Jutro (1934) - Rudolf Badjura: »Tako pisanje Badjure (namreč »Logarska dolina« in ne — Logarjeva) je nov dokaz, da smo Slovenci res narod »filologov« — samo kakšnih, obenem pa tudi opozorilo, da moramo biti pred filološkimi dognanji v njegovih knjigah previdni! « Dr. Joža Glonar.

Medtem ko se je to pisalo in natisnilo v Jutru (št. 182, dne 10. avgusta 1.1.) »sem hodil po planincah, po zelenih košenincah« prelepih Bohinjskih Spodnjih gora, kamor ne seže človeška grdobija. Rad bi že danes nekaj povedal o teh še manj znanih krajih in predvsem opozoril na divne naše Slovenske Tirole, žal sem primoran to za nekaj časa še odložiti, kajti stopiti moram poprej še enkrat nazaj v Logarsko dolino.

Tabla »Logarjeva dolina« pred Logarsko dolino še vedno stoji. To pove, da se očitne te iracionalne sramote na pragu veličastne Logarske doline še ne zavedamo dovolj. Slovenskih juristov se naš apel še ni prijel, niso jih prepričale vse jasne priče gg. Branka Zemljiča, ne bližnjih solčavskih rojakov narodnega poslanca R. Pustoslemška, M. Petriča in dopisnika F. K. — Vse kaže, da daje gosposka še vedno več vere »filološkim dognanjem« dr. Jože Glonarja, oprtim zgolj samo na »evangelij« Planinskega Vestnika, ki na vso moč šepajo in niso sprejemljivi.
Za uvod pa potrdim dr. Glonarju njegovo trditev, da morajo imeti tujci res čudne pojme o nas Slovencih, ampak ne samo o slovenskih filologih, temveč takisto o naših tujsko-prometnih glavah in pa geografih, če vidijo, kakor da smo res še tako zaostali in brezbrižni, da do danes, po 15. letih svobodne Slovenije, še nismo na jasnem niti o tem: kako naj se pravilno kličejo in pišejo imena vsaj naših najpomembnejših tujsko-prometnih znamenitosti, naših najlepših alpskih dolin.
Ta žaltav glas o Sloveniji bi nam dr. Gl. lahko prihranil. Gotovo mu bo še v spominu, da se je že pred leti zlivala tinta nad njegovo Logarjevo dolino. Že takrat se je zaletel vame in mi očital, češ, da »brez glave« delam (tako nekako), ker sem zapisal, da je pravilen naziv Logarska dolina. Na tedanji Glonarjev žaljivi napad sem poslal dotičnemu listu stvaren odgovor, toda urednik ni bil tako pošten, da bi ga objavil. Tudi so se že tedaj našli drugi, ki so povedali jasno, da je prav Logarska dolina in ne Logarjeva. Pokojni prof. dr. Vladimir Herle, solčavski rojak, je vstal takrat in to potrdil. Seveda pri dr. Gl. tudi ta solčavska avtoriteta ni nič izdala, ker se tudi potem ni nikdar potrudil med ljudstvo v Logarsko dolino.
Zdaj se je v isti stvari vame letos ponovno zaletel. Na prvo žalitev sem molčal, na to drugo ne bom.

Meni seveda ne gre za to, da rešujem filološke probleme po naših krajih. To ni moja stroka. Pač pa je moja naloga, da kot topograf izsledim pristna krajevna imena (tudi domače geografsko-termološke izraze), ker jih pač neobhodno potrebujem za svoje potopise in zemljevide, nadalje, da si ta imena natančno tako zabeležim na licu mesta, kakor so v rabi med ljudstvom in jih skušam potem spraviti na svetlo ter tako otmem pozabi in obvarujem, da jih ne bi sprevrgli in popačili.
Filolog dr. Glonar se zgraža nad obliko svojilnih pridevnikov s končnico —ski (logarski). Po njegovem bi smeli imeti samo ene vrste svojilnih pridevnikov. Vse bi moralo biti »uniformirano« po enem kopitu s končnicami —ov ali —ev. Te vrste svojilnih pridevnikov uporabljamo pri krajevnih imenih le tedaj, kadar hočemo izraziti izključnega osebnega lastnika dotičnega sveta. To sta dobro raztolmačila že Br. Zemljič in dopisnik F. K. z nasprotnima primeroma: Matkov kot, ki pripada ves kmetu Matku, in Logarska dolina, ki je le deloma posest kmeta Logarja.

