Slovenske novice - Janez Mihovec: ... na južnih pobočjih mogočne
Begunjščice
Kot mogočen zid Begunjščica zapira pogled iz osrednje Gorenjske proti severu. Podolgovat greben gore se vleče več kilometrov natančno od zahoda proti vzhodu. Begunjščica tako tvori veliko naravno prepreko. Greben Karavank, ki mu pripada, kot stena zapira prehod z Gorenjskega na Koroško. Šele ko se greben Begunjščice spusti v dolino Mošenika, se čeznjo in prelaz Ljubelj cesta skozi soteske previje na drugo stran.
Jesenski dnevi naredijo razmere v gorah bistveno zahtevnejše. Posebno so nevarne severne strani. Jesenske padavine v gorah dostikrat padejo že v obliki snega. Ta na severnih pobočjih obstane, se spremeni v ledeno drsalnico, ki je zlahka lahko usodna. Prav posebno zaradi tega, ker je snega včasih le nekaj centimetrov, kar nas zavede v zahrbtno podcenjevanje razmer.
V takšnih se je boljše držati južnih pobočij. Nanje posije sonce in razmere so lahko tudi v samoti visokogorja prijazne in predvsem tople. Na pobočjih Begunjščice sta pomembni predvsem dve koči. Prva je na planini Prevala na njenem vzhodnem delu, precej bolj pa je pomemben in obiskovan Roblekov dom na njeni zahodni strani. Skozi dolino Begunjščice je tudi bistveno lažje dostopen. Do planine Prevala je namreč treba krevsati iz doline Mošenika ali po precej dolgi poti z Ljubelja.
Do Roblekovega doma potrebujemo uro in pol hoda, da se povzpnemo do višine 1657 metrov. Čeprav je vrh videti kot na dosegu roke, potrebujemo še toliko, da se po prečkanju povzpnemo na vrh Velikega vrha, ki je z 2060 metri najvišji vrh Begunjščice. Po vsej poti nas spremlja čudovit razgled na celotno Ljubljansko kotlino vse tja do Snežnika daleč na jugu. Ko smo na vrhu, se odpre še lepši razgled proti severu. Globoko pod nami je smučišče Zelenica, nad njim pa vrhovi v okolici Vrtače. Na drugi strani pa jeseni tako pogosto z nizko oblačnostjo zakrita Celovška kotlina. Še dlje za njo je mogočen greben Visoki Tur kot podaljška Vzhodnih Alp.
Jeseni gore postanejo samotne in le čisto po naključju srečaš kakšnega potepuha, ki ti je tako podoben. Precej bolj verjetno je, da vidiš trop gamsov ali samotno belko, gorskega jereba. Tisti obvezni obiskovalci pa so prav gotovo kavke, ki žicajo toliko časa, da si prislužijo kakšen grižljaj.
Ko se človek povzpne tako visoko, je čisto brez potrebe, da bi se v dolino spet spustil po isti poti. Splača se nadaljevati po grebenu proti vzhodu in prav kmalu se začne pot strmo spuščati. Bolj ali manj gre po serpentinah naravnost navzdol proti Koči na Prevalu.
Ob njej stoji zanimiva informativna tabla. Ko jo preberemo, marsikaj izvemo o mukotrpnem življenju nekdanjih časov. Kmetije v dolini so imele vedno težave, kako zagotoviti zadosti krme za živino tudi v zimskem času. Zato so skozi stoletja celotno južno pobočje Begunjščice, ki je bilo takrat bistveno manj zaraslo kot danes, redno kosili. Košnja na strmih pobočjih nikdar ni bila šala, zato so na čevljih imeli kar dereze, da je manj drselo. Pokošeno seno je bilo nato treba še spraviti v dolino. Najprej so ga zavili v velike zavoje, težke tudi do 180 kilogramov, in nekako zdrsali do planine, kjer so imeli depo. Ko je zapadel sneg, pa od tu še naprej s sanmi v dolino. Vsekakor mukotrpen posel, ki mu je prav gotovo dajala smisel neusmiljena logika praznega želodca.
Dandanes je kljub vsemu nekoliko lažje. V obeh kočah se namreč da dobiti kaj za pod zob pa tudi slišati kako prijazno besedo.
Od planine Prevala se po markirani poti lahko vrnemo do Roblekovega doma in naredimo celotno krožno pot. Za tiste, ki imamo pohajkovanja, ki traja že skorajda ves dan, dovolj, pa se da po kolovozu priti do precej nižje planine Planinca, kjer do našega avtomobila ni več daleč.
Vsekakor je bil dan preživet čudovito. Globoko spodaj v dolini se prebivalci skrivajo pod oblačnim pokrovom, vse je vlažno in mokro ter prav nasprotno tistemu visoko v gorah, kjer se vse kopa v razkošju sonca.
Zahtevna pot
Opisana krožna tura je kondicijsko zahtevna, tehnično pa je treba paziti prav toliko kot vsepovsod drugod v gorah. Nikjer ne piše, da jo je treba opraviti v celoti. Mogoče jo je tudi po delih. Do Roblekovega doma je uro in pol, toliko še do vrha, ter skoraj dve uri do koče na Prevalu, še uro in pol pa do planine Planinca. Od Planine na Prevalu do Ljubelja je dobro uro, prav toliko pa do glavne ceste v Podljubelju.
Janez Mihovec