Išči

Novosti

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Zasnežena narava, 29. 1. 2018, Avtor: Boris Štupar

Objavljalci

Authors

Arhiv

ANDI

Tine Mihelič: To knjigo sem že dolgo nosil v sebi. Na moji gorniški in življenjski poti me gorstvo Andov in dežela rdečega človeka spremljata kot svetla stalnica.


BELI VRHOVI ZELENE CELINE

To knjigo sem že dolgo nosil v sebi. Na moji gorniški in življenjski poti me gorstvo Andov in dežela rdečega človeka spremljata kot svetla stalnica. Na andskih poteh sem prebil pomemben del svojega življenja, ki mi je podaril dolgo vrsto čudovitih in nepozabnih dogodivščin. Škoda bi bilo, da bi utonile v pozabo. Tako sem se prvič v življenju lotil doživljajskega pisanja, ki pa naj bi bilo tudi nekakšna kronika slovenskega andinizma. Ta dejavnost v slovenskem pisanju doslej še ni bila prepričljivo predstavljena in mislim, da si zasluži nekaj pozornosti.

Dežela Andov se je po številnih obiskih tako vsidrala v mojo zavest, da je postala skoraj moj drugi dom. Ne štejem se za najbolj izkušenega slovenskega andinista, zagotovo pa imam najdaljši staž, saj sodelujem v tej dejavnosti vse od njenega začetka, pri čemer pa, vsaj upam, še zdaleč nisem rekel zadnje besede. V ponos mi je, da mnogi mladi ljudje, predno se prvič odpravijo v čarobni svet Andov, pridejo k meni na klepet in po osnovne napotke. Koliko prijetnih uric sem tako preživel ob zbledelih diapozitivih, pa prav nič zbledelih spominih! Potem dobivam prijazne razglednice, popisane z izrazi navdušenja in občudovanja. Vsaka mi znova razburka mojo andinistično strast in rečem si: čimprej bo spet treba tja! (Te knjige nisem napisal zato, da bi odgnal prijetne obiskovalce. Še vedno jim bom lahko povedal marsikaj, kar tu ni zapisano.)

Moje nagnjenje do Andov sega v otroška leta. V času deškega branja pustolovskih zgodb sem od vsega Julesa Verna najraje požiral Otroka kapitana Granta in to prav poglavja, ki so se dogajala med Indijanci in lamami, v mračnih andskih soteskah, čez katere se pno vrtoglavi inkovski viseči mostovi, zgoraj, okrog ožarjenih ledenih vrhov pa rišejo svoje večne kroge mogočni kondorji. Ta dežela me je že takrat s svojo skrivnostnostjo privlačila bolj kot katerikoli drugi predel na zemlji in posvetil sem ji velik del mladeniških sanj.

Ko sem vstopil v svet gora in sten, so se tovrstne sanje še razbohotile. Kot vsak mladi plezalec sem si seveda želel doživetij na vrhovih daljnjih visokogorij, ki pa so bila v tistem času mnogo bolj oddaljena kot dandanašnji. Bil sem neutruden bralec in o svetovnih gorstvih sem si zgradil jasno in povsem osebno predstavo. V njej so bili Andi vselej na prvem mestu. Izvrstni potopisi Tibora Sekelja, Mathiasa Rebitscha in Arkadija Fiedlerja so še danes branje, ki ga pogosto vzamem v roke. Na začetku svoje gorniške poti sem se k vznožjem sten vozil s starim kolesom, praznih žepov in s skromno malico v nahrbtniku. Takrat se mi je zdelo, da bo za vedno ostalo le pri sanjah. K sreči pa sem premogel veliko zdravega in kreativnega navdušenja, iz katerega sem črpal ideje in moč, kar me je naposled privedlo med prve slovenske andiniste. Na tej poti vztrajam še danes.

Vsakdo, ki je imel to srečo, da so se mu uresničile sanje iz otroštva, si lahko predstavlja moje občutke, ko sem prvič stopil v deželo Andov. Krajina, ljudje in druga bitja, ki so dotlej sestavljala moj pravljični svet, zavit v nežno tančico nestvarnega in nemogočega, vse to je nenadoma oživelo in zažarelo v čarobnih barvah. Občutek gibanja na meji med pravljico in stvarnostjo me bo odslej spremljal na vseh andskih poteh in mi lajšal duhovno zbližanje z deželo. Obiski Andov so postali del mojega življenja. Potrebujem jih tako kot zrak in vodo. O tem govori pričujoča knjiga.

Drugo poglavje: KRALJEVSKA VERIGA

ANDI | 1 | 2 | 3 | 4 | 


Pripoved začenjamo z uvodnim poglavjem iz Tinetove knjige

 

Ob 10. obletnici njegove smrti in 50 let po naši odpravi v Ande, ki jo v njem napoveduje.

 

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

  • Število objav: 45953

Novosti