Išči

Novosti

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Zasnežena narava, 29. 1. 2018, Avtor: Boris Štupar

Objavljalci

Authors

Arhiv

Les Courtes in »Švicarska«

Železar (1984): 20. in 21. avgusta 1984 sta plezala Rajko Noč in Klemen Volontar Švicarsko smer, severna stena Les Courtes, višina smeri: 850 m; ocena: 80, 70/55—60 st, čas vzpona: 9 ur.

Prav počasi se dvigajo meglice, dela še nov dan, lokalni vlak iz Stare Gorice pa brez občutkov drvi proti postaji Monfalcone. Kot vsak drugi dan se ljudje peljejo na delo in njihovi obrazi so mrki, zaspani, nekateri še dremljejo, vsak pa ima svoje misli in skrbi o dnevu, ki prihaja. Le mi trije se s široko odprtimi očmi pogovarjamo in premlevamo že stokrat narejene načrte. Peljemo se v Francijo, natančneje v Chamonix, raj za vsakega alpinista; željnega pustolovščin in novih doživetij. Z vlakom bomo v ravni črti presekali Italijo od Monfalconeja do Courmajerja, od tam pa z avtobusom skozi znameniti montblanški predor v Chamonix.

V Courmajerju je nebo pokrito z gostimi oblaki. Bojimo se, da bo tako tudi na drugi strani mogočnega masiva. Prijetno smo presenečeni, ko nas na drugi strani pričaka popolnoma jasno nebo. Utaborimo se ob bližnjem avtokampu, na parkirišču. Občudujemo venec vrhov; ki obkrožajo Chamonix. Zaradi čistega ozračja so videti zasneženi vrhovi tri in štiri tisočakov in ledenikov pod njimi kot na dosegu roke. Ura je šest zvečer, sonce zahaja in zadnja gondola je pripeljala nad našimi glavami utrujene turiste iz vsega sveta z vrha Aig du Midi v Chamonix. Zanje je bil ta dan morda nepozabno doživetje ali pa le običajni turistični izlet. Za nas se, upam vsaj, tako doživetje šele začenja.
S težavo se spravimo spat. Za lahko noč poskušamo francoski kruh in rdeče vino. Naslednji dan se bomo ločili. Midva s prijateljem sva že mesec dni pred odhodom delala načrte. Izredno naju je mikala 850 m visoka ledena vesina v severni steni Les Courtes. Po njej teče Švicarska smer.

Natančno opoldne se z dvema ogromnima nahrbtnikoma, v katerih je vse, kar bova potrebovala naslednje dni, v debelih pumparicah in volnenih srajcah, s plastičnimi čevlji na nogah zdrenjava v lokalni avtobus. V njem je že polno turistov v kratkih hlačah, v tenis, copatah in s foto aparati v naročju. Sonce žge, njim je vroče, midva pa se znojiva kot v savni. Ko se prebijava po avtobusu do primernega počivališča za najina nahrbtnika, naju spremljajo začudeni pa tudi zbadljivi pogledi. Tešiva se z mislijo, da bova kmalu z gondolo prispela na Les G. Montets na višini 3297 m, kjer se že lažje diha.
V manjšem turističnem kraju Lognan izstopiva in odsopihava do gondolske postaje. Vstopiva v gondolo za trideset ljudi, pelje pa se nas samo pet. Zopet naju spremljajo začudeni pogledi treh Italijanov. Pet minut in že sva na srednji postaji. Tu prestopiva in preden se zaveva, se gondola ustavi na končni postaji, 3297 m nad morjem. Od tu se morava spustiti po ledeniku Argentiere do istoimenske koče na višini 2771 m. Italijani, katere vprašava za pot, nama svetujejo, naj natakneva dereze in v roko vzameva cepin in se naveževa. Nekaj časa jih začudeno gledava, ko pa se sami začno pripravljati, tudi midva storiva tako. Vrv pustiva kar v nahrbtniku. Po nekaj sto metrih zagledava v daljavi kočo in vso razsežnost ledenika, na katerem je dobro vidna gaz, ki pelje do koče. Ker je sonce raztopilo sneg, se na derezah delajo snežne cokle, zato bolj drsiva kot pa hodiva. Odločiva se, da dereze snameva. Italijani naju nezaupljivo gledajo, rečejo pa nobene, le odbrzijo naprej in si med seboj izmenjajo nekaj besed.

Kmalu prideva v najnižjo točko na najini poti in odpre se nama čudovit pogled na vrhove, ki jih še nikoli v resnici nisva videla, poznava pa jih na pamet vse, saj sva prebrala precej knjig, kjer so omenjeni. Prvi na desni je Aig. Verte, slede mu vrhovi Les Droites z eno najmogočnejših severnih sten, potem najin cilj Les Courtes in nazadnje v daljavi Aig. de Triolets. Na levi pa kraljuje vrh Argentiere, po katerem se imenujeta koča in ledenik pod njim.
Ozračje je mirno, le šum ledeniškega potoka moti popolno tišino. Odpraviva se naprej in iščeva prehode med ledeniškimi razpokami. Brez večjih težav, če odštejeva moj prelepi padec v vodo, prideva do koče. Kmalu nad njo kraljuje najin plavi šotorček. V koči in pred njo je vse polno turistov, ki naju vprašujoče gledajo in ko vprašava za vodo, najprej postavijo vprašanje: »Kam jutri?« Neprepričana v svoj uspeh po tihem poveva najin cilj. Po tem naju še bolj čudno gledajo. Zakaj, sva zvedela šele naslednji dan, ko sva se spoprijela s črnim, odurnim ledom in prhkim snegom. Skuhava skromno večerjo in pripraviva opremo za naslednji dan. Vsako stvar petkrat pretehtava, saj morava biti čim lažja, da bova čim hitrejša. Odpraviva se spat.

