Tema meseca: endemično cvetje naših gora / Intervju: Kazimir Drašlar in Andrej Kokalj / Police bogov / Zgodbe o ponesrečenih vzponih / Športno plezanje na recept ...
Uvodnik: Oh, pa še te knjige. Mire Steinbuch
TEMA MESECA
Rože, ki rasto le pri nas. Endemično cvetje slovenskih gora. Marjan Bradeško
Označujejo enkratnost našega ozemlja. Pregled naših endemičnih rastlin. Nada Praprotnik
Veselje iskanja - in najdenja. Kako doživljamo endemično ali redko cvetje. Marjan Bradeško
Cvetlična galerija. Rafael Terpin
INTERVJU
V Sfingi sva pekla slanino in brala španske romance. Pogovor s Kazimirjem Drašlarjem - Mikcem. Manca Čujež
Šport je ena najlepših stvari v življenju. Pogovor z Andrejem Kokaljem - Kokijem. Mire Steinbuch
BISERI JULIJSKIH ALP
Police bogov. Večna pot okoli Viša. Hinko Rejec
RAZMIŠLJANJE
Izginuli. Tone Škarja
Z NAMI NA POT
So(n)čna fužinska brezpotja. Vrhovi nad planino Blato. Mojca Stritar Kučuk
Opisi:
Ogradi. Mojca Stritar Kučuk
Debeli vrh. Mojca Stritar Kučuk
Prečenje Stogov. Mojca Stritar Kučuk
Škednjovec. Mojca Stritar Kučuk
Opisi: - Nad prelazom Plöckenpaß
Monte Coglians/Hohe Warte. Andrej Mašera
Creta di Collinetta(Cellon)/Frischenkofel. Andrej Mašera
Polinik. Andrej Mašera
Pal Piccolo/Kleiner Pal. Irena Mušič Habjan
POMURJE
Ko na zahodu dežuje ... Po Prekmurski planinski poti. Andreja Erdlen
SPOMINI ALPINISTIČNEGA VETERANA
Težka mesta, kjer jih ne pričakuješ. Zgodbice o ponesrečenih vzponih. Peter Muck
AMERIŠKI DIVJI ZAHOD
Najlepše poti ne zahtevajo cilja. Narodni park Yosemite. Olga Kolenc
PLANINSKI PORTRET
Oskrbnik, predsednik društva in deklica za vse. Pogovor z Gabrijelom Jelovškom. Dušan Škodič
MINIATURA
Ždrocle. Južni del Snežnikove planote. Aleš Nosan
PLANINSKA DOŽIVETJA
V tišini gozdov in planin. Zimska tura v pričakovanju pomladi. Jana Remic
ZDRAVJE
Športno plezanje na recept. Petra Zupet, Stef Harley
SEDEMDESETLETNICA
70 plus - zamuda za tri četrt leta. Bojan Pollak - Bojč. Tone Škarja
ŠPORTNOPLEZALNE NOVICE
LITERATURA
PISMA BRALCEV
PLANINSKA ORGANIZACIJA
TNP
V SPOMIN
Uvodnik: Oh, pa še te knjige
V prvem razredu osnovne šole sem imel velike težave z branjem. Poznal sem vse črke, besede sem zlogoval, vendar jih nisem mogel povezati in tekoče prebrati. Doma sem se pod maminim nadzorom na glas mučil z branjem, toda napredka ni bilo. Šlo mi je na jok, mami tudi, le da tega ni pokazala. Po treh mesecih trpljenja mi je nenadoma steklo. Nisem bral, drdral sem kot strojnica. Ne vem, če je bila to travmatična izkušnja, ki se je kasneje odražala v nenasitnem branju. Sprva sem požiral pravljice, nato mladinske povesti. V šestem razredu sem začel v očetovi knjižnici iskati bolj resne knjige, take za odrasle.
Ko sem začel hoditi v hribe, sem odkril planinsko literaturo, ki je takrat izhajala v enkratni, še nepreseženi zbirki Domače in tuje gore založbe Obzorja Maribor. V njej so izhajala dela domačih in tujih avtorjev. Prebral sem vse, kar sem dobil v roke, bodisi v knjižnici bodisi v knjigarnah ali antikvariatu, in z nakupi počasi ustvarjal svojo zbirko. Sčasoma sem začel iskati tuja, še neprevedena dela v angleščini, ki sem jo znal do te mere, da sem jo lahko dokaj tekoče bral. Knjige sem sprva naročal pri Mladinski knjigi v Konzorciju, pozneje preko interneta.
