Jutro (1934) - Rudolf Badjura: »Velike Upilje! — Enaka, po nemškem kopitu prikrojena nesmiselnost je Logarska dolina.
Nemožna tvorba.— Vidi se, kam zajde, zabrede in zablodi človek, ki ima po »Logarski dolini« za jezikovne vodnike Badjuro in enake ljudi.« »Jutro« št 209 z dne 12. septembra 1934. Dr. Joža Glonar.
Pred kratkim je bilo toliko vika in krika zaradi par morskih zverin na sinjem našem Jadranu. Toda kaj je taka čeprav 5 do 8 m dolga beštja proti »Logarjevemu« lintvernu, ki že celih 39 let rogovili in ne da miru Logarski, eni najlepših naših alpskih dolini.
V prvih letih slovenske turistike, ko tja še ni vozil avtobus, ta pošast seveda še ni delala bogve kake škode. Ugnali so jo kmalu, tako da se menda do l. 1923. sploh ni več prikazala. Od tedaj naprej pa je začel lintvern zopet vedno bolj in boli razsajati, predvsem zadnja leta, ko so mu pognale že kar tri glave ... Odtistihmal bljuje strupen ogenj iz svojega žrela in širi neznanski smrad sem do Ljubljane in še naprej. Nobeno orožje nič ne opravi. Neusmiljeno otepa s svojim repom na levo in na desno. Nihče ni več varen pred njim, in ni ga skoro več nikogar, ki bi se upal danes še prestopiti prag Logarske doline.
Ali res ne bo moč panati tega lintverna? Mar res ne bomo več videli naše »Logarske « doline?
Izgubil sem v tem boju svojo prvo glavo že pred leti in pred nekaj dnevi drugo. Ne bom bojazljivec, za čast in slavo Logarske doline tvegam in rad dam tudi še tretjo. Poskusimo še en naskok. Korajža velja! Da vidimo, zmaj Logarjev, kako ti bo teknila tudi ta sulica!
Dr. Glonar pravi: »Sklicevanje na mrtve priče, ali trditev, da se tako in tako govori »že od pamtiveka«, namreč še ni noben dokaz«. Potemtakem torej za filologa dr. Glonarja stara pristna narodna govorica in izreka nič ne pomeni.
Če sem prav razumel vsebino zadnjega članka, je za dr. Glonarja edino merodajna sedaj samo še kronologija. To se pravi: drži in da prizna samo tisti izraz, ki je starejši in ki je kje izpričan. To je torej zastava, ki z njo dr. Glonar zmagoslavno vihti in hiti prek dozdevnih nasprotnikov mrtvakov, rekoč: »Da je kronologija drugačna, da je torej »Logarska« kje prej napisana ali natisnjena, tega dokaza noben zaščitnik »Logarske« niti poskusil ni.«
Torej je usojeno meni, ki sem vse prej ko bibliotekar, da se bavim tudi s to nalogo. Naj bo ...
Tako, ljudje božji, sedaj pa poslušajte: »… Soteska, rekel bi gnječa, včasi komaj kake sežnje široka, komaj da ti Savina svoje bistre valove prerine ... — in na enkrat se ti odpre na desno prijetna dolinica, od kraja tako plodna, tako živo zelena, da strme obstojiš, odkod med sivim mrtvim pečevjem tako zeleno življenje! Od daleč vidiš pešnato podnožje ponosne Ojstrice1... To je logarska dolina, in mimo glasovite Logarjeve Mice, katera je tako močna, da je dosihmal še vsakemu kos bila, prideš do slapa in do drugega vira Savine. Eden je više gor v Matkovem3 pod Grintovcom4: sem bil le enkrat leta 1852.
Mimo logarske doline, v katero sem za takrat le pošpegal, greva naprej. Savinica je včasi tiho kramljala in šeptala, kakor da bi hotla povedati o sreči svoje mladosti ... » To je citat iz članka, ki so ga prinesle Novice, list 14. z dne 2. aprila 1862 na stran 108. pod napisom »Spomini II. Žolcpah — Sučava« dosedaj še neznanega5 mi avtorja.