Ob treh naju zbudi budilka in zagledava se v zvezdnato nebo, ki mu kraljuje skoraj polna luna. »Najina« stena je osvetljena in led se blešči. Spogledava se in čez petnajst minut sva pripravljena. Dragocena je vsaka minuta. Ob pol petih sva pod steno pri vstopu. Strah naju je. Ugotoviva, da je snega premalo, zato bo treba začeti po tridesetmetrski ledeni vesini, ki že spominja na vertikalo. Skuhava čaju podobno vodo in začneva. Ravno, ko sonce zamenja luno, prvič zakličem: »Varujem, lahko greš!« Pripet sem na aluminijast vijak; zavit v led in na prvih konicah derez. Potem se izmenjujeva. Vsakih štirideset metrov si visel, počival in pustil prijatelja, da se muči naprej. Prideva do pasu skal. V vodniku jih ni, ne na sliki, ne v opisu. Počasi spoznavava, zakaj toliko začudenih pogledov. Le nekaj centimetrov snega pokriva trdi granit. S težavo se baševa in goljufava čez. Najdeva novo vrvno zanko za spust, znak, da je nekdo pred kratkim tu končal svoj vzpon. Gledava na uro in lažje odstavke plezava oba hkrati. Tako gre hitreje. Čaka naju še en pas skal in štiristo metrov do grebena.

Led je črn, trd, odbijajoč. Lopatica na cepinu je taka, kot bi jo nažagal. Če hočeš izkopati stopničko za noge, potrebuješ petnajst minut. Varujeva samo na oklih cepina in bajle, ki največ centimeter tičita v ledu in po tihem želiva, da bi bilo vse v redu, saj nobeden od naju ni prepričan, da bi okli vzdržali morebitni padec. Za zavijanje vijakov ni časa, še danes morava biti pri najinem »plavčku«. Končno greben. Vsakih deset, metrov tiščiva glavi v sneg in dihava, dihava. Predstavljam si opise iz Himalaje. Kako mora biti šele tam!?
Ob 15. uri sva na vrhu 3856 m visokega Les Courtesa. Popadava v sneg. Potem se objameva in sreča je nepopisna. Razgled je čudovit, nebo temno modro in natančno pod nama skoraj kilometer zračne linije zagledava plavo piko, najin šotorček, ki je tako nebogljen ob veliki koči kot midva na ozkem grebenu. Ob cigareti in požirku vode se zaveva, da sva šele na pol poti. Čaka naju še sestop, o katerem veva zelo malo oziroma nič.

Odpraviva se po grebenu. Kmalu zagledava stopinje, ki vodijo navzdol. Zdi se nama pretežko in prestrmo in odpraviva se naprej. Na koncu krušljivega grebena, kjer se vse podira pod nogami, zopet nič. Sonce že izgublja svojo moč, bojiva se bivaka na tej višini, zato poskusiva sestop tam, kjer sva bila. Upava, da se led v daljavi le stika z ledenikom. Začneva. Še pred uro si niti pomisliti ne bi upala na tak sestop, sedaj pa nama gre za nohte. Prijatelj išče prehode, sam pa za seboj vlečem vrv, ki me vsake toliko časa prehiti. Misliva samo še na ledenik in topel čaj, noge in roke pa delajo mehansko. Zabijava obe okli, prednje konice derez in tako v nedogled.

Na skalnem grebenu, dvesto metrov nad ledenikom, naju ujame noč. Hitro se pripraviva na mrzlo noč. Kuhava čaj in se v izmenah treseva. Malo tudi zaspiva. Zjutraj zopet čaj in čakanje na sonce, ki naju bo spravilo v življenje. Čez dve uri in pol sva na ledeniku. Zopet se objameva. Čudovit dan je, midva pa z utrujenimi koraki stopava po ledeniku. Spet začudeni obrazi in isto vprašanje. »Domov«, odgovoriva. »Za dva dni je bilo čez glavo plezanje.« Povedo, da so naju vseskozi spremljali z daljnogledom in da sta še dva v sosednjem Les Droitesu že četrti dan. Ko sva midva naslednji dan odhajala v dolino, sta bila v steni peti dan ...

Najeva se. Oba boli glava, grla imava vneta, nosova ožgana, ustnice pa na drobno razpokane. Spiva do naslednjega dne, ko se srečna odpraviva v dolino. Vse naju boli, pa vseeno veselo stopava po ledeniku. Danes se je za naju končalo nepozabno doživetje.

V. K.
Železar, 27. september 1984
 

   Železar

 

 27.09.1984

Jlib.si

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

  • Število objav: 45948

Novosti