Skozi čas je začelo po malem, na drobno glodati v meni. V Sloveniji imamo vrhunske alpiniste in plezalce pa tudi nekaj deklet je na tej ravni, ki so vrhunski tudi v svetovnem merilu. Zakaj tako malo pišejo oziroma zakaj med njimi ni več piscev? Je že res, da vrhunski alpinist ni vedno tudi odličen pisec, vendar to ne bi smel biti problem, vsaj v angleško govorečem svetu ni. Ed Viesturs, Anatolij Bukrejev, Jerry Moffatt, Ron Fawcet - sama znana alpinistična in plezalska imena. In niso edini, ki so povedali svojo zgodbo v knjižni obliki s pomočjo ghost writerjev, saj so le-ti znali njihove izpovedi oblikovati v privlačno, pogosto napeto branje, ker pač kot publicisti oziroma novinarji poznajo pravila in veščine obrti.
So razlogi za premajhno literarno ustvarjalnost slovenskih alpinistov morda beden honorar, plezajo samo za sebe - v absolutnem pomenu te fraze - in ne čutijo nobene želje po izpovedovanju, se ne počutijo dorasli ali je vzrok ... lenoba? Se morda pesimistično sprašujejo, kdo bo sploh to bral, in sklenejo, da se za tistih nekaj deset ljudi ne splača matrat? Moti me, ko v knjigah tujih avtorjev berem o dosežkih ali podvigih alpinistov, med katerimi ni slovenskih imen, razen Silva Kara, Tomaža Humarja in Marka Prezlja. Seveda je mogoče, da obstajajo knjige, v katerih so omenjeni tudi drugi naši plezalci in jih jaz nisem bral. Moram omeniti, da tu nisem upošteval člankov o slovenskih alpinistih in alpinizmu v tujih revijah, v katerih naši nastopajo ali kot protagonisti, o katerih pišejo drugi, ali kot avtorji besedil.
Da so Slovenci dobri bralci? Hm, že mogoče, vendar so - o tem sem prepričan - slabi kupci knjig. To dokazujejo neprodani izvodi že tako nizkih naklad, ki se prašijo na prodajnih policah in v skladiščih. Ljudje si knjigo raje izposodijo ali fotokopirajo oziroma poskenirajo, kot kupijo. Ta miselnost ni od včeraj, ni posledica krize, kot mogoče kdo misli, to je že stara stvar. Dobro se prodajajo samo knjige o znanih osebah, ki obetajo iz omar padajoče okostnjake in ki mejijo ali spadajo na področje rumenega tiska. Lani mi je znanec na vprašanje, če je že kupil zadnjo izdajo Športnoplezalnega vodnika Slovenije, odvrnil: ''Ne, le zakaj bi jo, če ga lahko fotokopiram, po možnosti v službi, ali pa dobim na spletu pdf," in odvihral dalje. Nisem vpil za njim, da kmalu ne bo imel več kaj kopirati, če se bo nabralo dovolj takih nepremišljenih in brezobzirnih tatov, kot je on, in bo ostala večina izvodov neprodana, posledično pa ne bo novih knjig. Da je to, kar počnejo on in njemu podobni, navadna kraja. Eden kupi, sto jih kopira. Najbolje, da skupaj zberejo denar in se strošek kopiranja enakomerno porazdeli, da bo investicija še cenejša.
Na skupni imenovalec z nizko naklado spada tudi revija, ki jo pravkar prebirate. V Planinski zvezi Slovenije je okoli 60.000 članov, naročnikov Planinskega vestnika je dobrih 5000, torej manj kot 10 odstotkov. In se sprašujem, ali je Planinski vestnik tako zanič, da se ga planincem, alpinistom in drugim ljubiteljem gora ne zdi vredno brati ali pa tudi pri njih prevladuje zastonjkarska miselnost izposojanja. Občutek pripadnosti - kaj je že to? Fosilni sentiment davno minulih dni? Včasih sanjarim pri belem dnevu, kako bo nekoč v Sloveniji v intervalih treh do petih letih izšlo toliko gorniške literature, da je bo dovolj za redne razpise literarnega natečaja za najboljšo knjigo na temo gora in plezanja, ki bo odprt tudi za poezijo in dramska dela. In da bo nagrada cenjena in spoštovana. Da se mi morda ne blede?
Mire Steinbuch