Anže Čokl: V zadnjem času sem pogosto bral o tem, kako zelo nezadovoljni so oskrbniki slovenskih planinskih postojank z letošnjim obiskom.
Prav gotovo razočaranju v veliki meri botruje zares slabo, skorajda monsunsko vreme, ki je dodobra zaznamovalo letošnjo pohodniško in poletno turistično sezono v Sloveniji in tudi drugod po Alpah.
Zadnja leta sem bil zelo veliko v gorah in zato tudi večkrat gost ali vsaj obiskovalec planinskih koč. Posebej letos zaradi vremena in lani zaradi gorskih ciljev, kjer je koča prikladno stala na poti. In z izjemo (žal) zares redkih planinskih koč, ki sem jih obiskal, je vsem omenjenim slovenskim planinskim kočam skupni imenovalec slaba hrana.
Nimam se za strokovnjaka in nisem nikakršen gurman, požrem vse kar mi pride (nezačinjenega) pod prste, še sploh v hribih! Jem z rokami, s klinom pa tudi cepinom sem že napičil zamrznjeno tuno v konzervi. Ampak dober ričet od slabega pa vendarle zlahka ločim. In kot neka osnovna jed, ki je navadno na voljo domala v vseh domačih kočah, kjer sem bival ali vsaj jedel, bi ričet lahko bil dober. Pa ni!
Če opišem izkušnjo iz samega osrčja Triglavskega narodnega parka in Julijskih Alp, se vse začne – in žal tudi konča – pri hrani. Popolno razočaranje!
Popoldan po službi se odpravim v breg. Ker se na delu zamudim dlje kot načrtovano, mi preti noč in v želji, da bi prehitel temo, se na pot odpravim “lahek”. Kot ne preveč zgleden planinec turo pričnem ob 17h z banano v ustih. S seboj za poldrugi višinski kilometer vzpona vzamem še pol litra izotoničnega napitka, eno Mulebar ploščico in en MuleKick energijski gel. Za zvečer pa si v mislih že obetam kakšno slastno domačo jed na koči z razgledom v kraljestvu Zlatoroga.
Po dobrih dveh urah prisopiham na greben. Še kakšnih 15 minut hoda oddaljen, že slišim živalsko dretje, kričanje in krohot. Za vstajanje ob 4h, ki me čaka prihodnje jutro, se tako še pred prihodom v kočo sprijaznim, da pač ne bom naspan.
Vstopim v osrednji prostor koče, jedilnico, kjer mrgoli naših južnih sosedov. Kakšen kulturni šok je to! Manjše omizje sestavljajo Avstrijci. Čeprav jih je za manjšo mizo več, se še bolj stisnejo in ponudijo, da se v sicer popolnoma zasedeni koči, usedem k njim. Pogovarjajo se – ali vsaj skušajo – s sobno jakostjo. Spodnji sosedje se derejo, vpričo brkatih deklet s sebe vlečejo majice in razkazujejo svojo moškost – tako v jakosti govorjenja kot obsegu bicepsov ter nabreklosti pectoralisev major. Zares osupljivo. Sčasoma jih v kočo prihaja vedno več in takorekoč od vsakega slišim pritoževanje nad tem, da zakaj jim nihče ni povedal, da potrebujejo dereze in cepin in da so tudi zato rabili 9 ur (devet!), da so prišli do koče.
V skupini je več starešin, ki sprva delujejo izkušeni, vse dokler eden izmed njih velemojstrsko ne najavi rešitve za pomanjkljivo opremo posameznikov, za kar sem takrat mislil, da gre za gotovo šalo: “Pa dobro X, ni problema! Midva z Y imava dereze, cepin in vrv. Midva bova šla spredaj in vas vse, ki nimate derez in cepinov, navezala na vrv in bomo že šli počasi skupaj čez drseča mesta.” (Prihodnje jutro se je pripetila nesreča s tragičnim izidom).
Ko sem zaradi slabega spanca že sredi noči šel večkrat odtočit, se njihovo kričanje in dretje ni poleglo, iz jedilnice pa se je še naprej slišalo popivanje. Avstrijci, ki so ležali poleg mene, se kulturni izkušnji na planinski koči z očmi odprtimi kot čuki, takisto niso mogli načuditi. A naj bo dovolj o samem bivanju na koči, saj je tovrstnih zapisov že preveč in se vračam k hrani …
Sedel sem k prej omenjenim Avstrijcem, ki so mi bili prijazno odstopili del svoje že tako nabasane klopi. Naročil sem nekaj plastenk izotonične pijače in ričet. Ob predočenju dnevne ponudbe sem glede na pozno uro pač sklepal, da je ostalo pošlo (v resnici je bila poleg ričeta na voljo samo še ena »dnevno priporočena sveža jed«). Po pol ure čakanja sem dobil svoj težko pričakovani ričet. Prvih nekaj žlic, ki jih nesem k ustom, zaradi hude lakote še ne dojamem niti ne okusim, potem pa z vsakim naslednjim grižljajem sanjam o tem, zakaj s seboj nisem vzel več Mulebarov in druge pakirane hrane. Ričet je bil prekuhan, verjetno že 20x pregret/ohlajen/zamrznjen, dodane pa mu je bilo toliko moke, da tudi po barvi ni bil več prepoznaven. In žlica je v ričetu stala navpik! Enako kot v čokolešniku, ki si ga pripravi društveni kolega. Ker sem bil res zverinsko lačen in s seboj nisem imel ničesar, alternativne ponudbe pa tudi ni bilo, sem se silil naprej in vsak grižljaj poplaknil s tekočino.
