Uredništvo: info@planid.org
komentarji
| Registracija

Andrej Kalar (1943 - 2004)

27.03.2014
PZS/Forum: objavil Vojko Bučer, 27. marca 2014, ob 21.51


 

sobota, 29. marec 2014, ob 23:06, Franci Savenc, ogledov: 662

V januarju je minilo deset let od smrti ANDREJA KALARJA, alpinista in aktivnega gorskega reševalca, ki je v letih 1960 do 1985 ...

ANDREJ KALAR 1943 – 2004

V januarju je minilo deset let od smrti ANDREJA KALARJA, alpinista in aktivnega gorskega reševalca, ki je v letih 1960 do 1985 preteklega stoletja s svojo aktivnostjo in alpinističnimi vzponi na mnoge vrhove v Julijskih in Kamniško-Savinjskih Alpah veliko prispeval k dosežkom slovenskega alpinizma in vzgoji mladih alpinistov. Ko je zaradi bolezni in drugih težav prenehal z aktivnostjo v alpinizmu, je spomin nanj počasi tonil v pozabo, tako da se ga danes spominjamo le še nekateri najbližji prijatelji, ki smo ga spremljali pri njegovi alpinistični dejavnosti.

V želji, da bi ga vrnili v spomin širšemu krogu ljubiteljev slovenskih planin, smo se na pobudo prijatelja Vojka Bučerja odločili, da opravimo pregled njegovih aktivnosti in dosežkov in ga s tem umestimo na mesto, ki mu v zgodovinskem spominu slovenskega alpinizma pripada.

Poglejmo, kdo je bil ANDREJ KALAR. Ljubljančan, rojen leta 1943. S pohodi v gore je pričel kot šestletni deček skupaj s starejšim bratom, s katerim sta se v naslednjih nekaj letih povzpela na mnoge vrhove v Julijcih – Jalovec, Mangart, Mojstrovka, Prisojnik, Razor, Škrlatica, Triglav in drugi. S tem ga je slovenski gorski svet dokončno in neozdravljivo zasvojil.

Ko je brat po maturi (1952) zaradi zaposlenosti redkeje obiskoval gore, je Andrej sam večino razpoložljivega časa posvetil obisku gora. Pri tem je srečal nekaj priznanih alpinistov, se jim navdušeno pridružil in skoraj do popolnosti osvojil tehniko plezanja. Od tu naprej zanj ni bilo več dileme. Alpinizem je postavil pred vse druge svoje aktivnosti, v drugem planu so ostali družina in poklic. Včlanil se je v AO Akademik in kasneje v AO Železničar Ljubljana in tako organizirano aktivno sodeloval pri klubskih programih. Preplezal je skoraj vse klasične smeri v naših gorah.

Razvoj alpinizma pri nas in v svetu pa je v letih od 1960 naprej od vrhunskih alpinistov zahteval premagovanje sten po najtežjih smereh, katere so bile preplezljive le s tehnično opremo. Sprejel je izziv in v teh letih preplezal najtežje smeri pri nas in v tujini. Prva ponovitev Sfinge, Štruce in drugih smeri, ocenjenih takrat z najvišjo težavnostjo stopnjo. Plezal je tudi v Paklenici, Dolomitih-Tri Cine (švicarska diretisima). Vsi njegovi vzponi so zapisani v vestno vodenem dnevniku, ki nam ga je na vpogled prijazno odstopila hči Andrejka.

Do prezgodnje smrti ga je vseskozi obremenjeval še do sedaj nerazrešen problem pri nas, kar je opisal v Planinskem vestniku, št. 12/1966 v članku »Še o alpinizmu«.

Leta 1977 je bil kot vrhunski alpinist povabljen v odpravo v Južno Ameriko, ki se je zaradi neurejenih življenjskih razmer ni mogel udeležiti. Odpoved ga je močno prizadela in razočaranja vse življenje ni mogel preboleti.

Z leti je njegova alpinistična aktivnost v celoti prenehala. Občasno je še hodil v gore, nekaj let je kot gorski vodnik sodeloval v akciji »100 žensk na Triglav«, potem pa ga je neozdravljiva bolezen dokončno iztrgala iz njegovega alpinističnega sveta.

Na temelju vsega lahko trdimo, da je bil Andrej nekakšen posebnež v alpinističnem svetu pri nas. Neozdravljivo očaran z lepotami slovenskega gorskega sveta, je le-tega obiskoval s posebno strastjo. Med alpiniste se je vključil brez vsakih ambicij. Vse, kar je počel na področju alpinizma, je počel iz notranje nuje in izključno v svoje zadovoljstvo.

Nekaj dni pred smrtjo smo ga obiskali v Domu starejših občanov, kjer je preživljal zadnje dneve svojega življenja. Bil je miren, vedel je, da je konec. Takrat mi je zaupal svoje poslednje misli in želje naj ga opravičim pri vseh, ki jih je kakorkoli prizadel s svojim načinom življenja, posebej pri njegovih najbližjih, ki žal niso razumeli njegove ljubezni do planin in alpinizma, čeprav tega ni hotel. Moral sem mu obljubiti, da bomo njegove ostanke (pepel) raztrosili v Vratih pod Triglavsko severno steno, ki je bila, po njegovem, glavni »krivec« težav in neizmernega veselja v njegovem življenju.

Raztros njegovega pepela smo opravili skupaj z njegovimi najbližjimi, prijatelji alpinisti in gorskimi reševalci, kar je bila njegova poslednja želja. Danes se njegovi najbližji in najboljši prijatelji pogosto ustavimo pri »njegovem mestu« pod Triglavsko severno steno in prižgemo svečko v spoštljiv spomin na odličnega tovariša in prijatelja. Obljubljamo, da bomo storili vse, da spomin nanj ne bo utonil v pozabo.

Ljubljana, januarja 2014

Jože Kalar

Oznake: ALP
eXTReMe Tracker