Išči

Novosti

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Zasnežena narava, 29. 1. 2018, Avtor: Boris Štupar

Objavljalci

Authors

Arhiv

Zaključni izpit slovenskih plezalcev in alpinistov

Železar - Načrtno in uspešno vzgojno delo mladinske in alpinistične komisije pri Planinski zvezi Slovenije, je v zadnjih letih obrodilo razveseljive in spodbudne rezultate: število in odstotek lažjih, težjih tudi smrtnih planinsko-alpinističnih nesreč se znižuje iz leta v leto.

Kljub temu, da morajo požrtvovalni gorski reševalci intervenirati pri številnih lažjih in težjih planinskih nesrečah, so v stalnem upadu nesreče med plezalci in alpinisti. Teoretična predavanja, stalne plezalne šole, plezalno-alpinistični tečaji in tabori, so oblika za šolanje in vzgojo mladih plezalcev in alpinistov. Še posebno mladi so sposobni zmagovati tudi tam, kjer je treba čestokrat znati veliko in premagovati in krotiti tudi stene na meji nemogočega.

Po plezalno-alpinističnem taboru v Martuljku, plezalno alpinističnem tečaju v Vratih, ki ju je pripravila in uspešno izvedla komisija za alpinizem in ciklus tečajev in seminarjev ter taborov v Vratih, ki jih je imela komisija za mladinsko planinsko vzgojo, so trenutno v zaključni fazi načrtne priprave za jesenski republiški plezalno-alpinistični tabor. Le-ta bo v Zahodnih Julijskih Alpah v Žabniški krnici pri koči Pellarini (1500 m), pod mogočnimi severnimi stenami Viša (2666 m). Gamsove matere (2518 m) in Divje koze (2507 m), kjer so težke in skrajno težke plezalne smeri svetovno znanih plezalno-alpinističnih asov (Kugy, Bolaffio, Krobath, Dougan, Pesamosca, Deve, Peters, Comici, Razza in drugi), ki še danes visoko kotirajo v alpinističnem svetu. Udeleženci bodo prvi del tabora posvetili tem stenam, pozneje pa se bodo preselili pod stene Mangarta, Struga in Vevnice v krnico Belopeških jezer, kjer imajo naši vrhunski plezalci še neporavnane račune v stenah Malega ali Koritniškega Mangarta. Tam so vrhunski italijanski plezalci preplezali, ukrotili in premagali vrsto ekstremno težkih smeri, označenih in ocenjenih z najvišjo težavnostno stopnjo V4 ali six superiore.
Trenutno se jedro našega plezalnega športa in alpinizma bori z višinami in strminami Kangbachena, druga garnitura pa pleza in kroti dolomitske campanile in se bori s strminami in višinami Centralnih Alp.

Po povratku iz teh poletnih odprav pa se bo cvet našega alpinizma udeležil plezalno-alpinističnega tabora pod Višem in Mangartom, ki ga bo vodil izkušeni gornik Uroš Župančič. To bo vsekakor zbor vseh, ki se hočejo po uspešni poletni plezalno-alpinistični sezoni temeljito pripraviti na še zahtevnejšo zimsko sezono. Jesenski republiški plezalno-alpinistični tabor v Zahodnih Julijskih Alpah, v skupini Viša in Mangarta, se bo začel v soboto, dne 31. avgusta in bo trajal do sobote, 7. septembra. Teden dni intenzivnega dela in brezkompromisnih borb s previsi, nad prepadi, izven vertikale.



Etapna hoja za srebrni in zlati čeveljček

Odmori med hojo
Točnega pravila glede razporeditve odmorov ni. Odmori ne smejo biti prepogosti. Pogosti odmori utrujajo. Krajše etape (1—2 uri) prehodimo brez odmora. Pri daljših etapah opravimo večji del poti do prvega odmora. Med napornim vzponom se lahko večkrat za trenutek odpočijemo kar stoje. Ne počivajmo pred strmim vzponom, ker se telo ohladi. Pri celodnevnem pohodu po planinah naj bodo sprva daljše etape hoje in krajši odmori, nato pa krajše etape in daljši odmori. Seveda pa je treba vedno upoštevati posebnosti skupine, ki se je skupaj odpravila na pot. Počivajmo vedno v zavetju, po možnosti na mestu, od koder je tudi lep razgled. Počivališče v gorah ne sme biti na izpostavljenem in nevarnem mestu. Pri daljšem odmoru preoblečemo preznojeno majico in jo med odmorom lahko že posušimo. Prav tako se moramo med odmorom toliko obleči, da nam je prijetno toplo in da ohranimo dovolj toplote za nadaljevanje poti. Če počivamo ob vodi, si v njej ne umivajmo utrujenih nog. Takšna kopel ima ravno nasprotni učinek kot si ga želimo.