Drugi pisan in natisnjen dokaz: Josip Šuman, slovenski slovničar, je opisal leta 1868. v knjigi Slovenski Štajer (izdala Matica Slovenska) Štajersko vodovje in gorovje. Tudi ta slovničar. Glonarjev rojak, je gledal Logarsko dolino le s slovničarskega stališča in je na str. 64. dvakrat zapisal: Logarjeva dolina, toda na str. 34. mu je vendar — ušlo: »Iz Logarske in Jezerje6 doline so lepi pregledi Solčavskih planin.«
Temu slovenskemu slovničarju se menda ja nihče ne bo upal podtikati, češ da se je pregrešil zoper slovniška pravila, ko je tudi zapisal »Logarska«. Ta primer v njegovi knjigi si pač ne moremo razlagati drugače, kakor da je tudi Šumanu še doma, pri sestavljanju knjige brnelo na uho ljudsko imenovanje »Logarska«. Če je potem vseeno dvakrat zapisal »Logarjeva«, je to gotovo po svoje prikrojil pozneje zgolj pod vplivom svoje slovničarske žilice. Zanimivo pa je, da mu je kljub vsemu vendar enkrat ušlo »Logarska«, kar se mi zdi še posebno krepak dokaz v prilog moje trditve.
Gospod dr. Glonar! Postregel sem Vam to pot z dokazom, kakršnega ste izrečno zahtevali!! Črno na belem stoji v prvem (Novice), najstarejšem primeru ne enkrat, ampak dvakrat zapisano ime »Logarska dolina«, v zgornji vrsti celo po avtorju samem — ne po meni — kakor nalašč in gotovo ne brez vsakega namena razprto natisnjeno! Iz tega članka spoznamo tudi, da je bil avtor v Logarski dolini večkrat in da je to ime gotovo pridobljeno na licu mesta. Po vsej pravici torej sedaj lahko obrnem Vaš stavek na glavo in vrnem milo za drago: »Vidi se kam zajde, zabrede in zablodi človek,« če slepo verjame samo Vaši — drugače vse časti vredni — filološki učenosti in kako zelo lahko škodi dobri stvari »tak« Vaš »pojav nasilnega poseganja v našo toponomastiko«, tak nasilen pojav in še neprimeren zraven tam, kjer brez potrebe, vendar le nekoliko predaleč posega čez, hišni prag Logarjev!
Zgornja dva primera bosta, upam, vsakemu »mislečemu človeku takoj dokaz, da je edina pravilna označba »Logarska« in da se tega naziva niso šele »domislili lokalni rodoljubi« Kocbekove dobe.— Ker češki turisti do l. 1862.—žal — še niso zahajali v našo Logarsko dolino, je pa tudi umevno, da Vašega vezdnja »Logarske« za »češko obliko Logarske udoli iz napačnega prevoda nemškega »Logartal«, ne morem sprejeti, temveč Vas zdaj celo pozivam, da se kot premagan častno vdaste. Ali ni zanimivo in častno za Čehe, da so bili ti tako. oddaljeni naši severni bratje bolje poučeni o pravilnosti imena Logarske doline, kakor pa je še danes naše gore list-filolog, ki pripravlja debelo knjigo »Slovenski pravopisni in frazeološki slovar « s pravili: kako bo poslej treba pravilno rabiti to ali ono naše krajevno ime!
In dalje. »Brez dvoma je, da se je najprej govorilo Logarjeva dolina. Dokaz temu so prvi letniki »Planinskega Vestnika«. tako Vi pravite in trdite, da je Logarska dolina »nemožna tvorba« in »po nemški šegi prikrojena spaka«. Trije gospodje (poleg . mene) so Vas opozorili na Vašo zmoto. Jasno so Vam povedali, da je nastala v našem »planinskem evangeliju« tvorba »Logarjeve doline « deloma iz nevednosti, deloma kot sad preračunane Kocbekove politike ... Zelo trda mora presti dr. Glonarju, da je prisiljen opirati se na take stvari! —Gori omenjeni gospodje so se seveda sklicevali samo na to, kar so kot bistri popotniki slišali iz ljudskih ust. Ker pa že zahtevate pisane in iskane dokaze s kronološkimi podatki, naj Vam poslužim še s temi.
