[prva slovenska spletna plezalna revija] #6 | september, 2014 ---- z/s Luka Tambača in Gašper Pintar 
O bencinu in življenju
KAZALO: O bencinu in življenju / KOLORADIKAL: Gašper Bratina / V kamen vklesane zgodbe: METOD HUMAR / SLACLIFE / BELA 88' / Plezanje in mladi upi / PLEZALIŠČA brez meja / Športne poškodbe / Fotograf se predstavi: TOMAŽ BRADEŠKO
O bencinu in življenju
Napisala: Helena Škrl
Berem poročilo ene od lanskih alpinističnih odprav in se ustavim pri seznamu udeležencev: ta in ta, 25 let, brezposelni …tehnik, naslednji, 27 let, brezposelni diplomant, pa absolvent, pa spet brezposelni, pa še eden tak …
Strela! Vrhunski so! In brezposelni. Ali še študentje. Ni za take garače, kot so ti alpinisti, ki prav gotovo znajo tako delati, kot tudi (po)trpeti, nobene službe? Ali, prav nasprotno, so zato odlični alpinisti, ker so brezposelni? Ker v redni službi ne dobiš toliko dopusta, da lahko treniraš in greš na daljšo odpravo?
Razmišljam najprej po tiho in nato še na glas ter izvem, naj nič ne skrbim, ker se ti fantje znajdejo bolj kot jaz ali kdo drug.
Pa ne morem nehati mleti. Kako se znajdejo? Mogoče dobivajo od sponzorjev material: bunde, kape, rokavice, dereze? Jih potem nesejo v trgovino in zamenjajo za tedensko košarico hrane? Ali na banko in rečejo, evo, tu imate ene mammutove vetrne hlače namesto julijskega obroka kredita za tisto luksuzno stanovanje, ki sem ga oni dan kupil … S čim že, če sem nezaposlen?
Nato berem o mladih zdravnikih, za katere v Sloveniji ni služb. Ja, res je, kdo bo ob mladih zdravnikih opazil še mlade alpiniste. Ki tako ali tako nič ne delajo, samo na gore plezajo in pri tem še nerazumno tvegajo …
Povprašam starega alpinista, himalajca, daj, povej mi ti, ki gotovo veš, kako je s tem? »Povem ti, da če bi hoteli, bi lahko delali,« pravi.
Me je držalo kar nekaj časa, da bi se pogovorila še s kom, se jezila, bojevala (bitko, ki ni moja?), spraševala za mnenja (ki so bila večinoma drugačna od mojega) ... Potem me je malce spustilo in nisem vedela, ali je dobro, da me. A misel, da nekaj ni v redu, da tako ne gre, se je še vedno vrtela tam na robu možganov in ni izginila.
Pa sem mu pisala, mlademu vrhunskemu alpinistu z izjemnim seznamom preplezanih skalnih in kombiniranih smeri ter strašnim nivojem na športnoplezalnem področju in ga vprašala: Kako živiš? Bolje kot povprečje? Ali slabše? Se res znajdeš? Kako? Ali je vse skupaj iz rok v usta in ne veš, kaj ti bo prinesel naslednji mesec? Kaj pa družina, načrti s tem v zvezi? Vidiš prihodnost? Si srečen? Je pot makadam ali asfalt?
»Vidim, da si se potopila v zanimive misli. Tudi meni so podobne že večkrat rojile po glavi. Seveda do zaključkov na vsa vprašanja nisem prišel v enem popoldnevu, a ko postopoma zlagaš koščke v celoto, ponovno ugotoviš, da se počasi daleč pride. Kaj če bi se midva dobila izven virtualnega sveta, spila kakšno kavo ali pivo in na štiri oči nadaljevala debato?«
Ni mi bilo treba dvakrat reči.
Po srednji tehnični šoli se je vpisal na fakulteto. Nato je šel v tujino plezat. Fakultete ni dokončal. Če bi jo, tako ali tako ne bi imel nikakršnega dela, ki bi bilo v zvezi z doštudiranim. Ker ga na tem področju ni. Plezal je. Dosti. Ima status kategoriziranega vrhunskega športnika. Že dolgo.
