Delo - Saša Bojc: ... le človek, ki zna prisluhniti - na Vršiču Tonkina koča navdušuje
Pri Tonki Zadnikar na Vršiču Tonkina koča navdušuje z domačimi jedmi – V prostih trenutkih si nabira maratonske kilometre
»Tu na Vršiču sem zdaj dokončno parkirana. Lepo je biti tam, kjer si začel. Še vedno imam vpisno knjigo iz Mihovega doma, v kateri se prepoznajo planinci in ob kateri se spomnimo raznih zgodb,« pripoveduje Tonka Zadnikar, legendarna oskrbnica koč s skoraj 30-letno kariero. Od konca junija gospoduje tisti pod 17. ovinkom na Vršiču in ta nosi tudi njeno ime
Tisto pozno jutro, ko so se proti vrhu Vršiča redčile meglice, smo jo zmotili ob zakurjenem gašperčku, med klepetom z Rajkom Omanom, mizarjem, ki je skupaj s sinom pripomogel, da je nekdanja koča Cestnega podjetja iz Kranja s konca 50. let prejšnjega stoletja videti kot iz škatlice. Zdaj, ko so se počitnice končale, vsaj čez teden le tu in tam kdo še pride mimo. A še pred kratkim je zaradi obilice gostov potrebovala par, tudi dva ženskih rok.
Predvidoma do konca tedna bo koča odprta vsak dan, če bo vreme lepo, se utegne sezona podaljšati, pa tudi pozimi bo odprta od petka do nedelje. »Gostov je zdaj bolj za vzorec, a mi tako tudi ustreza. Lahko malo počistim elektronsko pošto in kaj napišem. Zadovoljna sem, ker se po nekaj tednih vračajo že gostje iz te koče, in takrat se mi milo stori,« strne prve tri mesece delovanja Tonkine koče, ki stoji vzdolž poti Alpe-Adria. Ta se začne pod najvišjim avstrijskim vrhom, Velikim Klekom (Großglockner), se razteza čez Avstrijo, Italijo in Slovenijo ter konča v Trstu. »Po njej je poleti prikolesarilo šest premočenih nemških kolesarjev in zavilo k meni, da so se posušili in okrepčali. Pred kratkim pa je eden od njih prišel še z ženo. Tudi dva starejša Italijana, o katerih sem mislila, da jima gotovo ne bo všeč na skupnih ležiščih, sta bila tako zadovoljna, da sta se po dveh tednih za štiri dni vrnila, ker je bilo spodaj prevroče,« pripoveduje gostiteljica.
Nič kupljenega kruha
Tu, v njeni koči pod Vršičem, ki je v lasti njene hčere Darje in njenega moža Janija Hrovata (in deluje kot poslovna enota Gostilne pri Martinu), se na kosilu ustavljajo tudi gostje, ki so jo spoznali kot oskrbnico Mihovega doma, koč na Golici in Kriški gori in kot pomočnico v Valvasorjevem domu pod Stolom. Presenečena je, da jo obiskujejo tudi ljudje iz Selške doline, od koder je doma. »Gredo na izlet in pridejo sem kaj pojest, tudi taki, ki niso prišli ne na Golico ne na Kriško goro,« razlaga. In kaj jim gre najbolj v slast? »Bograč, rebrca, hribovska in Pehtina malca pa štruklji, štrudlji in ajdovi krapi. Vse sama pečem in kuham, velikokrat tudi iz tega, kar naberem tod okoli, kupila nisem niti kilograma kruha, ker tudi tega spečem sama. Trudim se, da je vse domače, od kislega mleka iz Loga pri Kranjski Gori do sira iz Srednjega Vrha. Med tednom, ko imam čas, ponudim še kaj bolj posebnega: divjo rukolo, koprivno juho, divji hmelj v omaki, frtaljo z zelišči, ki tu rastejo, zdaj, ko je sezona gob, tudi sirovke s česnom, jurčkov karpačo ...« našteva specialitete Tonkine koče, v kateri je tudi 25 ležišč. Upajo, da se bo koča v kratkem uvrstila na seznam tistih Planinske zveze Slovenije ter članom ponudila dodatne popuste.