Nasproti Glonarjevi trditvi ugotavljam sedaj še tole: Svojilnosti kakega kraja Slovenci ne izražamo samo s končnico —ov in —ev. Poleg teh oblik služi v mnogih krajih tudi obrazilo. Na ta način stvorjene pridevnike imen najdemo raztresene po vsej Sloveniji, v živi govorici pa se drže posebno v Suhi in Beli Krajini, v dolini Krke, v Ribnici in na Notranjskem.
Primeri: Ruperčvrh, Bušeča vas, Župeča vas, Bušečka toplica, Jagnječdol, Jazbečdol, Mateč klanec, Beneša strmica, Storečvrh. Znani nabiratelj narodnega blaga Ivan Sašelj je objavil nedavno kar cel koš sličnih primerov iz Bele Krajine.

Tretja vrsta, ki nas tukaj posebno zanima, pa so svojilni pridevniki, tvorjeni z obrazilom —ski, —ska, —sko.

Da moj nasprotnik, naši juristi in drugi neverni Tomaži ne bodo v zmoti, kakor da se je očuvala ta finesa našega jezika samo v Logarski dolini, pribijem, da je živo ohranjena ta posebnost na prav širokem gorskem svetu severne Slovenije v Vzhodnih Karavankah s Savinjsko dolino vred ali točneje na ozemlju: med Jezerskim, Kortami, Plešivcem 1696 m, Šaleško dolino, Mozirjem in Ojstrico v Grintavcih. Ta jezikovna posebnost me je iznenadila nekoliko že pred letom 1922., ko sem sestavljal vodnik Slovenija (Vodič kroz Jugoslovenske Alpe). Na še več takih primerov sem naletel pozneje pri drugi reviziji potopisnega gradiva za Savinjske Alpe. Prav posebno obilna pa je bila bera takih imen v poznejših letih (1930 do 1933), ko sem obdeloval Vzhodne Karavanke. Žal da mi tega Vodnika zaradi neizprevidnosti naših tujsko-prometnih faktorjev ni bilo mogoče izdati. Morda bi z njim to preklanje izostalo.
Naj poslužim tu iz svojih potnih beležnic z majhnim pregledom teh »perhoresciranih « s svojilnimi zaimki sestavljenih krajevnih imen s končnicami na —ski i. dr.:

I. Okoliš Logarske doline:
Hribernik. Hriberska zijalka v Hudi peči 1320 m (ne Hribernikova);
Jamnik, Jámeljska peč poleg Golarjeve 1276 m (ne Jamnikova);
Návršnik, Návrške njive ob poti na Pastirkov vrh 1440 m (ne Návršnikove);
Ložékar, Ložéčke peči poleg Pastirka (ne Ložékarjeve);
Gradišnik, Gradiška peč nad Logarskim mostom (ne Gradišnikova);
Potočnik, Potočka zijalka pod Oblim kamnom v Olševi (ne Potočnikova); Klemenšek, Klemenčja peč 1188 m, Klemenčja kiselica, Klemenčja Zgornja in Spodnja jama pod Ojstrico (ne Klemenškova);
Ribčja peč nad dolino Jézero pod Matkovim kotom. Na Ribčji peči, ki je molela iz Jézere, so ribiči mreže sušili;
Žibovt 1095 m. Z Žibočjih travnikov je lintvern kravo v Jezero potegnil.

II. Okolica Kort in Jezerskega:
Pristovnik. Pristovška lesa 1382 m nad Ankovo planino (ne Pristovnikova);
Pristovška kajža ob poti z Roblekove planine v Korte;
Pristovški ali Koroški Storžič 1759 m nad Jezerskim vrhom 1216 m.

