Išči

Novosti

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Zasnežena narava, 29. 1. 2018, Avtor: Boris Štupar

Objavljalci

Authors

Arhiv

Brezčasno naprezanje, neminljiva lepota

Poletov potep - Diana Zajec: Kadar koli smo se peljali skozi Gozd Martuljek proti Kranjski Gori, ...

... je bilo nujno in neizogibno treba vreči občudovanja poln pogled na Martuljško skupino, v kateri se najbolj ponosno nad Zgornjesavsko dolino boči Špik, z nedopovedljivih višin zroč navzdol, v nižavje, ki se s svojo vegetacijo poskuša nezadržno vzpeti navzgor.

To tiho, brezčasno naprezanje, ki ga je v lepoti tamkajšnje narave mogoče skoraj fizično občutiti, pa je preprosto nemogoče v nedogled opazovati od daleč. Treba si je bilo nadeti planinske čevlje in nahrbtnik, se oprtati z dobro voljo.
In tako rekoč v hipu, z nekajdnevnim razmikom, so si sledila tri nepopisno lepa doživetja.
Najprej prvi in drugi, Spodnji in Zgornji Martuljški slap. Vse prej kot preprost, a resnično lep vzpon, ki mu je sledila gradacija: vzpon na ledeniško krnico Pod Špikom ali, kakor so jo nekoč poimenovali, Pod Srcem. In potem še pohod na drugo ledeniško krnico, Za Akom – ta zahteva tudi nekaj plezalnih sposobnosti –, kjer je bilo veličastje neokrnjene narave rezervirano samo za nas, saj nismo srečali niti enega pohodnika.

Noben od omenjenih vzponov ni preprost, še posebno ne zdaj, ko je vremenska ujma na spodnjem delu poti, mimo prvega Martuljškega slapu, kamor se odpraviš iz doline skozi Martuljkovo sotesko (alternativa, gozdna pot, se boči z druge strani, nad njo), uničila dobršen del poti skozi sotesko – ta je zdaj uradno zaprta. A pohodnik opozorila, da je pot nevarna, prehod pa dovoljen le na lastno odgovornost, vidi le, če se po tej poti odpravi iz doline; z zgornje strani so ta opozorila nekako, se zdi, skrbno prikrita. Zato se po njej nemoteno odpravljajo tudi družine z majhnimi otroki, ki imajo na delih, kjer sta deževje in žledovje izničili del poti ali v lesenem mostu napravili povsem konkretno luknjo, zevajočo nad prepadom, veliko opraviti z zagotavljanjem osnovne varnosti. Si pa zato lahko na izhodiščni točki na eni od tamkajšnjih redkih tabel, ki ni prevrnjena ali polomljena, preberejo, da so to pot, na kateri trenutno prevladuje občutje »kamenje pada«, uredili v sklopu projekta »Slow tourism«, ki aludira na uživaško planinarjenje, na občudovanje lepot tamkajšnje narave, ki je bila pred 65 leti razglašena za naravni park, od leta 1981 pa je tudi sestavni del Triglavskega narodnega parka.
V omenjenem projektu, namenjenem ovrednotenju in promociji tovrstnih turističnih poti v Sloveniji in Italiji, je bilo v letih 2007 do 2013 iz sredstev evropskega sklada za regionalni razvoj in iz nacionalnih sredstev za projekt namenjenih 3,8 milijona evrov, za investicijo, najbolje opaženo v zaščiti bližnjih pobočij pred kotalečim se kamenjem, pa dobrih 91 tisoč evrov. Tako piše na tablah, resničnost je drugačna. A če se človek ne obremenjuje z nenehno krušečo se potjo in slabo utrjenimi varovali, se resnično lahko prepusti uživanju, ki je tako rekoč na vsakem koraku obdano z vodo, z njenim gromoglasnim in vseobsegajočim bučanjem, vrvenjem in hrumenjem.
In prav to smo naredili. Na vsaki od teh poti, med katerimi sta dva vzpona – na Zgornji Martuljški slap in Za Akom – resnično zahtevna. O tem govorijo različni popotni opisi, predvsem pa to potrjuje lastno izkustvo, kronano z užitkom ob pogledu na neizrekljivo lepoto tamkajšnje divje narave, ujete v vodne tokove gorskega vodovja. Malo je potokov v naših Alpah, ki bi na tako kratki poti ustvarili toliko lepih prizorov kot potok Martuljek, ki izvira v krnici za Akom. Tam skorajda neopazno in nevidno pricurlja iz skritih razpok med kamenjem, s katerim je prekrita gorska dol, ki se pne nad njegovo veličastno preobrazbo v Zgornji Martuljški slap. Ta se kaskadno spušča čez dobrih 100 metrov visoko steno, nakar kot potok, nikoli povsem umirjen, žubori in hrumi čez planino Jesenje, v naslednjem spustu pa kot Spodnji Martuljški slap pade čez 50-metrsko steno in se spusti v 400 metrov dolgo, v apnencu izdolbeno sotesko.

Omenjeni potok je v svoji pojavnosti nadvse barvit, po strmih pobočjih in od časa ter vode zlizanih skalnih stenah se pne in spušča v najrazličnejših pojavnih oblikah – kot slap, slapič, skočnik ali v podobi brzic. A občudovanje se ne ustavi pri vodovju; letos, verjetno predvsem po zaslugi z deževjem pretirano obogatenega poletja, so tamkajšnji gozdovi lepi, polni gob; največ je, žal, vražjih gobanov, lepih na pogled, a vse prej kot užitnih.
V navdušujoči in navdihov polni plejadi pohajanj in plezanj po pobočjih omenjene gorske verige smo se pri vzponu Pod Špik odločili za alternativno različico, pri kateri malo pred Zgornjim Martuljškim slapom zaviješ desno in pobočje prečiš mimo pravljično lepega izvira pri Mrzlih vodah, ki ga domačini imenujejo tudi Mahovi. Letos se je treba napotiti še čez na novo naneseni dvojni kamniti plaz, ki je z zemeljskega obličja dobesedno izbrisal potko navzgor. Zdaj se tam pne nova pot. Prav tako vodi Proti srcu.
Vsaka od omenjenih poti, ki se vijejo po strminah Martuljške skupine, se ponaša s tolikšno slikovitostjo, da človeka pusti brez besed, njegovi domišljiji pa ne da le proste poti, ampak polet. Izplača se. Iti tja. Doživeti moč tamkajšnje narave in v sebi zaznati podobne impulze, ki naša življenja barvajo s pretanjeno lepoto, izbrušeno (tudi) s tovrstnimi doživetji.

Diana Zajec

Kategorije:
Novosti SLO Vse objave
Značke:
Polet novosti

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

  • Število objav: 45948

Novosti