Logarsko dolino, to našo lepotno krajino, je za francoskim geologom Ami Bouéjem (1833) odkril modernemu turistovskemu svetu prav za prav šele univ. profesor dr. Johannes Frischauf (1837 — 1924) iz Gradca. Dne 23. in 24. septembra 1874 je šel prvikrat iz Luč na Ojstrico7 in prišel čez Škarje v Logarsko dolino, dne 27. istega meseca pa je šel čez Okrešelj in skoz Turški žleb na Rinko ter se zopet vrnil v Logarsko dolino. Obakrat je prenočeval (kakor pozneje tolikrat pri Plesniku, kjer je tedaj gospodaril zaslužni Janez Piskernik (Plesnik). Nato pa je Frischauf natisnil l. 1877. knjigo »Die Sannthaler Alpen«, kjer pravi na str. 92.: »Po kmetiji Logar 683 m, ki leži 5 minut nad vhodom, je prejel ta del (Savinjske) doline ime Logarthal (hat den Namen Logarthal erhalten)«.
Če bi bil torej Frischauf prisiljen krstiti to dolino šele za njegovega raziskavanja, bi jo bil gotovo imenoval Plesnikova ali Piskernikova dolina, kajti nihče izmed Solčavanov mu ni bil bližji in bolj pri srcu nego Janez Piskernik (Plesnik), njegov dolgoletni planinski tovariš in pomagač. Vrhu tega leži to posestvo v najlepšem, centralnem delu Logarske doline, ki je prav zaradi tega postal sedež tujskega prometa. — Frischauf pa tega ni storil, ampak dal je vso čast imenu, ki ga gotovo ni slišal iz ust nikogar drugega, nego od samega Plesnika.
S tem upam, je pridobljen dokaz, da je nemško ime Logarthal prevod iz mnogo starejšega slovenskega imena Logarske doline, ne pa narobe, kakor bi bilo to dr. Glonarju po godu.
Kakor » znano - je »imel Frischauf opravka z nemškim Logarthalom v letih? 1874 - 77. Zdaj pa poglejte na zgoraj dane letnice iz kronologije o slovenski »Logarski dolini « (Novice 1862), pa morate tudi kot nematematik zadeti, katero ime je starejše ali Logarthal ali Logarska dolina. Zdi se mi, gospod dr. Glonar, da mi boste zdaj pač morali priznati: da je Logarska dolina vendar dobila svojega zaščitnika, ki ste ga sami priklicali na bojišče! Kronologija je govorila, ne — jaz!
Naj bo torej za letos reklame za Logarsko dolino že dovolj. Za slovo potrpežljivim čitateljem sambo še to: Dr. Glonar mi nekako sponaša, češ da sem z »Logarsko« hotel napraviti nekaj podobnega, kot so nekoč iz »Grosupljega« naredili »Velike Uplje«. Kakor vidite, ta trditev ne drži. Jaz sem hotel in hočem venomer rabiti krajevna imena tako, kakor jih govori ljudstvo, torej tu Grosuplje, tam Logarska. Če pa bo dr. Glonar vztrajal še dalje ob svoji slovniški natezalnici, se mu utegne pripetiti, da bodo iz zadeve »Logarjeve « postale res: »Velike Uplje št. II«.- — Kdo pa bo pri tem doživel herostratsko slavo, je jasno ko beli dan.
Rudolf Badjura
1 Mišljena je znana Ojstrica 2349 m.
2 Razprto zapisal avtor tega citata, ne jaz!
3 Scl. v Matkovem kotu.
4 Mišljen: Matkov ali Lešnikov Grintovec 1761 m, ne najvišji vrh Savinjskih Alp!
5 Ime avtorja bo morda razvidno iz prvega njegovega potopisa, objavljenega pod naslovom »Spomini I.« v Novicah (gl. list 33. z dne 17. avgusta 1859), ki meni niso pri roki
6 Divjeromantična tesen »Jezera« pod Matkovim kotom (med Ribčjo pečjo in Vrlovcem). »
7 Glej Fr. Kocbek: Savinjske Alpe 1926 (str. 37 in 77).
Jutro, 18. september 1934