Žeja
Pri hitrejši hoji predvsem pa pri vzpenjanju v breg, se največkrat močno preznojimo. Zato postanemo žejni. Izkušeni gorniki vedo, da je treba med pohodom čim manj piti. Najbolje se je vzdržati vsake tekočine. Čim več pijemo, bolj obremenjujemo srce, bolj se znojimo, vedno bolj nas muči žeja in vedno težje hodimo. Če že moramo piti, naj bo to v manjšin količinah in počasi, tako da vodo nekaj časa zadržujemo v ustih. Včasih zadostuje že to, da usta in grlo splaknemo z vodo. Ne pijmo vode iz potokov, ker ne vemo, če je voda čista in pitna. Še slabše je, če med potjo jemo sneg. Hladna voda in sneg lahko povzročita vnetje grla in črevesja. Poleg tega snežnica ne vsebuje mineralnih snovi in še poveča žejo. Najbolje, če med potjo blažimo žejo s svežim ali suhim sadjem ter z raznimi poživili (vitergin, vital, cedemonta, grozdni sladkor, ipd.). Z znojenjem se iz telesa izloča tudi sol. Izguba soli pa je glavni krivec za nastanek žeje. Če nadomestimo izgubo soli, se ublaži tudi žeja. Zato je odžejanje z neslano tekočino povsem napačno. Po obilnejšem in dolgotrajnejšem znojenju je treba nadomestiti do 10 gr soli. Zato vroča mesna juha. ki jo nekoliko bolj solimo kot običajno, odžeja bolje, kot vse ostale pijače. Tudi drugo hrano solimo nekoliko več. Ko se ohladimo, lahko spijemo še nekaj mineralne vode, ker vsebuje vrsto dragocenih snovi, ki so organizmu potrebne. Tudi sadni sok nas lahko prijetno osveži. Neizkušeni hodci se po prihodu na cilj prično takoj nalivati s hladno tekočino, največkrat s pivom. Vzdržimo se vsaj pol ure, da se nekoliko ohladimo in šele nato naročimo pijačo. Če le ne moremo vzdržati, spijmo ob prihodu na cilj vroč čaj z limono.

Kaj pa hujšanje s potjo?
Ljudje, ki veliko presedijo, ne izkoristijo vseh kalorij, ki jih s hrano vnesejo v organizem. Strokovnjaki so izračunali, da ostane neizkoriščenih približno 700 kalorij dnevno. Zaradi tega se pod kožo postopoma nabira vse več maščobnega tkiva in počasi ter zanesljivo pridobivamo na telesni teži. Da bi preprečili, se lahko odločimo za tri ukrepe: — zmanjšamo kaloričnost prehrane; — z ustrezno telesno vadbo porabimo dnevni presežek kalorij, ki sicer ostane v organizmu neizkoriščen; — zmanjšamo kaloričnost prehrane in še z ustrezno vadbo porabimo del kalorij, ki bi utegnile vplivati na povečanje telesne teže. Tudi s hojo je mogoče izgubiti na telesni teži. V eni uri počasne hoje po ravnem lahko izgubimo 50—150 kalorij. Pri hitri hoji navkreber lahko izgubimo tudi do 400 kalorij v eni uri, po štiriurni hoji torej do 1600 kalorij. Zanesljiv znak, da »uničujemo « kalorije, je močno znojenje. Na šestdnevnem planinskem pohodu, kjer hodimo dnevno vsaj 6 ur, lahko zanesljivo pričakujemo, da bomo izgubili 1—3 kg. Seveda pa ne smemo pričakovati preveč, če se po končani aktivnosti nalivamo s tekočino in nato še krepko založimo s hrano. Glede porabe kalorij pri hoji pravi prof. Ulaga, znani slovenski telesnokulturni strokovnjak, naslednje: »za polurni sprehod porabimo 150 kalorij ... Če si vsak dan privoščimo polurni sprehod, smo že na najboljši in najbolj zdravi poti k hujšanju. Tako lahko shujšamo v 25 dneh za 0,5 kg, po šestih mesecih za 3,5 kg, po 12 mesecih pa 7 kg.« Prav gotovo omenjeni izračun ne more veljati za vse. Tisti, ki imajo veliko preveč kg, lahko tudi pričakujejo, da več izgube.

Prva pomoč
Ko se odpravljamo na izlete, ne smemo pozabiti na najnujnejše stvari za prvo pomoč. Kaj vzamemo s seboj, je odvisno od zahtevnosti in trajanja izleta. Za poldnevni in enodnevni izlet potrebujemo: — sredstva za nego ran (asepsol ali alkohol ali 2 odstotni cetalon, akutol) — gazo, zavoj, hansaplast, škarje — tablete proti bolečinam (plivadon) — borove tablete — antiseptično mazilo (sulfamidna mast ali straminol mast) — iglo (šivanko), varnostno sponko — sredstvo proti alergični reakciji na pik žuželk. Za večdnevni planinski pohod potrebujemo: — vse stvari za poldnevni in enodnevni izlet — tablete proti vročini (aminopirin) — odvajalno sredstvo (eulaxin ali dulcholax) — sredstvo proti driski (mexaform) — sredstvo proti vnetju grla (ospen ali arotren) — sredstvo proti prehladu (andol) — elastični povoj — termometer.

