Gorenjski Glas - Jelena Justin: Od koče do koče (maks. 2300 m) - Kaj storiti, če pada dež in bi kljub temu rad izkoristil dan v Dolomitih v naravi? Pohod od koče do koče.
Letos je bilo preživeti teden dni v Dolomitih brez dežja nemogoče. Sami vidite, kako je vreme muhasto še sedaj. In julija ni bilo nič drugače. En dan se je zlivalo, kot bi se utrgal oblak. Takrat smo se zapeljali v Bolzano in si ogledali Messnerjev muzej Firmian. Temu je sledil še en dan tak, da nam ni dovoljeval kakšnega večjega in daljšega podviga. Čeprav nas je na koncu temeljito namočilo, je bilo lepo.
Zbudili smo se v megleno jutro. Ker je celo noč deževalo in je bila tudi vremenska napoved slaba, smo se odločili za krog od koče do koče, kar je na koncu pomenilo več kot 600 m višinske razlike.
S sedla Campolongo smo se po poti 638 začeli spuščati proti Arabbi. Megla je zakrivala greben Mesoline–La Meole–Porta Vescovo–Sassa Capella, Marmolade ni bilo videti. Pokrajina se mi je zdela kot tista iz Avalona, legendarnega kraja, kjer je bil kovan znameniti meč Exculibur kralja Arthurja. Mistična pokrajina, ki sproži tok misli, ki odplavajo neznano kam. Tik nad Arabbo smo na razpotju poti krenili desno, strmo navzgor po poti št. 638, v smeri koče Riffugo Boe. Okoli nas so bili ogromni cvetoči travniki. Cvetovi travniških rož so bili mokri, na njih so bili ostanki dežnih kapljic. Idealno za fotografiranje, pa še čas nas ni preganjal. Na enem od travnikov smo zmotili čredo konj. Od koče Boe smo nadaljevali po poti št. 637 proti medvedovi koči, kot smo jo poimenovali, saj imajo zunaj ogromnega lesenega medveda, sicer se pa koča imenuje Rifuggo Bec de Roces oz. Kaiserhütte, 2100 m. Zadnji del vzpona do omenjene koče poteka kar preko smučišča, travnik prečimo v desno in nadaljujemo po makadamski cesti.
Od koče nadaljujemo proti severozahodu, v smeri Malih Dolomitov, kot jih je poimenoval Viki Grošelj. Ti skalni stolpi so fantastični za plezanje in v njihovih stenah je tudi urejeno varovanje. Tukaj smo lansko leto celo plezali, letos žal vreme tega ni dopuščalo. Ko prehodimo Male Dolomite, nadaljujemo v smeri markacij še malce naprej, na križišču pa zavijemo desno na pot št. 636, ki pelje pod kočama Franz Kostner in Valon proti jezeru Boe. Nad nami je znana sedežnica Valon, ki označuje tudi fantastično črno smučarsko progo z istim imenom. Na vrhu Valona je odcep proti ferati Piz De Lech. Nad jezerom zavijemo desno in se po poti 638 spustimo do njega. Idilično gorsko jezerce Boe me je spomnilo na eno od Gokyjskih jezer v Nepalu. Resda je to precej manjše, a okolica se mi je zdela podobna; turkizna voda, meglice, ki so mi pripovedovale zgodbo gorske narave in njene edinstvene moči. Sprehodili smo se okoli jezera, nato pa sestopili po poti 638 proti restavraciji Boe, 2198 m, kjer je tudi spodnja postaja gondole Valon.
Od restavracije strmo sestopimo po smučišču do makadamske ceste, ki nas v mestoma strmem sestopu pripelje vse do glavne ceste, ki pelje na sedlo Campolongo. Od apartmajskega hotela Boe nadaljujemo po cesti približno kilometer; klobasa dneva je zašpilena. Zdaj pa lahko tudi dežuje.
Nadmorska višina: 2300 m
Višinska razlika: 600 m
Trajanje: 4 ure
Zahtevnost: 2 / 5
Jelena Justin