri, raztrgano drobovje. Da nikoli več ne bom imel duševnega miru. S kakšno pravico so nam ukazali moriti nedolžne ljudi na drugi strani! Je to po božji postavi? Sprašujem se, kako se je izteklo Sergiu, s katerim sva si obljubila, da ne bova streljala drug na drugega. Je preživel naš nenadni juriš ali je omahnil pod streli? Ga je razcefrala granata? Je invalid? Včasih imam občutek, da bi bilo bolje, če bi se tudi jaz pridružil stotisočem, ki so jih generali poslali v smrt. Sedeč pod kristalnimi lestenci ob šampanjcu in gosji pašteti so premikali figurice po zemljevidu zdaj sem, zdaj tja. Če je bil »Befehl (ukaz)« streljaj, sem streljal. Koliko mož na drugi strani je padlo od moje roke? Koliko mater je jokalo, ker jim je krogla iz moje puške ubila sina. Tudi naša mati bi lahko jokali. Zgolj naključja so bila, da sem se vedno izvlekel in preživel to prekleto vojno.
Edino, kar me drži pokonci, je domača govorica in pogled na venec Karavank. Umaknil sem se v zasebnost. Najraje od vsega imam našo Črno. Vsak teden ji skrtačim dlako. Rad imam, da se konju dlaka sveti. Ob nedeljah popoldne sedem na kolo in se kam odpeljem. Naučil sem se, da od oblasti nimam kaj pričakovati. Naj bo taka ali drugačna. Naj bo stara Avstrija, stara Jugoslaviji ali socializem. Vsi so me pozabili.
V spomin mojemu stricu Janezu Mraku (*11. 8. 1897 † 3. 9. 1969)
Zapisala po njegovih pripovedih o prvi svetovni vojni Bernarda Mrak Kosel. Za pomoč pri podatkih se zahvaljujem sestrični Alenki Mrak Jensterle.