Majda Gašperin: Namesto sončnega jutra so dežne kaplje drsele po vetrobranskem steklu.
Tega nismo pričakovali. Ustavili smo se pri Koči na Gozdu. Čakamo in vsake toliko časa pogledujemo v nebo in proti Vršiču. Ni preveč obetavno, sama sivina. Še nekdo iz sosednjega avtomobila je opazoval to nič kaj lepo vreme. Kmalu je obupal in se odpeljal proti dolini. Mi pa kar čakamo. Nihče noče sprejeti nase odločitve, da bi se obrnili. Saj tudi meni ni vseeno, če bi se odpeljali nazaj proti domu. Toda v dežju pa res ni varno tam v skalah. V mislih že delam rezervni plan kam bova šli s psičko Iro. Opazimo par, ki je prišel iz koče z zemljevidom v roki. Tudi onadva gledata v nebo. Verjetno nameravata na Prisojnik, po Hanzovi poti. Potem je padla odločitev, da gremo do Vratic in se tam odločimo.
»Lahko gremo na Slemenovo špico, če ne bo za v steno,« dam predlog, a ni bilo odgovora. Na Vršiču je pogled v dolino dajal nekaj upanja. Rumeni pas vzhajajočega sonca se je pomikal vedno višje. Nad Prisankom se je za trenutek pokazalo modro nebo. Ampak so bile megle bolj vztrajne. Kazalo je, da bodo zmagale. Spotoma opazimo, da je pot do prelaza na novo urejena. Veliko je narejenih nekakšnih stopnic, ojačanih z debli.
Pred vstopom v steno se štirje že pripravljalo za vzpon.
Malo upočasnimo korak, da se ne bi preveč skupaj vzpenjali, zaradi varnosti. Slemenova špica se lepo vidi, Jalovec pa se skriva. Na opozorilni tabli PD Jesenice piše, da je Hanzova pot zaradi snežišč težko prehodna, pa še to le s primerno planinsko opremo. Zgrajena je bila leta 1928. No, sneg nam ne bo povzročal težav. Pripravimo se za v steno in se pričnemo vzpenjati. Pogledujem proti Vršiču, Prisojniku nič, samo megla se igra skrivalnice. Tudi Slemenova špica se je skrila. Začudeni smo, da skale niso mokre, varovala pa so že predhodniki obrisali. Za nekaj je le dobro, če nisi prvi. Po tej Hanzovi sem šla že večkrat. Skoraj vedno greva s sestro. Tista dva ozka prehoda na začetku mi delata kar nekaj težav. Kakšna ponujena roka mi vedno pride prav, da se lažje potegnem navzgor. Še sreča, da je vidljivost po skalah dobra, povsod naokoli pa je sama sivina.
Hitro se vzpenjamo, a vedno imam čas, za kakšno rožico v skalah in drobne kapljice na travah, ki se bleščijo kakor kristalčki. Všeč mi je ta pot. Ni predolga, varoval je kar dosti in ob lepem vremenu pogledi v dolino, preko prepadnih sten. Na nekaterih mestih so prehodi zelo ozki, če se varuješ, ni težko. Kar hitro zmanjka jeklenic in se vzpenjaš samo po skalah.
Proti vrhu nas je skozi meglo pozdravilo sonce. Občutek je takoj lepši. Potem še obrisi velikega možica in smo na vrhu Male Mojstrovke.
Iščemo prostor, kjer ne bi pihalo. Pogledam nazaj, kar nekaj ljudi je sedelo vsak zase, v megli, ki se je vztrajno plazila čez vrh. Le pri skali z žigom je bila skupina mladcev, ki jih vreme ni prav nič motilo. Mogoče so se prav oni vzpenjali pred nami. Sklenemo, da pristop na V. Mojstrovko zaradi megle odpade.
Čaka nas še sestop po nič kaj prijetni, južni strani. Povsod je polno grušča. Spustimo se na spodnjo, najbolj uhojeno pot.Po njej sva šli že lani s sestro, ko sva se vračali z Zadnje Mojstrovke.
O sonce! Za trenutek se je pokazala Trenta in gore nad njo. Mogoče se bo pokazal tudi Jalovec. Pa se je res. Z megleno kapo na vrhu. Tudi prelaz Vršič in Prisojnik, ki se je otepal meglic. Nižje smo, več je sonca. Le okoli vrhov se še vztrajno podijo megle. Pa nas to ne moti.
Na prelazu počakamo, da ovce prečkajo cesto. Lepo v vrsti hitijo čez, kakor bi imele tam narisan prehod. Peljemo se do Koče pri izviru Soče. Visoko v gorah se pokaže Špiček in zavetišče pod njim. Tudi Jalovec je vedno lepši. Pri koči nas čaka vodja, ki je tokrat imel druge cilje. Prehodil je pot s Prehodavcev, dela SPP. Ko se vračamo se ustavimo še pri spomeniku dr. Juliusu Kugyju. Kakor stražar pazi nad Zadnjo Trento, s pogledom uprtim proti Jalovcu. Malo nižje pod spomenikom pa je lepa, stara domačija, Turerjeva domačija. Lahko se zamisliš kakšno je bilo življenje v takih hiškah, polnih lačnih ust. Ni jim bilo lahko, tudi včasih ne ... Začetek ni bil preveč obetajoč, končalo pa se dobro. Za nami je lep dan, tak za spomine …
Majda Gašperin