Stežka sem spravil cel krožnik po grlu do želodca, prav nobenih težav pa nisem imel ob štirih zjutraj stati na mrazu v vrsti za stranišče, kjer se je že nabralo nekaj na mestu cepetajočih »sojedcev« slovenskega ričeta, ki so v popolni simfoniji igrali utekočinjeno-plinski orkester. Zgodnji jutranji epilog s porabljenimi več tekočimi metri straniščnega papirja in okoliškim zrakom, ki ni spominjal na visokogorsko svežino jutra, temveč na več let pokvarjen sifon, ne potrebuje dodatnega opisa.
Opisano doživetje na žalost ni osamljen primer. Ne mislim glede jutranje godbe, temveč glede ponudbe in kvalitete hrane na slovenskih planinskih postojankah. Zadnji leti sem se tako sam kot tudi v skupini s prijatelji ustavil v različnih kočah. In kadar je tura primerno sproščena in čas dopušča, z veseljem obiskujemo koče, kjer tako kot drugi radi nekaj prigriznemo, spijemo in še kakšno rečemo. Toda zgodba ima vse prevečkrat enak epilog. Da se počutimo z večkrat prekuhanimi in pregretimi ter vedno znova neokusnimi jedmi – opeharjeni in razočarani. Še »gumijasti« sendvič, ki ga prodajajo na bencinskem servisu, je žal pogosto boljši. In cenejši!
Kot primer, da se da pripravit boljšo hrano, lahko v primerjavo vzamemo koče s podobnimi lastnostmi iz sosednje Avstrije ali Dolomitov: oskrba z žičnico in/ali helikopterjem, sezonsko odprta samo v poletnih mesecih, podobna nadmorska višina in pester nabor tur z razglednega izhodišča koče. Cena prenočišča s popustom sicer malenkost dražja, hrana pa svetlobna leta boljša! Sploh ni primerjave, razen seveda v ceni, ki je – verjeti ali ne – navadno zelo primerljiva! Izbor jedi je presenetljivo bogat, vse je pripravljeno vsaj relativno sveže, sestavine so okusne in nasploh ti ostane občutek, ko sprazniš krožnik, da si želiš še … Ne pa da se ti z zavezljanim jezikom po glavi podijo misli o tem, kako bi čimbolj neopazno lepljiv zos od ričeta zlil v žep, da bi si prislužil naziv zlate ptičice (od kje sploh ta finta za otroke?), pa čeprav lačen. Seveda so tudi v tujini »črne račke« kot na primer Defreggerhaus pod Grossvenedigerjem – ampak to so izjeme, ne pravilo kot pri nas!
Sam si težko predstavljam, da bi ob taki ponudbi (neokusnih) jedi in takšnim obnašanjem, kot sem ga vse prevečkrat doživel ob bivanju v slovenskih postojankah – polnim trušča in kričanja ter popivanja, obisk in nočitve v planinskih kočah rastle. Pa ne govorim o rakih in školjkah, ki jih tisti dan sveže s helikopterjem pripeljejo na kočo nad 3000 m za goste, ki ne vedo kam bi z denarjem. Temveč povsem preprosto domačo enolončnico – ričet – ter mir v koči po 22. uri, da se tisti z zgodnjim vstajanjem lahko vsaj približno odpočijemo. Trenutno pa koče niso optimalne niti za (mirno) nočitev, niti za razbijaški žur in še najmanj za gurmansko kosilo ali večerjo.
K sreči tudi v naših hribih obstaja nekaj svetlih izjem, kjer so jedi nadpovprečno dobre. Primer, ki mi vedno znova prvo pade na pamet, je Koča na Gozdu pod Vršičem, kjer me s hrano, prijaznostjo in ustrežljivostjo še nikoli niso razočarali in kamor se prav zato v manjših in večjih (pa tudi zelo velikih) skupinah zelo pogosto – in radi – vračamo.
Anže Čokl