Večer v nedeljo, Gore: Zadnji in Srednji Vogel / Vpisne knjige
Zadnji in Srednji Vogel
Janez Mihovec: Razgledna vrhova nad zgornjimi bohinjskimi planinami
Visokogorje Julijskih Alp prav vabi k obisku in na kak dvatisočak tudi tam vodijo nezahtevne poti. Visoko nad zgornjimi bohinjskimi planinami se nam ponujata v grebenu Voglov dva razgledna vrhova: Zadnji in Srednji Vogel. Omenjena vrhova sta sorazmerno lahko dostopna in le redko obiskana. Zato pa nam ponudita obilo gorniških užitkov in priložnost se splača izkoristiti. Do teh zanimivih vrhov se sprehodimo preko več planin. Z vozilom se pripeljemo do planine Blato, nadaljujemo do planine Jezero in še naprej do Dednega polja. Ob poti poleti srečujemo živino, ki so jo iz hlevov v dolini prignali na visokogorske pašnike. Nad planino Dedno polje se pot vzpne in zavijemo v dolino Za kopico. Po prelepi dolini nadaljujemo toliko časa, da je na naši levi prepadna stena Kopice. Na tem mestu zapustimo markirano pot in zavijemo na desno. Nisem poseben ljubitelj nemarkiranih poti, a ta je izjema. Prav nobene možnosti ni, da bi se izgubili. Po nizu manjših dolin se zložno vzpenjamo. Po dobre pol ure hoda pridemo do sedla med obema vrhovoma. Za nami je kar nekaj truda, da smo se povzpeli tako visoko. Najlepše je, da izkoristimo priložnost in se povzpnemo na oba.
Proti vrhu Zadnjega Vogla (J. M.) Vrhova sta sorazmerno lahko dostopna in le redko obiskana
Zadnji Vogel je višji od obeh, ima 2327 metrov. Vendar se vzpon na ta lahko dostopen vrh še kako izplača. Z njega se odpre razgled na pokljuške planine in gore okoli Triglava, ki se nam zdijo kot na dosegu roke. Nekoliko dlje pa si s pogledom lahko ogledamo še prepadne gore zahodnih Julijcev. S samega vrha se vidi še do Zasavske koče na Prehodavcih in na najvišje triglavsko jezero, Jezero pod Vršacem.
Po dostopnem grebenu se spustimo spet na sedlo med obema vrhovoma. Srednji Vogel leži južno od Zadnjega Vogla in je s svojimi 2227 metri nekoliko nižji. S sedla potrebujemo do vrha le še kakih dvajset minut. Razgled z njegovega vrha je prav tako zanimiv kot z njegovega višjega soimenjaka. To je razgled na mogočno kopo Debelega vrha in skoraj zračni razgled na stanove na bohinjskih planinah.
Tekst in foto: Janez Mihovec
Vpisne knjige
Tatjana Vrbnjak: Planinci, predvsem tisti, ki se odpravljajo iz planinskih koč naprej na vrhove ali do drugih koč, se vpišejo v planinske knjige, redkeje se tisti, ki se od koče takoj vrnejo v dolino
Vpisna knjiga, v katero planinec običajno vpiše datum in svoje ime in priimek, od kod je, od kod je prišel in kam je namenjen, ali je član planinskega društva ali ne, je zajetna knjiga, ki obiskovalce planin in gora pričaka v vsaki planinski koči - tako kot žig.
To, da naj ima vsaka planinska koča vpisno knjigo "zaradi lažjega iskanja pogrešanih ali ponesrečenih planincev, zaradi določanja vrstnega reda pri dodeljevanju ležišč in zaradi statističnega spremljanja obiskov v postojankah in da naj bo ta na vidnem mestu z opozorilom, da se je vsak obiskovalec dolžan vpisati v knjigo", pravi celo pravilnik o upravljanju planinskih koč. Manjša in tanjša vpisna knjiga in žig sta tudi v skrinjici na vsakem gorskem vrhu.