Najpogostejše manjše nezgode in ukrepanje

Žulj
Takoj, ko začutimo žulj, zaščitimo ogroženo mesto s hansaplastom. Če je nastal že mehurček, ga i izžgano iglo prebodemo in iztisnemo tekočino. Nato ožuljeno mesto namažemo z antiseptičnim mazilom. Kožice ne odrežemo. Nato čevelj zavežemo nekoliko močneje, da preprečimo nadaljnje trenje med nogo in čevljem.

Praske in rane
Rano očistimo z enim od sredstev za čiščenje ran in po njej razpršimo akutol. Če je potrebno, rano še zaščitimo z zavojem ali hansaplastom. Še posebej moramo biti pozorni na rane, ki jih dobimo z rjavečim železom in na rane, do katerih je prišlo blato, zemlja, prah, ipd. V teh primerih naj čim prej odloči zdravnik, ali je potrebno cepljenje proti tetanusu.

Pik žuželk
Če najdemo žrelo, ga izderemo, na pičeno mesto pa čim prej položimo mrzel obkladek (mrzel kamen, vlažna krpa, borov obkladek, alkohol), da preprečimo oteklino. Nevarni so piki v žrelo ali vrat, ker se prizadeti zaradi otekline lahko zaduši. V takem primeru je treba takoj k zdravniku. Če smo hodili po gozdu, preglejmo kožo, če nismo dobili klopa. Če najdemo klopa, ga ne poskušajmo izvleči s silo, ker mu bomo odtrgali samo zadek. Klopa namažemo precej na debelo z mastno kremo in po 10—15 minutah, ko bo popustil, ga bomo zlahka odstranili.

Krvavitev iz nosa
Glavo nagnemo nazaj, stisnemo krvavečo nosnico, na nos ali na tilnik pa položimo mrzel obkladek.

Tujek v očesu
Ne mencajmo očesa! Narahlo zaprimo oko, da se naberejo solze. Če se tujek ne izloči s solzami, veko zaobrnemo in s koščkom sterilne gaze odstranimo tujek.

Varstvo narave
Narava je vir dobrin, ki jih človek potrebuje za svoje gmotno, telesno in duševno blagostanje. Zato moramo na izletih in pohodih skrbeti tudi za varstvo narave. Z zakonom je prepovedano vsako sekanje ali poškodovanje dreves. Vrezovanje različnih znakov v drevesno lubje je' obsojanja vreden postopek. Če kurimo, lahko nabiramo le veje, ki so odpadle in leže na tleh. Pazimo, da ne zanetimo požara ali z ognjem poškodujemo mladih rastlin. Pri vsakem kurjenju moramo poskrbeti za varnostne ukrepe. V močnem vetru ne smemo zanetiti ognja. Oddaljenost ognjišča od drevja in grmovja mora biti najmanj 10 metrov. Ognjišče zaščitimo z večjimi kamni, da se plamen ne more razširiti. Ko odidemo, moramo ogenj pogasiti, z ognjišča pa počistiti ves pepel in ogorke. Ne onesnažimo pašnikov, gozdov, rek in potokov. Prazne konzervne škatle, ostanki hrane, oluški in drugi odpadki so najbolj zanesljivo ogledalo nekulturnih izletnikov. Bodimo naravi hvaležni za gostoljubnost in počistimo lepo vse za seboj. Ne hodimo po nepokošeni travi, ki je za živinorejce velike vrednosti. Med potjo ne trgajmo sadja in raznih poljskih pridelkov (repa, korenje, ipd.). Če bi to počeli vsi mimoidoči izletniki, lahko pridelovalec ostane brez pridelka. Ne trgajmo cvetja, ki je resnično lepo le v naravnem okolju. To velja še posebej za alpsko cvetje, ki je tudi z zakonom zaščiteno. Zaščitena je večina alpskih cvetlic. Z zakonom je zaščitena tudi večina gorske divjadi. Poleg gorske divjadi so zaščitene tudi nekatere živali, ki so koristne za kmetijstvo in gozdarstvo. To so: jež, krt, netopir in vse ptice, ki ne spadajo med divjad (razen domačega in poljskega vrabca, šoje in velikega srakoperja). Prav tako so zaščitene tudi mravlje. Razkopavanje mravljišč in razdiranje ptičjih gnezd so brutalnosti brez primere. Med potjo ne plašimo živali s kričanjem ali kako drugače. Raje opazujmo njihovo početje. Na planinskih izletih in pohodih moramo upoštevati tudi nepisani planinski bonton. Kričanje in prepevanje ne sodi v gorsko tišino. Tudi tranzistor raje pustimo doma. Bodimo obzirni do drugih izletnikov, ki prav"tako iščejo v naravi počitek in sprostitev. Navajajmo otroke in mladino na kulturen odnos do narave. Naučimo jih ljubezni in spoštovanja do te naše velike vrednote.

Železar, 29. avgust 1974

   Železar

 

 29.08.1974

Jlib.si

Kategorije:
Novosti ALP POH SLO Vse objave

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

  • Število objav: 45953

Novosti