Sponzorji? »Sponzorji so v redu, do ene mere«, pravi. Ampak zahtevajo svoje. Zahtevajo, da izpolniš določene obveznosti in vprašanje je, ali bi se lahko v enaki meri posvetil plezanju, ki ga res želim, če bi dobil veliko denarja od sponzorjev, kajti v zameno bi jim moral tudi dosti nuditi. Oprema? Ja, nekaj opreme ti dajo, a od nje se ne da živeti. Poleg tega jo tisti, ki zares pleza, tudi prodajati ne more, ker jo sproti izrabi. »Ne rabim dosti za življenje,« pove. »Če bi imel redno plačo, bi mi, glede na to, kako trenutno živim, ostalo kar nekaj denarja.«
Leta 1996 so ministrstva z Olimpijskim komitejem sklenila Sporazum o zaposlovanju slovenskih športnikov in trenerjev. Na podlagi tega sporazuma ter Kriterijev in pravilnika za prednostno listo zaposlovanja vrhunskih športnikov slednjim država nudi zaposlitev v vojski, policiji in carini. »Ja, če imaš zveze«, pravi in popije požirek kave. Prednostna lista? Črke na papirju. Ne računa več, da bi dobil službo od države. Moral si jo bo poiskati sam. »Ja, res je, lahko jo najdem, imam dve zdravi roki«, pokaže, »ampak potem ne bom več plezal tako, kot plezam«. Potem ne bi bil vrhunski alpinist.
»Od česa potem živiš?« vprašam.
»Od socialne podpore, 240 evrov na mesec.«
»Gospa,« je rekel zadnjič na Zavodu za zaposlovanje, »nima smisla, da se nekaj pretvarjava, saj vi veste, kdo si išče službo, kdo pa ne. Verjetno vam je jasno, da je jaz ne. Sem vrhunski športnik. Sem pridem, ker moram priti, da podaljšam socialno podporo«. Gospa pravi, da ne bo komplicirala, ne bo ga pošiljala na delavnice, kako pridobiti zaposlitev, tisti minimum petih prošenj naj ji prinese, pa bo. Prejšnja gospa na zavodu ni bila tako razumevajoča.
Država jih nagrajuje. Izbere jih za najboljše alpinista leta. Nominirani so in prejemajo zlate cepine, alpinistično zlato olimpijsko medaljo. Kaže jih na prireditvah, ambasadorji Slovenije so, nosijo v svet glas države, izjemne po svojih športnih dosežkih. Pojavljajo se na prvih straneh časopisov, spletnih straneh, dajejo intervjuje, so prva novica TV poročil. Hvalijo se z njimi, trepljajo jih po ramenih in se jim smehljajo.
A kako si bodo napolnili rezervoar bencina, se nihče vpraša? Kako bodo v trgovini plačali hrano? Zagotovili minimalni eksistencialni status?
Res ni rešitve, draga država? Ni denarja? Zakaj so Ministrstva letos zaposlila samo 1101 vrhunskih športnikov, namesto 2002, kot je bilo predvideno ob sklenitvi sporazuma?
Gospod zmagovalec volitev, ni bil tudi Vaš oče eden najuspešnejših športnikov vseh časov? Ste podedovali kaj njegovega duha, zdravega duha, v zdravem telesu? Za zdrave državljane? Ki lahko ozdravijo tudi državo?
Ampak, kaj pa delajo alpinisti dobrega za družbo, po nekih stenah plezajo. Kaj ima družba od tega?
Ima. Zgled. Izjemen zgled, da se da narediti nekaj iz sebe, da se da preseči svoje omejitve. Da obstajajo v človeku viri moči, ki so skriti. Da lahko živimo zadovoljujoče življenje tako, da si pot vzamemo za cilj. Da obstaja med soplezalcema, torej dvema človekoma, lahko zaupanje, veliko zaupanja. Ne velja zgled več kot tisoč besed? Smo pozabili stare modrosti?
In za konec…
»Da bi dobil državno službo, namenjeno vrhunskim športnikom, ne računam več«, pravi moj sogovornik. »Sam si jo bom našel, službo zase. Mogoče takšno, da bi lahko delal le nekaj dni v tednu od jutra do večera, tako da bom ostale dni prost. Da bi obenem lahko še plezal, a verjetno v kakšni prestavi nižje. Pa super bi bilo, da bi hkrati pomagal ljudem.«
No, država, kdaj boš tudi ti pomagala ljudem, ki imajo poln tank življenja, da si natočijo tudi bencin do roba?
1 Vir: www.olympic.si/fileadmin/dokumenti/vrhunski-sport/...PREGLED%20zaposlenih%20%9Aportnikov...04.7.2014.pdf
2 Vir: Zaposlovanje vrhunskih športnikov v javni upravi na preizkušnji, UDK: 331.5:796.071.2:35, Darko Repenšek, Ministrstvo za šolstvo in šport