V današnjih vpisnih knjigah so večinoma zapisani le zahtevani podatki, le tu in tam kdo doda še kak dodaten zapis, ki planincem, ki kasneje brskajo po njej, pove, da se je vpisana družba na izletu imela še posebno lepo, da je bila kakšna delovna akcija, kak poseben pohod, ali pa je v knjigi zapis, ki ga spodbudi občutenje lepot gorskega sveta. Nekdaj so bili zapisi v vpisnih knjigah manj formalni, v njih je bilo kar precej pesmi in tudi misli, ki so odražale hudomušnost obiskovalcev. To velja tudi za zdaj že poldrugo stoletje staro, domnevno najstarejšo ohranjeno vpisno knjigo pri nas, ki jo je v Logarski dolini nastavil gostilničar Andrej Erjavc. Vpisi v njej so pretežno v slovenskem in nemškem jeziku.
Kako redno pa se planinci vpisujejo v planinsko knjigo? "Planinci, ki od nas nadaljujejo pot naprej, se večinoma vsi vpišejo v vpisno knjigo, tisti, ki pridejo samo do nas in gredo nato nazaj v dolino, se običajno redko vpišejo v knjigo. Takih obiskovalcev je pri nas kar veliko," razlaga oskrbnik Frishaufovega doma na Okrešlju Zoran Belko.
Do Frischaufovega doma na 1396 metrih vodi markirana pot od parkirišča pod slapom Rinka - ena ura lahke hoje je dovolj, da pride obiskovalec do doma in s tem do krasnega pogleda na vrhove in stene, ki obkrožajo Okrešelj. Nekaterim zadostuje že to, drugi se odpravijo še po sami krnici - eni najlepših v naših Alpah, tretji se podajo na okoliške vrhove, do katerih vodijo označene in dobro zavarovane planinske poti (Skuto, Tursko goro skozi Turski žleb, Mrzlo goro, Branov ...), ali pa nadaljujejo do drugih planinskih koč oziroma ciljev.
In koliko planinskih knjig se na Okrešlju napolni v eni sezoni? "Nam ena na leto zadostuje in še ta ni povsem polna," odgovarja oskrbnik, ki ocenjuje, da je v eni vpisni planinski knjigi dva do tri tisoč vpisov planincev. No, letos jih je gotovo manj kot prejšnja leta, saj so imeli tudi na Okrešlju v poletni sezoni vsaj pol manj obiskovalcev kot običajno, zato si seveda močno želijo lepe jeseni.
Vpis v vpisno planinsko knjigo je najpomembnejši zato, da se lažje locira območje oziroma smer, v katero se je planinec podal, kadar gre kaj navzkriž. Pa je Belko že kdaj brskal po njej iz tega razloga? "Iz centra za reševanje so me zato poklicali samo enkrat, a takrat planinci niso bili vpisani v knjigo."
Tehnologija je sicer tudi na to področje prinesla spremembe. "Zdaj, ko imajo vsi mobitele, je več neposrednega komuniciranja s centrom za reševanje. V domu zdaj večinoma sploh ne vemo, da teče reševalna akcija. Šele ko vidimo helikopter, izvemo zanjo."
Kaj pa se danes zgodi z vpisnimi knjigami, ko so polne? Se odvržejo med stari papir? "Ne. Dostavimo jih planinskemu društvu, ki jih hrani v svojem arhivu," odgovarja Belko. Novo vpisno knjigo jim dostavi domače planinsko društvo, ki jo naroči pri Planinski zvezi Slovenije. No, vsa planinska društva pa vpisnih knjig ne hranijo, ampak arhivirajo samo tiste, ki so po čem posebne. Takšna je gotovo vpisna knjiga s Košenjaka na Kozjaku, najstarejša vpisna knjiga v PD Maribor Matica, ima že pol stoletja. "Gre za prvo vpisno knjigo kozjaške poti in še vedno se uporablja, saj še ni polna. Takrat so bile to še bolj zajetne in vzdržljive bukve, za to pa še velja, da je zelo lepo ohranjena - tudi zato, ker na kmetiji Očko na Goriškem vrhu pod Košenjakom, kjer je zadnja točka poti čez Kozjak, tako skrbno in lepo ravnajo z njo; po vpisu planinca jo pospravijo. Še kar nekaj najstarejših vpisnih knjig je pri nas v uporabi, na primer Sršenov vrh, Sveti Primož ...," razlaga Tatjana Pučko, tajnica PD Maribor Matica, medtem ko brskamo po dveh vpisnih knjigah z Mariborske koče - največ eno letno planinci tam izpolnijo, v tej, ki smo jo imeli v rokah, so vpisi od junija 2004 do januarja 2007.
Tatjana Vrbnjak