Tonka Zadnikar, ki se kuhanja nikoli ne naveliča. Ta dar je očitno podedovala po mami, super kuharici, ki je kuhala na kar 580 porokah. »To so bili tisti časi, ko so bile poroke še doma po vaseh. Tako so domov povabili kuharico in šefa za strežbo. Mama je šla na kmetijo kakšne tri dni prej in je vse skuhala in napekla za več kot sto ljudi. Do svojega 88. leta je še vsak teden spekla po deset kilogramov piškotov pa potice in drugo pecivo za poroke, birme in krste. Jaz sem ji pomagala na kakšnih sto porokah, ko sva z možem prevzela Mihov dom, pa ni bilo več časa,« razkriva.
Hribi so jo potegnili, ko se je poročila in sta se z možem preselila na Jezersko. Ko bi deklici morali v šolo v Preddvor, so se preselili v Ljubljano. Toda hribe so pogrešali in oskrbniška služba na Mihovem domu jim je prišla nasproti, ko so tam enkrat za novo leto obiskali Tonkino nečakinjo. Njen mož je bil tedaj namreč oskrbnik te koče. V njej so med letoma 1985 in 1989 preživeli in oddelali vse vikende. Ob petkih popoldne so odrinili iz Ljubljane, v nedeljo zvečer pa se vrnili v mesto. Poleti je Tonka za službo oskrbnice porabila ves dopust, v preostanku sezone so ji pomagale mama, sestre ali prijateljice.
Mihovemu domu je sledilo osem let dela na Golici, kjer je bila koča odprta samo v toplejši polovici leta. V službi pri Elektru Ljubljana so ji omogočili, da si je dodatne proste dni prislužila z odčitavanjem električnih števcev, kar je bilo sicer delo za študente, prav pa so prišli tudi prosti dnevi, ki jih je dobila zaradi svojega dolgoletnega krvodajalstva. Ko je postala vodja kadrovske službe, je zimske konce tedna kar trinajst let preživljala v koči na Kriški gori, v zadnjih dveh letih je leto in pol delala kot pomočnica na Valvasorjevem domu pod Stolom. Na vprašanje, kje ji je bilo najlepše, po krajšem pomišljanju reče, da je vsak »naslov« premogel kaj lepega, a da ji je bila na dušo najbolj pisana Golica.
Čas za tek in nabiranje čaja
Kočo na Golici so odprli štiri leta pred njenim prihodom, in maja, ko so cvetele narcise, se je trlo obiskovalcev. To je bilo nepretrgano romanje ljudi, ki so se pripeljali z vlaki iz Maribora in Nove Gorice, a med tednom je vladal mir. »Ker koča stoji na robu in se je videlo vse grebene in poti, si vedel, da če nikogar ni na spregled, ga tudi najmanj pol ure ne bo. Tako sem čas lahko izkoristila za nabiranje čaja, tek ...« pripoveduje gospa, ki je v življenju odtekla že 31 maratonov (na 42 kilometrov). Ravna steza proti Kepi je bila v tistem času njena tekaška steza na 250 metrov, označena s kamenčki, na kateri je pretekla tudi po deset kilometrov v enem zamahu, če pa je videla kakšnega planinca, je stekla proti koči. »Na Golici sem imela veliko časa tudi zase: za branje, pisanje in pletenje. Takrat sem se začela ukvarjati tudi z nabiranjem zelišč in odtlej pri meni ne dobite več kupljenega čaja. To so bili tudi časi brez elektrike, vode in mobilnih telefonov. Bile so samo radijske CB-postaje, ki so me reševale predvsem, ko mi je koza ušla v dolino,« pravi.