III. Ljubenska in mozirska stran:
Déžnik, Déške planioe na Zelenjáku 1216 metrov pod Oltarno pečjo (ne Dežnikove);
Visočnik, Visočka planina 1270 m med Rastkami in Kalskim vrhom (ne Visočnikova);
Krumpačnik, Krumpaška loka na zapadnem grebenu Smrekovca 1569 m pri Šoštanju (ne Krumpačnikova);
Brložnik, Brloška loka; istotam (ne Brložnikova);
Hlipovčnik, Hlipovčka loka 1457 m med Kamnom 1695 m in Travnikom 1637 m, poleg Rádohe (ne Hlipovčnikova);
Drgóvnik, Drgónski Štancelj (Konstancij) je krasno izrezljal križ in soho Matere božje v kapeli pod Kamnom 1695 m; lepa rezbarska umetnina domačega obrta (ne Drgóvnikov Štancelj):

IV. Povirje Belih vod pri Šoštanju:
Razpotovnik, Razpotovski mlin nad gostilno Pri Grebenšku (ne Razpotovnikov);
Bečovnik, Bečovski križ pod Oslovim vrhom 1044 m ali Sv. Križem pri Belih vodah (ne Bečovnikov);
Hriberšek, Hribarska žaga ob Ljubiji v Lepi njivi (ne Hriberškova).

V. Povirje Velunje:
Glasénčnik, Glasénčki vrh 1181 m (v avstr. specialki napačno označeni Mulak vrh), ne Glasenčnikov;
Kozamurnik, Kozamúrske loke na Gotdóskem hribu 1227 m med prevalom Kramarico 1095 m in St Vidom 1065 m na Slémenih;
Štaknè, Mali in Veliki Štaknéči vrh 1223 m in Štaknéča frata (ne Štaknetova).

VI. Mežiška dolina in Plešivec 1696 m:
Potočnik pod izvirom Meže, Potočki vrh 1389 m (ne Potočnikov);
Plešivec 1696 m, Plešivčka kopa 1411 m;
Gróhat 1456 m, planina pod Rádoho, Gróhački vrh istočasno nad njo;
Loka 1456 m, planina v Rádohi, Ločinska trata.

Pripominjam, da so mi znani primeri svojilnega pridevnika na —ski tudi s Primorske: Močilar, kmetija blizu Sv. Lucije pri Tolminu, močilski otroci. Ti grdoba, ti močilska! Brdar, istotam; brdarski (brdaršč) Toni, brdarska Katra. Iz teh primerov je torej jasno razvidno, da so poleg običajne vrste svojilnih zaimkov na —ov ali —ev v Vzhodnih Karavankah v rabi tudi še druge vrste svojilnih pridevnikov in da žive takšne oblike deloma celo po ostalih krajih Slovenije. Res da niti »logarskega otroka«, niti »drgonskega Štanclja«, kakor tudi ne »močilskih grdob« in »brdarske Katre« ne bomo hoteli spraviti kot pravilo v prihodnjo 5. izdajo Breznikove slovnice. Toda pod nobenim pogojem ne smemo dopuščati, da se devajo s takimi svojilnimi zaimki sestavljena krajevna lastna imena na slovniško natezalnico! Kakor Logarska dolina, Logarska planina in Logarski kot, prav tako imajo vsa ta gori navedena krajevna imena pravico do svojega nedotaknjenega življenja v vsej slovenski in svetovni javnosti. Nobeno teh imen tudi ni nastalo, kakor domneva dr. Glonar, pod vplivom kake češke ali nemške* šole. Edini človek, ki je na tem svetu bival, delal in gospodaril, je bil solčavski, korški, mežiški, ljubenski, golčki in belovoški kmet, trden Slovenec. In ta je, kakor mu je pač kljun zrastel, po svojem okusu ter govorici svojih prednikov izobličil imena svojih krajev. Kakor je ta naš jezikovno neizprijeni kmet v teh krajih daleč proč od vsakega pismarstva in farizejstva do nedavnega govoril, tako ima tudi nadalje vse to ostati. Dolžnost nas vseh je, da respektiramo njegovo pristno domače imenoslovje, dolžnost gosposke pa je posebej, da čuva, da nam nihče samovoljno ne pači naših krajevnih imen, posebno pa ne krajevnih lastnih imen za pomembna naša letovišča in drage obljudene prometne kraje! Ponavljamo svojo že izraženo prošnjo na sresko načelstvo v Gornjem gradu, da napravi čimprej v Logarski dolini red in da izginejo razglednice in tabla z imenom »Logarjeva dolina«, ki pri nas nima eksistenčne pravice!

Rudolf Badjura

* V II. knjigi svojega poučnega Slovarja, na strani 30. piše dr. Glonar: da je Logarska dolina napačen prevod nemške označbe »Logartal«!!!

Jutro, 5. september 1934