Kozo je imela že na Mihovem domu, tista, ki je z njo živela na Golici, pa je z njo hodila celo po gobe in mleko na Hrušensko planino, do katere je bilo dve uri hitre hoje (v eno smer). »Ta koza se je kdaj pa kdaj z ljudmi odpravila tudi v dolino, a kako jo dobiti nazaj, ko pa ni bilo telefona? Ko sem po CB-postaji poklicala: 'Tu Tonka z Golice,' so v dolini že vedeli, zakaj kličem. Zadrli so se: 'Ti je spet koza ušla?« se spominja v smehu. Ko pristavi, da si je vedno želela kakšno živo bitje ob sebi, pokaže še na prijatelja, ki ji dela družbo pod Vršičem. V kleti, kjer bodo prihodnje leto uredili sirarno, domuje pajek, ki ga vsak dan razveseli s kakšnim priboljškom.
Pogovor in prijazna beseda
Pa v tej službi kdaj pridejo težki trenutki? »Ljudje sanjajo, da bodo, ko bodo upokojeni, odšli delat v hribe. Toda oskrbnik mora biti predvsem človek, ki razume ljudi. Ti danes potrebujejo pogovor in prijazno besedo. Oskrbniško delo ni samo tisto, ki ga opaziš, ko obiščeš kočo. To je služba 24 ur na dan: pri tebi ljudje spijo, jedo, tu so tujci, otroci, marsikdaj nastanejo težave, ki jih moraš rešiti,« opisuje ozadje. Zanjo ni nič pretežko, dodaja, skrbi jo predvsem, kako bo vse izpeljala, kot je treba. »Tek, čeprav zanj v zadnjih mesecih nisem imela prav dosti časa, pa mi je v življenju pomagal do mnogih rešitev in še danes je tako,« pristavi.
Blatne superge, ki jih je bilo videti pod zakurjeno pečjo – to deževno poletje jo je zakurila skoraj vsak dan –, so razkrivale, da si je tokrat lahko utrgala čas za tek. »Danes sem bila že dvakrat na vrhu Vršiča. Ravno prej sem Rajku razlagala, da bi morala za maraton 21. septembra Karlsruheju v Nemčiji trenirati devet tednov, a sem večino priprav zaradi dela v koči morala izpustiti. Prijavila sem se, še preden smo kočo obnovili. Ta teden sem pretekla 60 ali 70 kilometrov, tako da mislim, da bom zmogla tudi 42 v kosu, a tudi če mi ne bo šlo, še vedno ostane možnost, da jih opravim 21,« razlaga sogovornica.
Poudarja, da mora človek jasno razkriti tudi svoje cilje, saj če jih samo nosi v sebi, je vseeno, ali jih izpolni ali ne. Za svojih 70 let, ki jih bo dopolnila čez tri leta, se namerava udeležiti maratona v Bostonu (za katerega mora prihodnje leto izpolniti precej visoko normo), se z vodnikom podati na Nemško smer v Severni steni Triglava ter s kolesom še Dirke okoli Slovenije. Letos je na DOS kot kuharica spremljala dva tekmovalca, a kot pravi, se bo sama na več kot tisoč kilometrov dolgo pot podala svojim letom primerno.
Vsako leto se odpravi tudi na kakšen treking. »Bila sem že petkrat v Nepalu, štirikrat v Peruju, na Grenlandiji, Islandiji, v Mongoliji, Kitajski, Indiji ... Lani sem obiskala Laos in Kambodžo, predlani smo bili okrog Manasluja, letos grem proti koncu oktobra pod Kančenzengo. S trekerskimi prijatelji in zaradi maratonov sem prepotovala že ves svet,« našteva. Dodaja, da so to stvari, ki vlivajo energijo za življenje. Zato je prepričana, da v življenju moraš imeti cilje, sicer ti kar spolzi. A to je zadnje, kar bi se Tonki Zadnikar moglo zgoditi.
Saša Bojc
Fotografije Leon Vidic